vogrinec Odkrito.si

Kaj se dogaja s Tonetom Vogrincem?

horoskop_astro_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 25. marca

Retrogradni Merkur Petisvet.si

Marsikaj se bo končalo, želje se bodo ...

profimedia-0338601124 Svet24.si

Pozor! Nikar še ne oblecite kratkih hlač

kraljica elizabeta, velika britanija, združeno kraljestvo, zastava Svet24.si

Kaj se bo zgodilo, ko bo umrla britanska kraljica ...

vichy bff, prijateljstvo Njena.si

Zahvali se svoji BFF in ji podari darilo!

Lado Bizovičar Njena.si

Lado Bizovičar zajokal na javni televiziji

Ljudje

Otroke pohvalim, ta stare pa sekiram

Siva kučma, dolgi lasje, siva (prava!) brada, malce zdelan kožuh, v njem pa dobri mož brez maske in umetnih dodatkov – to je decembrska podoba Aleša Guliča, upokojenca s petletnim stažem iz Trbovelj, motorista, novinarja in bivšega poslanca s srcem, ki bije na levi. Prav takšen, kot je tudi vsak drug dan v letu, si decembra obuje škornje dedka Mraza ter s svojo pojavo osrečuje mlade in stare. Otroke vedno pohvali, četudi niso bili med letom najbolj pridni, za odrasle, ki se v njegovi družbi kar pootročijo in nekako zmehčajo, pač nima milosti in med smehom pove: »Ta stare pa sekiram!«

Avtor:

Marjana Ogorevc Žaglin

Značke:

Aleš Gulič ali na kratko Leko, kot ga kličejo njegovi malo manj in malo bolj bližnji, je dedka Mraza v sebi odkril že zdavnaj. A je ždel in čakal na svoj trenutek dobrih petdeset let, ko se je na enem od junijskih motorističnih shodov zazrla v njegov levi (morda je bil celo desni) profil motoristična prijateljica, po poklicu vzgojiteljica, in razkrila njegov alter ego – dedka Mraza. »Leko, bi ti prišel pozimi k nam namesto dedka Mraza? Te gledam takole s strani in si mu malo podoben. Pa še ena stvar je, namreč vem, da ne piješ alkohola. Otroci pa se vedno pritožujejo, da Božičkom, Miklavžem in dedkom Mrazom grozno smrdi iz ust. Lani nam je dedek Mraz otroke celo pobruhal!« mu je dejala prijateljica in seveda ni mogel reči ničesar drugega kot: »O. K. Pa pridem.«

Dedek Mraz 0,0. Dobri mož je bil rojen. Tisto zimo je dedek Mraz z 0,0 promila alkohola v krvi prvič stopil pred otroke v vrtcu na Dolenjskem in uspešno prestal ledeni krst. Da mu beseda dobro teče in je rojen pripovedovalec, je dokazal že pred mnogo leti, ko je delal na trboveljskem radiu. Kot dobrega govorca pa se ga spominjamo tudi iz parlamenta, v času njegove poslanske kariere. Tisto, kar počasi tli v človeku, se ob pravem vetru razplamti v požar. Tako bi lahko opisali tudi Guličevo kariero dedka Mraza. Povabil dobremu možu namreč odtlej ni zmanjkalo.

Koliko otrok in tudi odraslih je že obiskal v minulih letih, seveda ne šteje. Njegov »rajon« so v domačih Trbovljah upokojenci, borci, vsak zadnji dan v letu tudi mali bolniki v bolnišnici in veliki na dializi, letos ste ga lahko prepoznali na stojnici Rdečega križa. »V Trbovljah obratujem bolj malo, ker me ljudje poznajo. Otroci so dobri opazovalci, ne le vidijo, tudi slišijo. Jaz se pač nič ne zamaskiram. Lasje in brada, vse je moje, ta pravo,« pove in poudari, kako je ta avtentičnost pomembna za otroke, ki ga večkrat pocukajo za dolgo sivo brado in si oddahnejo, da ni na elastiko.

