ineza sotler 2 Dobra karma

V svoji bitki z rakom znana Slovenka vidi pekel in...

Jessica Biel, Justin Timberlake, Silas Svet24.si

Uradno: Justin Timberlake je spet očka

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

koronavirus, epidemija, pandemija Svet24.si

Nadaljevanje ugodnega trenda: Delež pozitivnih ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

arthur-chatto Odkrito.si

Spoznajte seksi pranečaka britanske kraljice

POLKAHOLIKI (SOBICA)-67 Njena.si

Navihano razpoložen Matic iz Polkaholikov

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Mikajo me ženske

Šokantna avtobiografija Dušana Jovanovića, odličnega gledališčnika in pisatelja

Že dolgo nisem brala knjige, ob kateri bi se na ves glas smejala, pa tudi zgražala in nejeverno odkimovala z glavo. V avtobiografiji Dušana Jovanovića je vse. Od sočnega preklinjanja do tega, kako je nekoga udaril na gobec in nekomu celo zarinil nož med rebra. Od portretov naših in jugoslovanskih igralcev do Tita, Che Guevare in Mao Zedonga. V tej knjigi je zajeto vse. Dušanovo življenje in življenje njegovih sodobnikov, njegovo razmišljanje, njegovo široko znanje. To je branje za bogove.

Razmetane zgodbe. Kako je prišlo do avtobiografije, me najprej zanima. »Urednik Beletrine Čander me je dolgo nagovarjal, naj napišem avtobiografijo, ker je upal, da bom razkrinkal vse prijatelje, ki jih on pozna. A to mi nekako ni šlo. Nekaj sem začel, a mi predvsem ni ustrezala ideja kontinuitete – pisati od otroštva, pa potem proti bližajoči se smrti. Potem pa sem začel pisati razno razne zgodbe, odločil sem se, da jih bom kar malo razmetal. Zato, da ne bo tega sosledja. In potem je postalo vseeno, kaj pride na začetku, vmes in na koncu. Najprej sem želel v središče knjige postaviti mamo in o njej napisati ogromno. Mislil sem, da bo ona predstavljala večji del knjige. A potem se je postavila nepremostljiva ovira, da bi ta načrt uresničil. Ovira je bila ta, da z mamo nisem nikoli živel, razen v najmlajši mladosti, morda eno, dve leti. Spomnim se, med vojno, ko je pekla palačinke. Sedela je na tleh, po turško, in pekla palačinke. Jaz sem skakal na divanu. V nekem trenutku sem z nogo stopil v ponev, v vrelo mast. Odpeljala me je v bolnico, bilo je temno, med letalskim napadom, vzpenjala sva se po stopnicah v bolnico, ob stopnicah so bili vojaki, stražarji z brzostrelkami, s čeladami ... To je eden redkih spominov nanjo. Moji spomini nanjo so utrinki, fragmenti ... Zato nisem mogel napisati knjige o njej. Zato sem raje pisal neurejeno, ko sem se pa česa o njej spomnil, sem napisal. Nisem imel nobenega načrta za knjigo, kar pisal sem. Včasih sem malo počakal, pa je prišel spomin na kakšen dogodek ali osebo in sem sedel ter ga napisal. Tako je knjiga nastajala.«

