madelaine petsch Odkrito.si

Madelaine Petsch: Mučili so jo napadi panike

horoskop_zodiak_znaki Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 25. avgusta

brezčasna ljubezen Svet24.si

7 vrst ljubezni, ki jih je zaznamovala večnost

poplave, vuzenica Svet24.si

FOTO in VIDEO: Sobotna neurja: zalite hiše, toča...

družina Svet24.si

Pomagajmo ji: mama Vera sama skrbi za dva zelo ...

filip-pesek_pl Njena.si

Sin Rosvite Pesek je zaročen

gasper kramar Njena.si

Izgubil 95 kilogramov in osvojil nov cilj!

Ljudje

Plesala sem po drevesih

Tjaša Dobravec, zmagovalka šova Slovenija ima talent

Štiriindvajsetletna plesalka Tjaša Dobravec se je za nastop v šovu odločila, da bi pokazala, kako je vse mogoče. V svojem mladem življenju je doživela veliko hudih stvari, a je izkušnje s pomočjo plesa spremenila v nekaj pozitivnega in jih uporabila kot gonilo svojega življenja. »S prvim nastopom sem predstavila svojo preteklost in zakaj se tako izražam, z drugim plesom sem želela pokazati, kako so mi prav ti dogodki dali zagon in motivacijo za življenje ter da se je vredno boriti, s finalnim plesom pa sem želela sporočiti, da je mogoče živeti svoje sanje,« je srečno razložila zmagovalka šova.

Tekst: Katja Božič, foto: osebni arhiv in Miro Majcen

Dolgo in trnovo pot je morala prehoditi, da danes lahko reče, da živi svoje sanje. Ko si končno na pravi poti, ti pride vesolje nasproti, pravi – v zadnjem letu so se ji namreč začele domine v življenju končno lepo sestavljati. 

Hotela sem se pozdraviti, naj bo še tako hudo. Ples jo spremlja že od otroških let. Najprej je plesala za zabavo, ko pa se je zaradi težav z motnjami hranjenja odločila za zdravljenje, je spoznala tudi gibalno terapijo. Zato ji ples danes pomeni vse, z njim se zdravi, čisti svoja čustva, raziskuje, ples jo izpolnjuje, z njegovo pomočjo raste, v njem uživa, z njim se preživlja in si uresničuje sanje. Njeno otroštvo ni bilo z rožicami postlano, že zgodaj je izkusila nasilje, prizadela jo je ločitev staršev, pri enajstih letih pa se ji je zgodila nesreča, pri kateri je utrpela hud pretres možganov s hudimi posttravmatskimi sindromi, ki so se pojavljali še eno leto po nesreči in so jo dodobra zaznamovali. Padala je v nezavest in se prebujala v različnih fazah svojega otroštva – kot dojenček, kot malček, ni znala hoditi, govoriti, brati, pisati. Takšno stanje je lahko trajalo petnajst minut ali pa tri ure. »Vsega sem se morala ponovno učiti,« pravi. Potrebovala je veliko pozornosti, zato ji je bilo dostikrat tudi hudo zaradi sester (mlajše in starejše), saj se jima mama ni mogla tako posvečati. »Vsi odnosi so trpeli.« Sramovala se je teh svojih stanj in se začela zapirati vase. »Ampak občutek, da moram nekaj imeti pod kontrolo, se je stopnjeval. Čeprav je obdobje minilo, me je bilo še dolgo strah, da se bo napad pojavil na kakem neprimernem kraju. Potem sem se odločila, da nočem takšnega življenja, in sem spet začela hoditi na treninge plesa, ki mi je bil vedno v veselje. Takrat sem spoznala tudi ples ob drogu, plesala sem sodobni ples, pa moderni, trenirala kickboks, boot camp. Ugotovila sem, da so treningi edina stvar, ki jo imam v svojih rokah, sem zanje odgovorna, ampak vse skupaj je bilo preveč intenzivno in postavljati sem si začela preveč zahtevne cilje, ker sem hotela izstopati, da bi ljudje videli, da tudi jaz lahko naredim nekaj iz sebe. A ker sem bila preveč utrujena, sem se začela posvečati predvsem plesu ob drogu, druge športe pa sem opustila.« Tudi pri tem je malce pretiravala, hkrati pa so se začeli kazati že prvi znaki anoreksije, pozneje tudi bulimije. Šlo je tako daleč, da je bila že povsem izmučena, težko je hodila, govorila, imela je težave s srcem, pokazali so se prvi znaki osteoporoze.« Takrat se je ustrašila za svoje življenje in se odločila za zdravljenje v Enoti za motnje hranjenja na Zaloški cesti v Ljubljani, kjer je ostala več kot pol leta. »Ker sem hotela ostati v stiku s sabo, iskrena do svojih občutkov in čustev, sem se odločila za zdravljenje brez antidepresivov. Na vsak način sem se želela pozdraviti, pa naj bo še tako hudo, bo že za nekaj dobro, sem si mislila. Šla sem skozi obdobja tesnobe, strahu, depresije, k sreči sem imela ob sebi strokovnjake, ki so me z raznimi terapijami usmerjali. Nisem želela biti več odvisna od drugih, hotela sem pokazati, da zmorem, in danes sem ponosna na to. Najprej sem morala urediti odnos do sebe. Svoje želje sem postavila na prvo mesto.«

Zdravilna gibalna terapija. Na zdravljenju je spoznala tudi gibalno terapijo, ki ji je bila pisana na kožo. »Na glasbo, ki si jo sam izbereš, plešeš, kar čutiš, svoja čustva izražaš z gibom, in ta terapija je bila pri meni najučinkovitejša. Lažje se mi je bilo gibati kot pa govoriti o svojih občutkih. V gibanju sem začutila varnost in udobje. Gibanje me je osvobodilo. Ko sem se vrnila domov, sem izgubila prijatelja, to je bil prvi šok, izziv, ki sem ga morala prebroditi sama. Odločila sem se, da to izrazim s plesom ob drogu, zato sem se prijavila na tekmovanje v Zadru in se uvrstila na tretje mesto. Kar je bilo odlično, saj moje telo takrat še ni bilo tako dobro pripravljeno, ampak ljudje so začutili, kaj sem hotela izraziti s plesom. Potem sem začela vse svoje sile usmerjati v to, terapijo sem iskala tudi v sodobnem plesu. Po vsaki koreografiji sem se počutila še bolj svobodno, z vsako napredujem in postajam vse bolj odprta, lažje govorim o svoji preteklosti, pri tem pa mi ples res zelo pomaga.« Ko je zapustila klub na Bledu, ker je želela trenirati sama, ni pa imela denarja za drog, je plesala kar zunaj – po drevesih, ob kažipotih, prometnih znakih. »Potem pa je mama toliko prihranila, da mi je kupila drog, in smo ga postavili v mojo sobo, začela sem ustvarjati na polno. Zato sem del nagrade podarila mami, ker se je vse življenje tako žrtvovala zame in vame vložila toliko energije, da je to najmanj, kar lahko storim zanjo.«

Več v Zarji, 31.12.2018