seku mady marusa Odkrito.si

Seku M. Conde: Res je, pričakujem naraščaj!

operacija, kirurg Svet24.si

Kirurg pacientki pomotoma odstranil ledvico in ...

Par, moški in ženska Petisvet.si

Zgodba, ki vam bo ganila srce in orosila oči

bralka Svet24.si

Za oskrbo moža plača toliko, da ji za prehrano ...

Zvezdana Mlakar Svet24.si

Zvezdana Mlakar je pristala na urgenci

Miley Cyrus, Liam hemsworth Najstnica.si

Miley Cryus spregovorila o nosečnosti

Ajda Smrekar_foto David Lotrič Banović(1) Njena.si

Ajda Smrekar pred novo vlogo v svojem življenju

Ljudje

Ne zanimajo nas darila, ampak hrana

Zamudila bom 15–20 minut, je napisala v sms, in če sem natančna, jih je bilo 22. Privihrala je pred stavbo osrednje televizijske hiše in potem na sosednjem stopnišču pred kamero ubogljivo izvajala piruete, po naročilu naše fotografinje Mateje, seveda. Meni je kolegica potisnila v roke nekakšno luč, ki je v mrzli megleni Ljubljani na fotografije pričarala sončen dan. Vsa premražena sem se spraševala, ali je mogoče to žensko kdaj ujeti namrgodeno in slabe volje. Malo prej je pridivjala s Ptuja, potem ne sme zamuditi v Špas teater, in po predstavi Menopavza bo znova drvela domov. Ah, saj to ni nič takega, pravi. Vse poti in stranpoti v obe smeri ima naštudirane.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Sedeli sva v topli kavarni, naročila je jasminov čaj z malo mrzlega mleka (uh, kakšna zvezdniška razvada, sem takoj registrirala) in zvedavo strmela vame, češ, kaj jo po vsem tistem, kar je že povedala, sploh še lahko vprašam. Ampak v kavarni, ki je čisto blizu slovenskega Hollywooda, zvezdniških muh očitno še zmeraj ne razumejo, čaj so namreč prinesli brez mleka. Gromki Urškin glas ga je vsekakor zahteval. In dobil.

Nimam občutka, da je zdaj kaj drugače. Nakladanje o zvezdništvu si seveda lahko privoščim zato, ker je sogovorniku zelo hitro jasno, da Urške slava, karkoli to v Sloveniji že je, ne spodnese. Kaj je zdaj drugače kot prej, ko je ni skoraj nihče poznal, zdaj pa nastopa v gledališču in televizijskih oddajah, predvajanih v elitnem času? »Nimam občutka, da je zdaj vse drugače. Ko sem igrala v Čisti desetki, je bila pač ciljna publika bolj ozka, po oddaji Zvezde plešejo so me poznali mnogi, ni pa to bil noben bum. Ko nekaj delaš, kot je zdaj recimo Menopavza, si pač popularen, ljudje me malo več ustavljajo kot prej,« prvi prostodušno. S čim vse se je v življenju že preživljala?

»Preživljala? Ja, madona, vse živo sem že delala. Inštruirala sem matematiko, dolga leta sem, ampak le tu in tam, kelnarila v kafiču, kjer so se vsi poznali po imenu. Zanimivo je bilo, veliko sem se naučila od ljudi. Čistila sem, bila sem šepetalka v gledališču, animatorka, voditeljica, delala sem marsikaj, od česar lahko preživiš.«

Ampak kako pa je pristala pri matematiki? »Neki poklic je bilo treba imeti. Končala sem naravoslovno gimnazijo, na AGRFT si nekako nisem upala, premalo sem bila samozavestna. Predstavljala sem si, kako se bom pehala za vloge, kako bom morala samo sebe prodajat. Avdicije in takšne stvari mi niso dišale, kako naj rečeš, dobra sem, mene vzemi? Še zdaj se mi zdi grozno, da nas pet sedi pred vrati, pa se vse potegujemo za isto stvar. To je res stresno. Raje vstanem pa grem. Če sem ti všeč, me pač vzemi.«

Matematika je red. »Ampak neki poklic je pač trebalo imet,« je zavila po ptujsko. »Matematika mi je dišala, ker je tam red. Definicije so kratke, stavek ali dva. To me pomirja. Jaz sem sicer razmetana, nerada pospravim takoj za seboj, v resnici pa imam rada mir, in da vem, kaj mi paše in kaj ne. Ko pa je treba vendarle pospravit, gre vse na svoje stalno mesto,« pravi. Deluje torej v urejenem kaosu ali v kaotičnem redu, nekaj takega.

