pia zemljič Odkrito.si

Huda poškodba znane slovenske igralke

Andreas Hvid, Velika piramida Svet24.si

FOTO: Seksala na vrhu Velike piramide

katja mihelčič Petisvet.si

Sanje so življenje brez fizičnega telesa

sneg, sani, termometer, zima Svet24.si

Če bodo padavine, bo snežilo! Vse je odvisno od ...

zasvojenost1 Svet24.si

Mladi umirajo. Kaj še čakamo?!

blaz svab - ms Njena.si

Vesel dan za Blaža Švaba

lucienne loncina (1) Njena.si

Lucienne Lončina bo drugič babica

Ljudje

Pretrese nas britvica v klobasi, milijoni smrti pa ne

V svoji karieri je Jadranka Juras doživela že marsikaj, tudi to, da je zaradi jasno in glasno izrečenih stališč nekaj časa niso vabili k sodelovanju. A se ni dala: raje bi se odpovedala karieri kot svojim načelom. Kadar čuti, da se dogaja krivica, mora o tem govoriti.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Pred kratkim so v Trnovem v Ljubljani našli klobaso z delci britvice, ki jo je neznanec očitno in namerno ob Gradaščici nastavil psom, ki jih tam sprehajajo lastniki. Novica je zelo odmevala na družbenih omrežjih, zvečer so srhljivo vest komentirali tudi na nacionalni televiziji, dogodek je obravnavala policija. »Takšno dejanje je strašna deviacija v človeku,« komentira Jadranka Juras. »Pretrese nas britvica v klobasi, a žal nas ne pretrese, da vsak trenutek ubijemo na milijone živali za potrebe, ki za večino ljudi niso življenjskega pomena. Pretrese nas slab odnos do psov in mačk v našem okolju, ne pretrese pa nas brutalnost do živali, ki smo jih določili, da bodo naša hrana. Teh brutalnosti je vsako sekundo veliko več.«

Ne učijo nas o skupnosti. V tem, da koljemo živali zaradi odločitve in izbire, da bodo naša hrana, sama ne vidi nič naravnega, normalnega in nujnega. Odnos človeka do živali se kmalu preslika na odnose do soljudi. Zato so tako pogosti predsodki do ljudi, ki so drugačni po barvi kože, kulturi, imajo telesno hibo ali kaj drugega. »Predsodki in strah so nam položeni v zibelko. Razmislek nam pomaga, da to presežemo, a mnogi ga nikoli ne naredijo. Vzgoja nas je naredila takšne. Od malega smo indoktrinirani tudi s krutostjo do živali in imamo to za nekaj naravnega, normalnega in nujnega. Vrsta dejstev je porinjenih na stran in zato ne vidimo klavnic in koncentracijskih taborišč za živali, da lahko to opravičujemo. Recimo, mami zaupamo in verjamemo, kadar nam postreže meso, da ne bi naredila nikoli nič slabega oziroma nekomu s tem škodovala. Poleg tega je tematika hrane zelo kompleksna: dogodek hranjenja je več kot samo prehranjevanje, je občutek družine, zavetja in ugodja. A tudi tu mora priti trenutek za razmislek. Otroke je treba učiti čustvene inteligence, ne le dejstev in podatkov. Naravoslovne vede so v šolah izpostavljene, humanistične nekoliko odrinjene v ozadje. Rezultat je zdaj že viden: ne učijo nas, kako deluje skupnost, kako smo kot skupnost močnejši, kako smo povezani in odvisni drug od drugega, učijo nas, da se mora vsak sam boriti za svoje vloge in pomembnost.«

Mračno obdobje starlet. Kaj bi morali narediti, da bi se stvari spremenile? »Z zakonodajo je seveda mogoče spremeniti marsikaj, a pomembnejša je vzgoja mladih. Ta prinese trajne spremembe. Omejitve in kazni ljudi prestrašijo, usmerijo, a ljudje dejanj kljub temu ne ozavestijo. Odgovornost za svoje ravnanje še naprej in ves čas prelagajo na nekoga drugega.«

Zagotovo bi morali več narediti tudi politiki. Kakšne imamo? Jadranka Juras se prime za glavo. Je kdaj slišala za politika, ki bi načelno rekel, da ne bo jedel mesa? »Da! Luka Mesec. Presenetil me je in prepričal, da misli resno, ko je v koalicijski pogodbi zahteval tudi poglavje o dobrobiti živali. Njegova prizadevanja niso nastala iz preračunljivosti, temveč, prepričana sem, iz razmisleka in ozaveščanja. Razume, da govorimo o pravicah živali.« Kljub izjemam pa živimo v mračnem obdobju, trdi Jadranka Juras. To je polno starlet in zvezdnikov brez pravih talentov. Naši vzorniki bi morali biti ustvarjalci, filozofi, pesniki, pisatelji in tisti, ki nam nahranijo dušo ter si prizadevajo izboljšati svet.

Ne bi se odpovedala svojim načelom. Zaradi javno izrečenih stališč je Jadranka Juras večkrat čutila posledice in je kot umetnice niso angažirali. »Ko sem javno nasprotovala krznu, to še ni bil problem, s tem se večina strinja, ko pa sem se izpostavila kot veganka, sem doživela totalen rez. Spomnim se, kako so mi nekateri svetovali, naj odneham s tem in raje mislim na svojo kariero. A sem odgovorila, da raje ostanem brez kariere in dela, kot da bi se odpovedala svojim načelom. Bi pač delala kaj drugega in ne bi več pela. Kadar čutim, da se dogaja krivica, moram to povedati. S tem ne morem živeti. Nočem biti ljudem všeč le zato, da bi kupovali moje cedeje.«

Pred nekaj leti se je odločila za sodelovanje v žiriji oddaje X-faktor prav z določenimi razlogi. »To sem naredila po pogovorih z očetom, s katerim se o vsem posvetujem, ker sem zaslutila priložnost, da me ljudje spoznajo kot družbeno angažirano glasbenico in kot nekoga, ki ima drugačna stališča. Naj spoznajo to omalovaževano veganko in naj potem govorijo o meni, sem si rekla. Potrebovala sem svoj medijski prostor in tako sem ga tudi dobila. Veganstvo še vedno velja za nekaj drugačnega, ob čemer se ljudje počutijo skoraj ogroženi. »V ljudeh se nekaj prebudi, doživijo nekakšen etični vzgib, oglasi se vest, ki pravi, da nekaj ni v redu. A to ni več moj problem. S tem mora opraviti vsakdo sam.«

Več v reviji Zarja št. 49, 4. 12. 2018.