Eno leto in pol z mamo. Zakaj je bil ob ločitvi dodeljen očetu, me zanima. »Takrat so bila sodišča bolj naklonjena moškim. Pa še nekaj. Mama takrat ni imela službe, oče pa jo je imel, zato naj bi lahko bolje skrbel zame.« Je pogrešal mamo, koliko časa sta sploh živela skupaj? »Še sam ne vem, koliko sem bil star, ko sta se razšla. Najprej me je oče dal k teti in stari mami, njegovi mami, v Skopje, tam sem živel kakšni dve leti in pol. Na Skopje imam burne spomine, igral sem se z mularijo, vandral po mestu. Spomnim se, kako sva s staro mamo hodila v cerkev. Dala mi je denar, da bi ga položil k ikoni – v pravoslavni cerkvi se denar položi k ikoni ali v skrinjico. Jaz pa denarja nisem dal tja, ampak sem pobral še ves preostali denar pri ikoni, ga dal v žep in stekel ven, kjer so me čakali prijatelji. Seveda me je duhovnik videl in me zatožil stari mami. Stara mama je bila tako razočarana, da je kar jokala: 'Pa kako si mogel, saj te nisem tako učila.' Potem mi je dala denar, da naj ga nesem nazaj v cerkev. S takšnim odnosom me je tako ganila, da mi ni nikoli več prišlo na misel kaj takšnega. To je bila dobra vzgoja. Sploh me ni kregala, popolnoma me je presunila s svojo dobroto, s čustvi.«

Razboritež. Dušana v knjigi spoznamo kot pravega razboriteža. Kar nekaj moških, pa tudi žensk je okusilo njegovo pest, nekdo celo njegov nož. Od kod ta njegov temperament? »To imam v značaju in to imam še vedno, še ni minilo.« Vprašam ga, ali se moram tudi jaz paziti, pa z nasmehom pravi, da se na nedolžne punce ne spravlja. Kako je krotil to svojo koleričnost? Ga je česa stala? »Včasih me je stalo kar dosti, da sem se lahko sploh premagal, da sem se pomiril. Sicer pa se je to sprožilo vsake toliko časa in potem potihnilo.« Kako to, da je vse tako odkrito zapisal, tudi o tem, kako je nekomu zaril nož med rebra in je le malo manjkalo, da mu ni segel do srca? »Saj po tem, ko sem to naredil, mi je bilo žal, in ko sem se zavedel, kaj sem naredil, mi je šlo na jok, kar jokal sem se in spraševal, kaj sem naredil. A ni se dalo nič popraviti.« Dušan je namreč močno pijan kar skozi okno vdrl k svoji ženski, njena sestra in njen fant pa sta ga hotela spraviti nazaj skozi okno. Med prerivanjem je Dušan zgrabil nož, ki je visel na steni in zabodel sestrinega Američana. Rezilo je čisto malo zgrešilo srce. Dušan je bil obsojen na šest mesecev pogojno. 

Očetove sobotne tepežke. No, bolj pretepanja. Z očetom sta imela zelo poseben odnos, oče je bil zelo strog. »Oče je imel grške starše, po njih je najbrž prevzel doktrino ostre, stroge vzgoje. To se je kazalo tako, da je vsako soboto zjutraj rekel, naj mu prinesem palico, bambusovo palico z debelimi vozli, in z njo me je tepel. Glavo mi je dal med noge, tako da sem gledal nazaj v steno, on pa me je toklel. Približno petnajst udarcev vsako soboto. Vpil sem: 'Joj, ati, ne, saj bom najbolj priden otrok na svetu, samo nehaj!' Pa ni nič pomagalo, nikoli ni nehal, tolkel je, dokler ni naštel teh petnajst udarcev. To je bila kazen za nazaj in opozorilo za naprej, vsako soboto, resno.« Vprašam ga, ali je po takšnem bolečem otroštvu kdaj udaril hčer Mašo. »Enkrat sem jo, pa je Milena (Zupančič, Dušanova partnerka, op. a.) znorela, in potem sem se opravičil in je nisem nikoli več.« 

Občutljiv za šovinizem. Dušana še danes prizadene šovinizem, ker ga je kot otrok, ki je prišel iz Srbije in Makedonije, doživel kar dosti. Otroci so se norčevali iz njega ves čas. »Res je, še danes sem občutljiv za takšne stvari. V knjigi sem opisal, kako sem se zaradi tega sprl tudi s polsestro.«

Celoten članek o režiserju in pisatelju Dušanu Jovanoviću si lahko preberete v 47. številki revije Zarja. (20.11.2018)