ljudje duše Dobra karma

Z ljudmi, ki si jih želite v svojem življenju, ...

Duško Tošić, Jelena Karleuša Svet24.si

Karleušin mož z ljubico beži iz Srbije

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

koronavirus, epidemija, pandemija Svet24.si

Nadaljevanje ugodnega trenda: Delež pozitivnih ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

arthur-chatto Odkrito.si

Spoznajte seksi pranečaka britanske kraljice

severina Njena.si

Severina oboževalko razveselila z najlepšo obleko

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Bolj kot pogum je pomembno, da želiš pomagati

Otroci, ki umirajo, ker so se dotaknili eksplozivne igrače. In ranjeni otroci, ki ne vedo, kaj je mir, saj že od rojstva živijo v vojni. Ženske, ki šepetajo tudi ob hudih porodnih bolečinah. Ljudje, ki kljub hudim okvaram stoično prenašajo svojo usodo. Vse te in številne druge prizore človeškega trpljenja, ob katerih nam zastane dih, je doživela medicinska sestra in kandidatka za žensko leta 2018 Mateja Stare na mednarodnih misijah z organizacijo Zdravniki brez meja. A ob tem dodaja: »Tudi če sem lahko pomagala rešiti le enega človeka, je bil moj odhod na misijo upravičen! Z ekipo pa jih tam lahko rešimo še mnogo več.«

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Kaj je pravzaprav diplomirano medicinsko sestro spodbudilo k sodelovanju v mednarodnih misijah? Njena služba v ljubljanskem kliničnem centru je naporna, vendar v svojem poklicu uživa in ta jo izpolnjuje. »Za sabo imam celo desetletje študija, kot diplomirana medicinska sestra in specialistka perioperativne zdravstvene nege imam veliko prakse v več kot dveh desetletjih dela.« 

Leta 2009 in 2010 je začutila, da se je v dolgem šolanju in praksi nabralo že veliko znanja. Zato se je odločila, da bi ga bilo prav deliti s tistimi, ki ga nimajo. Po načelu, da je treba dati naprej, kar si dobil. »Odločitev za odhod na misijo ni nekaj, kar se zgodi čez noč. Dejansko moraš dozoreti in se pri sebi odločiti, da si pripravljen za tak korak, ki lahko pomeni marsikaj. Tudi to, da moraš biti odsoten z delovnega mesta daljše obdobje.«

Molči o politiki in pomagaj. Prvič se je z organizacijo srečala, ko je na televiziji videla prispevek o zdravniku, ki je sodeloval z Zdravniki brez meja ter vabil nove sodelavce na neobvezujoč predstavitveni sestanek. Naslednji dan se ga je udeležila in se prijavila. Tistega leta je bila edina izbrana med prijavljenimi kandidati. Tako je postala naša prva medicinska sestra, ki je bila sprejeta v organizacijo, in leta 2012 odšla na prvo misijo.

Mednarodna humanitarna organizacija Zdravniki brez meja, pojasni Mateja Stare, v svoje vrste ne sprejema le zdravnikov, temveč vse, ki želijo svoje znanje deliti z drugimi v dober namen. Vemo, da zdravnik ne bi mogel delati brez podpore sodelavcev, ki so lahko medicinske sestre, logistiki, kuharji, tudi novinarji ali arhitekti. Vsak lahko prispeva, kar najbolje obvlada. Zdravniški poklic je le konec dolgega niza sodelavcev in zdravnikov je v ekipah le kakih 20 odstotkov. Vendar njihov naziv poudarja skupni namen, to je medicinska pomoč in oskrba.

Na prvo misijo je Mateja Stare odšla leta 2012 v Gazo, nato je z Zdravniki brez meja sodelovala še štirikrat: v Južnem Sudanu, Afganistanu, Libiji in letos v Siriji. Zadnja misija je trajala enajst tednov, na njej je delala v kontejnerski bolnišnici kot nadzorna medicinska operacijska sestra. Tako kot za prejšnje je tudi za to uporabila svoj redni in poleg tega še izredni neplačani dopust.

