damjan damjanovic tina princes damjanovic 49 Odkrito.si

Tretja poroka! Nekdanji žirant na Pop TV se je ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 24. junija

jupiter_venus_mercury_leo Petisvet.si

Tedenski horoskop od 24. 6. do 30. 6. 2019

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

meghan markle 1 Svet24.si

Meghan Markle ima sovražnike tudi v svoji ...

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar končno pokazala nosečniški trebušček

tanja žagar miki šarac Njena.si

Se je Tanja Žagar poigrala z oboževalci?

Ljudje

Drži se me sreča, da lahko pomagam

Lani novembra, ko je v ljubljanski drami na vrhuncu slavnostnega večera zadonelo njeno ime in je bila razglašena za žensko leta, ni vedela, kaj jo čaka. Bilo je naporno, a nadvse lepo. Dobila je potrditev, da ni samo neopažena posameznica v množici, kot je mislila do takrat, ampak da njeno prizadevanje opazimo in smo ji hvaležni. Še vedno je skromna in pozorna, predana mama in človek, na katerega se lahko zaneseš. Italijanka, ki ji je letos pomagala v prometni nesreči, ji je neprestano govorila angel. Mireli se tudi v letu, ki je pravkar potrkalo na vrata, nakazuje mnogo lepega. Se že veseli, mi pa ji privoščimo.

Avtor:

Marija Šelek

Značke:

Po čem si boste zapomnili to leto?

Minilo je tako hitro, da sploh ne vem, kdaj je šlo mimo, in pravzaprav so se dogajale same lepe, pozitivne stvari. Dobro moram pomisliti, ali se mi je zgodil kakšen slab trenutek – zagotovo se je, pri vsakem človeku so vzponi in padci. Je pa res, da se še vedno vsak večer zahvalim za vse lepe trenutke tistega dne, in že to, da pridem domov živa in zdrava, je zame vzrok za hvaležnost. Hvaležna sem, da je dan lepo potekal, da sem naredila kaj dobrega, zahvalim se za zdravje otrok, da je še vedno zdrav moj oče. To so te na videz majhne stvari, zaradi katerih smo res lahko srečni.

Ste v teh 13 mesecih, odkar smo se nazadnje videli, morda spet rešili koga, kakšni sosedi skuhali večerjo, bili poročna priča kakšnemu brezdomcu …?

(smeh) S sosedo, ki sem jo rešila, sem še vedno v dobrih odnosih, pomagam ji po svojih močeh, že en objem jo razveseli in ji je včasih dovolj, predvsem pa vedenje, da ni sama. Sicer pa mi res pravijo, kako se me držijo nesreče, v katere butnem. Ampak pravim, da je to sreča! Proti koncu letošnjega junija sem imela prost dan in s teto sva sedli v avto in se odpeljali na izlet – v Trst na kavo. Malce naprej od razcepa za Gorico se je na avtocesti zgodila prometna nesreča, avto se je obrnil na streho, v njem pa so bili starši z otrokom in mačko. Seveda sem takoj ustavila na odstavnem pasu in hvala bogu se je ob meni znašel še poveljnik mariborske gasilske enote in sva takoj pomagala ponesrečencem, jih spravila iz avta in jih oskrbela. Gospa je bila hudo poškodovana. Drugim, ki niso mogli gledati krvi, sem naložila, naj ustavljajo promet, zavarovali smo kraj nesreče, poklicali smo policijo in gasilce, in ko sem na klicnem centru operaterki povedala svoje ime in kaj se je zgodilo, mi je rekla: »Mirela, a je tebe res sam bog poslal na zemljo, da pomagaš drugim?« Tako lepo mi je to rekla, da se mi je res vtisnilo v spomin. Očitno se me drži ne nesreča, ampak sreča, da lahko pomagam. Prav tako mi je ponesrečenka, ko je bila še pri zavesti, neprestano govorila: »Angel, angel …« Me je pa ob vsem skupaj razžalostilo to, da bi medtem, ko sva ponesrečenki na cesti pomagala, nekateri nestrpni vozniki najraje zapeljali kar čez njo! In snemajo, fotografirajo … tako zelo me zaboli, v kakšnem svetu živimo. Ko sem se sama ponesrečila, mi je najbolj ostalo v spominu, kako so mi prišli pomagat, kako me je nekdo pobožal po čelu, takrat potrebuješ ta človeški stik. Zato me še bolj prizadene, ko vidim, kako se nekateri obnašajo ob nesreči – padajo opazke, nesramni so, brezčutni.

Vse to, pa samo na kavo ste se hoteli zapeljati …

Res je! Ko sem naredila vse tako, kot je treba, še po gasilski aparat sem stekla k enemu tovornjakarju, da sem pogasila kadeč se motor prevrnjenega avtomobila, in so ponesrečence odpeljali, sem se začela tresti kot šiba na vodi. Pogledala sem na uro in videla, da se bo treba kmalu vrniti, saj bo treba po otroke v šolo. Seveda, nesreča naju je zadržala slabe tri ure. Ampak sva se vseeno odpeljali na tisto kavo, pojedli kos pice in se še pravočasno vrnili domov.

Kako pa so »vaši« brezdomci v vašem delovnem okolišu?

Po razglasitvi so bili vsi ponosni name, mi čestitali, me objemali, res iskreno so mi privoščili.  

Z leti ste spoznali, da vseh ne morete rešiti z ulice.

Na žalost ne gre. Mnogo je društev in nevladnih organizacij, ki se borijo zanje, da bi jim omogočili bolj dostojno življenje, ampak čez noč se preprosto ne da ničesar rešiti. Nekateri pa ne zmorejo niti ob pomoči drugih, da bi živeli drugače. Življenje na ulici je edino, kar jim je domače. Če prijavitelj kliče, da brezdomec spi na javnem kraju, se moramo policisti odzvati in tudi ukrepati. Me pa skrbi za te ljudi zdaj, ko je mrzlo, ali jih bomo zjutraj še našli žive. Kar nekaj je takih v središču Ljubljane. Tako starih kot mladih. 

Več v Zarji, št. 1, 31. 12. 2018