Študij matematike je vlekla kar dolgo, ker se je vmes ukvarjala še z drugimi rečmi, a ga je končala. Si sebe predstavlja kot srednješolsko profesorico najbolj osovraženega predmeta? »Zelo rada sem učiteljica, zelo mi je všeč, da nekoga naučim, kar znam. To je res čudovito,« pravi vsa sijoča, ampak potem se ji obraz v hipu zmrači. »Ampak šolski sistem mi ni všeč, za bruhat je, jaz bi v njem kot oseba crknila,« je slikovita. Zakaj? »Predvsem, ker ni reda. Ko vidim, kako se otroci učijo, kakšen je sistem dela, si rečem, da delajo iz otrok bedake. Ni prostora za razmišljanje z lastno glavo, za ustvarjanje, od učencev zahtevajo, da so ovce. Učitelju je treba povedati, kar on misli, da je hotel pisatelj povedati, jaz pa bi hotela vedeti, kaj učencu pove neka pesem ali odlomek. Zelo se nazaj držim, da pred otrokoma ne kritiziram šolskega sistema, ker to pač ni prav. Če jima rečem, da je brez zveze, se ne bosta hotela več učiti. Pač požrem.«

Matematični priročnik za telebane. Zakaj večina Slovencev ne mara matematike, vzdihnem, takoj ji je seveda jasno, da tudi sama spadam mednje. »Joj, grozno je bilo, ko sem na inštrukcijah poslušala, »saj pri nas nikomur v družini ne gre matematika«. Učenci so že kar vdani v usodo, kot da gre za kakšno dedno bolezen. Takrat, ko so začeli izdajati knjige Računalniki za telebane, sem si rekla, joj, jaz bom pa napisala Matematiko za telebane. Po domače, po kmečko, z jasnimi primeri, da bi učenci vedeli, za kaj je uporabna. Moraš jo povezati z izkušnjami, ki jih otrok ima. Vedno jim rečem, da je matematika pomembna za reševanje življenjskih problemov – pogledaš, kaj imaš, kakšni so podatki, kaj bi rad, kaj že veš o tem, če ne veš dovolj, poiščeš dodatne informacije in prideš po sistemu do cilja. Tako se moraš lotiti matematičnih nalog – da jih povežeš z nečim, kar že veš. In potem nimaš občutka, da jemlješ kar naprej novo snov, ki nima stika z ničimer. In seveda je treba osnove zares utrditi, poštevanko je pač treba drajsati, in to ne le v tretjem in četrtem razredu. Neumno se je zanašati na računalnike in internet, pisati in računati bomo vseeno morali znati. Že tiste kratke trenutke, ko zmanjka elektrike, vidimo, kako smo nemočnimi, če ničesar ne znamo. Ves svet se ustavi."

Pravi učitelj se bo prilagodil vsakemu razredu in vsakemu učencu posebej, pravi. Strašno jo jezi, ko govorijo, koliko prostega časa imajo učitelji, pa dva meseca počitnic in podobne neslanosti. »Nihče pa ne vidi, koliko se morajo pripravljati, če hočejo stvar dobro izpeljati. Mislim, da je devetletka zgrešena in da nivojski pouk, ko razlikuješ otroke znotraj razreda, ni ničemur podoben. Jaz bi delala tako, kot je bilo prej – slabši učenci bi imeli dopolnilni pouk, nadarjeni pa dodatnega. Problem je tudi ta permisivno vzgojena generacija, ko je treba otrokom vse dovoliti, nič ne smejo trpeti, nič hudega se jim ne sme zgoditi – le kako bodo pripravljeni za življenje?«