Z avtom in ne s konji in sanmi, saj je dobrega moža globalno segrevanje prikrajšalo za ta užitek, se pelje tudi v Ljubljano, na Dolenjsko, na Kras, točneje v Koprivo, od koder izvira njegova družina po očetu. Obišče pa tudi otroke članov kulturno-umetniškega društva Sevdah. »To so Bošnjaki, ki nimajo ne Miklavža ne Božička, dedek Mraz je pa dovolj sekularen, ni vezan na vero, le v vero v dedka Mraza, zato me povabijo in se odzovem.«

O kostumu. Seveda je treba zapisati še nekaj besed o kostumu dedka Mraza, ki je nastal po upodobitvi akademskega slikarja Maksima Gasparija in predpisuje polhovko na glavi, kožuh iz ovčje kožuhovine, ki sega čez kolena in ima vezenine na hrbtni strani, usnjene ali volnene palčnike, grčavo palico v roki, čez ramo torbo ali cekar, na nogah pa črne visoke škornje. »Takšne oprave, kot jo je narisal Gaspari, še nisem videl. Na začetku 50. let je Ljudska tehnika naredila 50 ali 60 plaščev in so jih razdelili po vsej Sloveniji. Mislim, da imam enega od teh. Seveda je zdaj že zelo uboren, dobil pa sem ga v trboveljskem kulturno-prosvetnem društvu Klek. Bil je že povsem uničen in Bog ve, kateri dedki Mrazi so ga nosili in kaj vse so zaužili, ko so opravljali to sveto dolžnost. Jaz sem ga oživel s parnim likalnikom, moram pa ga zelo pazljivo obleči, da se ne bi raztrgal. Sicer mi že šivajo novega, ki bo narejen po tej stari podobi, a bo nared šele naslednje leto.«

O obiskih. Ker je vloga dedka Mraza resna stvar, z njo ni šale in terja določene priprave. »Po navadi otrokom pišem v vrtec in povem, da bom prišel. To pismo pošljem kakšen teden pred obiskom, da otroci ne čakajo predolgo, ker je en dan zanje že grozovita večnost. Napišem nekaj pomirjujočih in neobvezujočih besed, recimo da vem, da so bili pridni, zato bo vse v redu. V pismu nastopa tudi prijateljeva sova Lili. Dodam tudi, da moram obiskati veliko otrok, zato se pri njih ne bom zadržal dolgo. Ko pa pridem, jih pozdravim, povem, kaj je novega z mojima mačkoma Cimetom in Efendijem. Efendi je dvoriščni maček, vagabund, ki se je neko zimo ustalil pri nas. Cimet je sirota iz zavetišča. Onadva hodita po svetu in mi povesta, kaj sta videla in počela. Vpletem ju v zgodbe, ki vedno govorijo o odnosu do nebogljenih, saj ljudje so srčni, otroci sploh, znajo biti pa tudi zelo hudobni. A je treba iz njih potegniti tisti boljši del.«

O bogastvu. Guličev dedek Mraz je že deset let sezonski delavec za določen čas, ki dela nekaj dni v decembru. En tak sodoben prekarec. S tem statusom se pač človek težko pohvali, še težje preživi, sploh pa ne obogati. Zakaj je torej sploh vredno obuti škornje dedka Mraza? »Obogatiš se v duhovnem smislu, materialno pa je to delo strošek. Ta vloga mi da predvsem veliko veselja. Vseeno je, ali obiščem otroke ali odrasle. Moram celo reči, da je pri starejših užitek še večji. Ko se pogovarjam z odraslimi, jih to takoj vrne v otroštvo in tudi obnašajo se tako. Tremo imajo pred mano stari dedci, ki jih vprašam, ali pokrijejo pokrov od školjke na stranišču, pa zardijo od zadrege in takoj priznajo, da ne. Pa ženske, ki so sicer rebeliš* in feministične, naenkrat postanejo krotke in se obnašajo kot otroci.«

Več v reviji Zarja št. 52, 24. 12. 2018.