indira emina ekic Odkrito.si

Ekićeva je na trnih

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

Ryan Hammons Petisvet

Preden je umrl ...

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Michael Jackson Svet24.si

Znani obrazi, ki ne znajo upravljati z denarjem

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Voranc Boh (1) Njena.si

Umrl priljubljeni Blaž iz Reke ljubezni!

Ljudje

Verujeva v istega boga

Vael Hanuna je slovenski Arabec palestinskega očeta, rojen v Siriji, veren musliman, ki pa je bil tudi krščen. Njegova mama je Slovenka. Enaindvajset let je živela v Siriji, a se ni odrekla krščanstvu, tako da je Vael odraščal v urejeni krščansko-muslimanski družini. Ko je v Sloveniji spoznal Natašo, ki je kristjanka in katehistinja, zaposlena v Zavodu sv. Stanislava, sta oba vedela, da se jima ni treba odreči ljubezni. Kot pravita, verujeta v istega boga. Živita v čudovitem zakonu in sta zgled tega, kako nas lahko razlike bogatijo.

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

V deževnem popoldnevu smo v ljubljanskem naselju Fužine obiskali zakonca Natašo in Vaela Hanuna. Vael nam je postregel s tankim arabskim kruhom in tremi namazi iz sira in zelišč, lepo oblikovanimi v kroglice, ter čajem. Da, odlično kuha, ga je pohvalila Nataša, ki se je tudi sama naučila pripravljati kar nekaj arabskih jedi.

Nataša je karierna svetovalka v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, Vael je prevajalec in občasno turistični vodič. Spoznala sta se pred šestimi leti, povezala pa ju je dobrodelnost, ki sta ji oba predana z vsem srcem. Med begunsko krizo sta kot prostovoljca veliko časa preživela na mejnih prehodih. Vael je v najbolj kriznem obdobju, da ne bi izgubljal časa z vožnjami, kar pol leta živel na Obrežju, tam je delal kot prevajalec. Spoznala sta se na neki zabavi. Nataša je že po imenu tega privlačnega moškega vedela, da ne gre za katoličana.

Čeprav o tem nič kaj rada ne govori, je povedala, da je bila takrat že zelo dolgo samska, da pač ni našla pravega partnerja, da je bila enkrat celo že tik pred poroko, a se ni izšlo. Potem si je rekla, da ne bo na silo iskala sorodne duše in se bo raje posvetila tistemu, kar ima najraje – delu z mladimi v Družinskem mladinskem centru Cerklje, ki ga je ustanovila.

Poročila se bova cerkveno. »Moji varovanci so šli v akcijo in mi, da bi me malo spodbudili, organizirali nekakšno stilsko preobrazbo, češ da ne morem biti vedno v kavbojkah,« se je smejala Nataša. »Dobro, sem si rekla. Eno leto bom vsak mesec šla k maši in prosila boga, naj mi pokaže, ali naj ostanem samska ali naj na tem področju kaj ukrenem. Septembra sem šla k prvi takšni maši in decembra sem spoznala Vaela. Če sem kdaj razmišljala o poroki, je bila ta želja vedno povezana s cerkvenim obredom, in to sem mu tudi takoj povedala. Njemu se to ni zdela ovira.«

»Sem krščen, znam moliti rožni venec in sem tudi že ministriral,« ji je dejal. »Pa vendar, zame je bog na prvem mestu, jaz sem z vsem srcem kristjanka,« mu je povedala. »Tudi zame je bog na prvem mestu, tudi jaz sem z vsem srcem musliman,« ji je odgovoril Vael in dodal: »Ne pozabi, da verujeva v istega boga. Meni se to ne zdi nemogoče. Tudi moj oče je imel za ženo slovensko katoličanko, a je še naprej ljubil islam.«

To je bil prvi korak na poti, na kateri sta Nataša in Vael vse kulturne in verske razlike vzela za prednost. Pametna človeka širokega obzorja, ki sta bila oplemenitena s poglabljanjem v vero, sta dojela, da lahko živita skupaj, če spoštujeta vero drugega, se medsebojno podpirata in se o vseh stvareh odkrito pogovarjata. Nobeden od njiju ni nameraval drugega spreminjati, kaj šele spreobrniti. »Poročila se bova cerkveno,« je Nataši dejal Vael.

Pestro življenje v mešani družini. Sicer pa je Vael nekaj podobnega doživljal že v svoji primarni družini, v kateri sta prav tako sobivali dve kulturi oziroma dve veroizpovedi. Njegova mama je bila katoličanka iz Črne na Koroškem. V zakonu s Palestincem, ki je živel v Damasku, je rodila pet fantov, ti so bili vzgojeni v islamski veri. Vendar ni mož prav nič nasprotoval, ko jih je dala vseh pet tudi krstiti. »Sirija je bila sekularna država in je spoštovala tako islam kot krščanstvo. Pri nas doma je bilo zelo pestro. Mama se ni nikoli odrekla krščanstvu in oče je vedno spoštoval njeno vero in praznike. Za veliko noč so se pri nas pekle potice in barvali pirhi, sosedje so materi ob božiču vedno voščili. Vsaki dve leti smo prihajali na obisk k mamini družini v Sloveniji. Tega se je vedno zelo veselila. Ob teh naših obiskih sem ministriral v cerkvi v Črni. Smo pa bili vsi žalostni, ko smo se morali leta 1986 preseliti v Slovenijo. Oče je bil inženir na pomembnem položaju v živilski industriji, tako da mu je začela življenje krojiti politika. Palestincem se je takrat v Siriji slabo pisalo. Ob neki priložnosti so ga celo zaprli. Ko je prišel iz zapora, je ob pomoči jugoslovanskega veleposlaništva organiziral naš odhod v Slovenijo. Najprej sta šla starejša brata, leta 1988 sem, potem ko sem opravil maturo, odšel jaz, malce pozneje pa še najmlajši brat. Moj brat dvojček je umrl pri komaj treh letih. Mama ni nikoli pozabila Sirije. Ob koncu življenja je govorila skorajda samo še arabsko. V bolnišnici so mislili, da se ji je zmešalo. Umrla je leta 2013, ko sva bila z Natašo že poročena.«