Nisem zmeraj nasmejana. Seveda jo je trapasto spraševati, ali je vtis v javnosti, da je zmeraj nasmejana, pravi. Ker seveda ni. Pri pogovoru o šoli so se ji oči besno svetile, jezne profesorice matematike ni odigrala, ampak je to bila. Zanimalo me je njeno javno govorjenje o svoji depresiji in moževi zasvojenosti z igrami na srečo, mar to domačih, sploh pa partnerja, ne moti? »Ne čutim, da se o kakšnih stvareh ne bi smelo govoriti, mislim pa, da se ne sme grdo govoriti. Sram bi me bilo, če bi zmerjala in opravljala, nič pa ni narobe s tem, če govorim o svoji depresiji, pa o tem, da imam težave s hrano, zlorabljam jo. Ljudje imamo lahko podobne probleme, a jih različno dojemamo, napačno je misliti, da je potrtost treba skrivati, ker te sicer ne bodo jemali resno. Kot da drugi ne vidijo in ne vedo, da je s teboj nekaj narobe. Sploh pa sem moža vprašala, ali se mu zdi prav, da pripovedujem tudi njegovo zgodbo, in pritrdil je,« pravi Urška. Kajti zgodbi sta nerazvezljivo povezani. »Depresija ne pride od zunaj, ampak iz osebnega nezadovoljstva; čutiš, da nisi na pravi poti, da dnevi ne potekajo smiselno, nisi zadovoljen s tem, kar delaš, kako se preživljaš. V življenju se depresija zgodi skoraj vsem, pa nismo pripravljeni na to. A videti je, da se stvari zgodijo, ko se morajo. Jaz bi depresijo čisto drugače reševala, če bi bila sama, šla bi po napotnico, čakala, da bom na vrsti, vmes zobala tablete, morda bi me celo hospitalizirali. A se je možu utrgalo, ko je videl, kako sem potrta, kar ni nič čudnega, saj sva par. In mu je počil film od strahu, ker je meni počilo (ob tem se Urška nasmehne). Skratka, nisem se začela jaz zdraviti, saj je bilo njemu huje. Sledila sta hospitalizacija in zdravljenje odvisnosti v Vojniku. Ker pa se odvisnost zdravi z odnosi, ker potrebuješ oporo, sodelujejo bližnji, in tako sem se vključila v proces, kjer so takoj zaznali, da nisem v redu.« In so zdravili še njo. Ne najde dovolj lepih besed za ekipo zdravnikov in terapevtov v psihiatrični bolnišnici v Vojniku, po zdravljenju sta hodila oba na skupinske in posamične terapije in vsakih nekaj mesecev gresta še zdaj. To je vsa velika zgodba. »Zdaj prepoznam znake, ki kažejo, da pregorevam. Vem, kdaj moram vstati, iti na telovadbo ali na sprehod ali s prijateljico na kavo, da se umirim.«

Kaj bomo jedli? Preživeli smo praznike, ko se je bolj veseljačilo kot delalo, kar za Urško sicer ne velja, saj se je (razen na božič) vsak dan vozila na predstavo, tudi zadnji dan v letu. Kako praznujejo pri njih doma? Vsekakor veselo, pravi. Ima veliko, raznoliko družino, njena ni verna, priženjeni in primoženi člani, vključno z njenim možem, pa so. »Pri nas smo včasih praznovali samo novo leto, božiča pa ne, zajtrk s šunko, jajci, hrenom in potico smo jedli prvega maja zjutraj, da ne bi bili za kaj prikrajšani, ker velike noči nismo praznovali. Zdaj se pač prilagajamo novim družinskim članom in praznujemo vse,« se na široko smeje. 

Kakšno je na primer praznovanje novega leta? »Pri nas se ne sprašujemo, kakšno darilo bomo dobili, ampak kaj bomo jedli,« se smeje. Z darili opravijo na kratko – tisti del precej obširne družine, ki se odloči, da bo praznoval skupaj, med seboj žreba, kdo bo koga obdaril. Vsak dobi samo eno darilo, pravi Urška, vrednost je določena, lahko pa darovalcu namigneš, kakšne so tvoje želje. Je v njeni družini hrana obred, druženje s takšnimi in drugačnimi pogovori? Seveda, hrana je bila, ko je bila še otrok, tudi nagrada. Ko je bilo šole konec, so šli ven jest. Sama rada kuha, ne mara pa vsakodnevne rutine. »Če pa ima kdo rojstni dan, mimogrede pripravim 25 jedi,« se smeje.

Praznik se torej vrti okrog hrane, ne pa daril. Urška se najbolj veseli pečenke štefani, ki jo je samo za silvestrovo. »Mama pravi, naj si jo naredim čez leto, če jo imam tako rada, ampak ne, to je zame posebna jed za konec leta.« 

Več v Zarji št. 1, 31. 12. 2018.