pia zemljič Odkrito.si

Huda poškodba znane slovenske igralke

HOROSKOP Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 10. decembra

katja mihelčič Petisvet.si

Sanje so življenje brez fizičnega telesa

sneg, sani, termometer, zima Svet24.si

Če bodo padavine, bo snežilo! Vse je odvisno od ...

Rupert Grint, Ron Weasley Svet24.si

Zvezdnik se življenja pred to vlogo skoraj ne ...

blaz svab - ms Njena.si

Vesel dan za Blaža Švaba

Alenka Brezovšek Njena.si

Ljubezen po domače: Razkrit nenavaden parček

Ljudje

V Berlinu so se nam smejali

Siniša Gačić, dokumentarist, režiser, opazovalec

Siniša je na televiziji že od osemnajstega leta. Po najinem pogovoru ga je čakala režija oddaje Tarča. Bil je novinar Mladine, v oddaji Studio City je »zasliševal« politike, a danes mu ni več do tega, da bi jim stiskal roke in jih gledal v oči. Kako lahko človek, ki zase pravi, da ne verjame več v ljudi, snema dokumentarce o istospolni družini v boju za enakopravnost, o boju protestnikov in aktivistov pred Ljubljansko borzo, o mafijki, ki je morila, danes pa si želi imeti normalno družino?

Predvolilno soočenje s prvo ligo čudakov. Dokumentarni film Odraščanje, katerega scenarist je Siniša, zrežirala pa sta ga skupaj z Dominikom Mencejem, je svojo pot začel lani v tem času. Intimni portret družine novorojenega dečka Tiborja in njegovih mam Daje in Jedrt, ki se v času referenduma za izenačitev pravic istospolnih parov javno izpostavita, je bil nedavno predvajan tudi na festivalu v Berlinu, kjer pa so izjave nasprotnikov družinskega zakona povzročile bučen krohot med gledalci. »Ko vidiš tovrstno norost, se lahko samo zjokaš, razjeziš ali pa smejiš. Ob soočenjih, ki smo jim bili priče ob referendumu o istospolnih družinah, se je smejal tudi velik del slovenske javnosti. A ko smo dobili rezultate referenduma, jim ni bilo več do smeha. Na Pop TV-ju je na primer eden od sodelujočih na soočenju utemeljeval nasprotovanje noveli zakona s tem, da on potem ne bo več moški. Pri nas pred volitvami in referendumi zaradi zakona o RTV dobi pravico do nastopanja del civilne družbe, ki ga drugače ob pomembnih temah ne vidimo na soočenjih. Tu ne nastopajo etablirani politiki, lahko se prijavi vsakdo kot sodelujoči v predvolilni kampanji. To niso bila argumentiranja na visoki ravni. Bili so citati kot na primer: 'Bodimo proti zakonu, ker smo Slovenci!' Številni na RTV Slovenija so mi rekli, da tako absurdnih soočenj še niso videli, pa so jih delali že mnogo, od leta 1990. Daja, naš glavni lik v dokumentarcu, se je udeležila teh soočenj. Daja in Jedrt sta bili edini istospolni par, ki se je izpostavil v takratni predreferendumski kampanji. Z Dominikom sva se odločila, da bova spremljala njuno družino – ki je za naju enakovredna in enakopravna vsem drugim družinam po Sloveniji – in ugotavljala sva, kaj to zanjo pomeni. Njun otrok, Tibor, je bil takrat star sedem mesecev, in poleg nege dojenčka sta se morali izpostavljati tako bolečim stvarem, kot je predvolilno soočenje s prvo ligo čudakov v Sloveniji.«

Pri nas dovoljeno več kot v ZDA. Film Odraščanje je bil predvajan na festivalu dokumentarcev v mestu Palm Springs v Kaliforniji, kjer je 70 odstotkov prebivalcev homoseksualcev. »A prve spremembe zakonov o homoseksualnih družinah so se v ZDA začele v Ohiu, ki je manj napredna država kot na primer Kalifornija. Bitka ameriških konservativcev je bila tam dosti blažja kot pri nas. Na televizijskih soočenjih ne smeš uporabljati besede pedofil, tako kot so jih lahko javno izgovarjali pri nas. Ameriška nacionalna televizija PBS niti po naključju ne daje priložnosti takšnim glasovom, kot jih daje naša. So preveč obskurni, minorni.« Nad filmom so bili na festivalu navdušeni, spraševali pa so se, kako je mogoče, da lahko kdo takšne stvari govori na katerikoli nacionalni televiziji.

Prepričevanje? Ne da se mi več. Kaj sta Siniša in Dominik želela s tem filmom? »Odraščanje se mi predvsem zdi dokument časa. Če si ga bo nekdo ogledal čez 40 let, bo videl, kaj so govorili o tej temi. Prepričevati pa se mi ne da več. To naj počnejo politiki, tisti, ki se bojujejo za javno mnenje. Jaz želim samo povedati svoje mnenje. Ne želim prepričati pol Slovenije, da so tudi drugi ljudje – ljudje. Ne verjamem več v ljudi. Verjamem v naravo, vesolje, bolj kot v človeka. Sem pa zaradi dogodkov v otroštvu občutljiv za ljudi, ki se jim ne priznava pravic. Ker izhajam iz družbene skupine, ki se ji v nekem trenutku niso priznavale pravice, ki so se jim luknjali dokumenti in se jih je izganjalo iz države. Zato sem bolj odprt za te stvari. Vendar zdaj ne verjamem več, da lahko spremenim svet. Lahko pa ga gledam, opazujem in komentiram. Želim se posvetiti življenju ena na ena. In razmišljam o svoji odgovornosti, ne o odgovornosti drugih.«

Celoten članek si lahko preberete v 49.številki revije Zarja. (4.dec.2018)