Vsaka misija je bila nekaj posebnega, se spominja. »Ob sprejetju v organizacijo opraviš krajše izobraževanje, kjer lahko vprašaš vse, kar te zanima in kaj pričakuješ. Poučijo te o kulturnih razlikah v določenem delu sveta in o tem, da ne smeš govoriti o politiki, saj bi lahko prišlo do napetosti in sporov. Diplomacije se je treba priučiti in upoštevati, da si tam zaradi pomoči. Zagledanost vase na misijah ni zaželena.«

Heroji naj bodo drugi. Med pripravami je vedno dobila precej drugačno predstavo od kasnejše izkušnje v nevarnih delih sveta. »Pravzaprav so bile moje misije vedno bolj pozitivne od tistega, kar sem pričakovala. Pripraviš se na revščino in kaos, ko pa prideš v neko državo, te domačini največkrat sprejmejo odprtih rok in prijazno, z naklonjenostjo.« Misije se med seboj razlikujejo. Nekatere trajajo že leta, druge so pravkar odprte in je vse treba urediti od začetka.

Je za odhod na misijo potreben pogum? »Če bi razmišljala o slabih stvareh, preden se odpravim na misijo, ne bi šla nikamor,« pravi Mateja Stare. »Pogum je potreben takrat, ko se odločaš, da boš za nekaj časa zapustil udobje in varnost domačega in delovnega okolja. Pogum moraš imeti, preden si sprejet na misijo in tja odideš. Na misijah pa pogum ni dobrodošel. Na misijah nisi zato, da bi bil heroj. Heroji bodo drugi. Ti si tam zato, da pomagaš drugim in delaš dobro ter pomagaš tistim, ki pomoč potrebujejo, izpostavljati pa se ni nikakor zaželeno. Tudi sebe nimam za pogumno. Ne razmišljam o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo. Vedno pravim, da se ti nesreča lahko zgodi tudi na domači ulici. In če o tem veliko razmišljaš, se najbrž tudi bo,« pove nasmejano.

Nekateri spomini na misije so pogosto težki, drugi prijetni in nepozabni. »V Južnem Sudanu sem prvič doživela, kakšne so posledice, če je zdravniška pomoč zelo oddaljena in zato prepozna. Naša bolnišnica je bila od nekaterih krajev oddaljena tudi po več sto kilometrov. Ženske, ki so imele v nosečnosti ali ob porodu težave, so do nas potovale več dni. Velikokrat se je zato končalo tragično za matere in otroke. Na jugu Afganistana, v predelu pod nadzorom talibanov, smo morali upoštevati celo vrsto stvari. Eno od pravil je bilo, da ženska ne sme ogovoriti niti moškega pacienta, tudi če je v vlogi medicinskega osebja. Položaj žensk je marsikje na svetu še vedno zelo slab, a na misijah tega ne smemo niti komentirati. Osebno mnenje ni pomembno. Tam smo zato, da pomagamo.«

Nepozabna Mateja iz Evrope. In nepozabni trenutki? Tudi teh je bilo veliko, še po končanih misijah. »Zelo veliko mi pomeni, da mi še leta po tem, ko se vrnem z misije, lokalni sodelavci pišejo, da me pogrešajo, in sprašujejo, kdaj spet pridem. Torej sem v daljnih krajih pustila dober vtis. Pred kratkim mi je kanadska kolegica na misiji v Siriji povedala, da na misiji v Južnem Sudanu na steni še vedno visi moja velika fotografija. Kanadčanka je tja prišla leto dni za mano in vsi so govorili o Mateji iz Evrope, ki je v eni noči v nalivu iz podrtega šotora preselila vso opremo v še ne zgrajene operacijske prostore,« pove nasmejano. Nekaj dragocenega je zanjo tudi občutek, da je nekomu pomagala preživeti. »Tudi če bi pomagali rešiti le enega človeka, bi bil odhod na misijo upravičen! Rešimo pa jih veliko več.«

Več v reviji Zarja št. 50, 11. 12. 2018.