Pogrešal sem pristno bližino. Ko je spoznal Natašo, je imel Vael za seboj že zvezo s Slovenko, neverno pravoslavko bosanskega rodu, ki mu je na božični večer rodila danes trinajstletnega sina Luaja. »Dve leti sem 'vegetiral', nisem iskal nove zveze, po srečanju z Natašo pa se je vse spremenilo.«

Vael že zelo dolgo prevaja in poučuje arabščino, in to tako skupine kot posameznike. Med drugim je poučeval celo slovitega slavista Jožeta Toporišiča. Ko se ozre trideset let v preteklost, se še kako zaveda, da mu ni bilo lahko sprejeti vseh razlik med slovenskim in arabskim načinom življenja. Kot je povedal, je od vsega najbolj pogrešal tisto pristno bližino med ljudmi, družinsko povezanost in prijateljstvo.

Zelo se je potrudil, da je dodobra izpopolnil svoje znanje slovenščine, saj je na lastni koži občutil, da ga kot tujca zaradi pomanjkljivega znanja jezika mnogi zavračajo. Ima zelo dober občutek za melodičnost jezika in odlično prepoznava ter tudi oponaša slovenska narečja. Nataša je nad to njegovo sposobnostjo navdušena, saj jo s tem vedno dodobra razveseli in nasmeje. Pogosto nasmeji in tudi malce podraži njeno mamo, ko spregovori po gorenjsko.

Kako je njena družina sprejela dejstvo, da bo imela za moža muslimana? »Oče veliko lažje, mama pa je še vedno malce skeptična,« je povedala Nataša. Vael pa je dodal, da to ni problem, saj se sicer med seboj vsi lepo razumejo.

Bog je isti za vse. »Od vsega se mi zdi najpomembneje, da se odlično razumeta Nataša in moj sin. Že na začetku najine zveze sem poudaril, da bova ostala skupaj samo, če se bosta onadva lepo ujela, saj nočem živeti razcepljen med njo in sinom,« je povedal Vael in pohvalil Natašino komuniciranje z Luajem.

Ju sin pogosto obiskuje, sem vprašala. »Luaj ne prihaja na obisk, on prihaja domov,« me je popravil Vael. »Skupaj smo vse vikende. Tudi če me ni doma, Luaj z veseljem preživlja čas z Natašo. Ona ga pripravlja na birmo in nasploh na sprejemanje vseh zakramentov. Lual je že bil pri prvem obhajilu, zdaj bo šel še k birmi.«

Mar to pomeni, da je fant izbral katoliško vero? »Začutil sem, da mu v tem trenutku ne morem razložiti islama. Nekako sem ga spontano usmeril v katolištvo, ker je zdaj pravzaprav najpomembneje to, da spozna boga, ki je isti za vse – za katoličane, Žide in muslimane. Ko bo zrela osebnost, bo lahko sam izbral vero. Tudi vsi moji bratje so ostali katoliki, medtem ko sem se jaz našel v islamu. Za nas je to stvar osebne odločitve. Sicer pa so si vrednote islama in krščanstva zelo podobne.«

Sobotni obred odpiranja pisem. Zakonca Hanuna v vsakdanjem življenju spontano, a zavestno iščeta podobnosti, spoštujeta razlike in ob tem drug drugega dopolnjujeta. Imata sobotni obred pogovorov ob kavi, ki se je spontano razvil ob spodbudi s posebnim poročnim darilom. »To je bilo najlepše poročno darilo. Vaelova nečakinja je pripravila kuverte z nepopisanimi listi papirja in na vse napisala najin naslov ter datume, ko bova lahko odpirala posamezna pisma. Vsi svatje so nama nekaj napisali. Prvo leto po poroki sva vsako soboto zjutraj odprla eno pismo in v njem našla izhodišče za pogovor. In to je zdaj ostalo navada. Če imava kdaj v soboto kakšno drugo obveznost, obred pač prestaviva na nedeljo. A imava raje soboto, ker greva po pogovoru še na tržnico, nato pa skupaj kuhava kosilo,« je razlagala Nataša.

Kdo kuha? Oba – najraje skupaj. Vsak dan se trudita, da skupaj pojesta obrok. Včasih kosilo zamuja zaradi različnih obveznosti, a vedno poskrbita za to, da ga pojesta skupaj, pa čeprav šele pozno zvečer. Sicer pa Nataša kuhalnico najraje prepusti možu, sama pa mu pri kuhi pomaga, pomiva, pospravlja ... Tudi zato, ker ima zelo rada arabske jedi.

»O, jaz zelo rad pripravljam tudi slovenske jedi – golaže, polnjene paprike, jetrca, polnjene bučke, sarmo ...« je našteval Vael.

Več v Zarji št. 37, 11. 9. 2018.