Pomladno sonce 2 Dobra karma

Podpora za dobre spremembe do 16. aprila vsak dan ...

horoskop Svet24.si

Horoskop za petek, 10. aprila

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

Janša kongres govor Svet24.si

Janša napada, NSi zadevo prepušča ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

djordje-david-642x336 Odkrito.si

Đorđe David: Trdijo, da se pretvarjam, da sem ...

Ana Praznik Njena.si

Konec priljubljenega projekta Delovna akcija

Ljudje

Veliko moškega šovinizma!

Maja in Ida Weiss o resničnosti slovenskega filmskega sveta, še posebno za ženske

Sestre, ki skupaj delajo pri filmu, pri nas niso redkost, pri slovenskem filmu je več parov sester, ki se skupaj prebijajo skozi zavita pota nacionalne kinematografije – v najrazličnejših kombinacijah. A Ida in Maja Weiss sta edini slovenski sestrski tandem producentke in režiserke. Maja je bila prva slovenska režiserka, ki je posnela celovečerni igrani film, Varuha meje, Ida, vedno raje bolj v senci, je bila njena producentka. Obe sta mami, skupaj imata producentsko hišo (pa še vsaka po eno svojo), veliko sta na snemanjih in festivalih, pa je dobiti obe ob istem času na isti kraj zahtevna vaja v usklajevanju in potrpežljivosti

Kako torej sta obe sestri končali pri filmu? »Med nama je deset let razlike,« pravi Maja. »Ko sem dobila sestro, je bil to eden najlepših dogodkov v mojem življenju. V najstniških letih sem jo povsod vodila s seboj. V osemdesetih je bila Metlika punkovsko mesto. Še čisto majhna je z menoj hodila na vaje raznih punk orkestrov. Veliko sva bili skupaj. Ko pa sem šla pri devetnajstih v Ljubljano, sva malo izgubili stik, ker sva šli vsaka po svoje. Sčasoma sva se preko filma spet bolj povezali.«

Ida, ki si je želela postati veterinarka, je čez čas sledila sestri v Ljubljano, da bi študirala ... pravo, »ki ga nisem hotela. Naredila sem sprejemne izpite, še zdaj ne vem, kako. To, da tega nisem hotela študirati, je imelo konkretne posledice: tisto leto nisem nič naredila, in starši so mi postavili ultimat, ali se vrnem v Metliko in doštudiram prvi letnik ali pa ostanem v Ljubljani in se sama vzdržujem.« In je izbrala možnost b. Ostala je v prestolnici, Maja, ki je imela prijateljico na televiziji, pa je mlajši sestri svetovala, naj jo pokliče. In tako je Ida začela delati kot organizatorka v otroškem in mladinskem programu RTV Slovenija. Potem jo je nekoč poklical še režiser Franci Slak, ki je takrat že imel svojo produkcijsko hišo, in je pripravljal film Outsider.

Film je v genih. Tisti, ki poznajo družinsko zgodovino Weissovih, ne morejo biti presenečeni: očetova teta Vera Adlešič, nekdanja operna pevka, je bila pozneje profesorica govorne tehnike in dikcije na Akademiji za igralsko umetnost, njena nečakinja, Majina in Idina teta Boža Weiss, je v petdesetih končala študij igre na AGRFT in se pozneje poročila s prvakom Hrvatskega narodnega kazališta Zvonimirom Torjancem (ki je čez leta odigral nekaj manjših vlog v Majinih filmih), tudi starši so imeli radi film in so hčerama privzgojila strast do filma in umetnosti nasploh. Partnerja obeh sester sta tudi režiserja. Zdaj prihaja že četrta generacija: Majin sin je diplomirani režiser, Idin najstarejši, desetletni Julijan, pa je že odigral glavno vlogo v kratkem svetovno uspešnem filmu svojega očeta in mame producentke. Temu že lahko rečeš filmska dinastija. V Ameriki imajo Barrymore in Fonde, pri nas pa Weisse.

»Ni čudno, da so filmarji pogosto skupaj, sparčkani, gre namreč za življenjski slog, ki ga laže prenašaš, ker veš, kaj se dogaja, ker razumeš. Potem so tu še finančne krize … ampak saj so tudi v drugih poklicih. Veliko poklicev je takih, danes pa sploh, ker je veliko prekarcev na različnih področjih, ne samo v kulturi. V Sloveniji imamo to srečo, da so družine relativno dobro povezane med sabo in da večinoma starši podpirajo svoje otroke. Vsaj pri nas je bilo tako,« pravi Maja.

Lastna produkcijska hiša je bila njena ideja. Ida je bila zgrožena: »Meni se je to takrat zdelo malo noro, pa tudi nisem se počutila sposobno, da bi kar producirala, ker se mi je zdelo, da nimam izkušenj niti dovolj znanja. In je bilo treba kar zaplavati.« Ampak Maja je vztrajala. Bila je na izpopolnjevanju v tujini, v Berlinu, in je videla, da je to edina pot, pa tudi Ida se ji je zdela idealna za to. In sta pred dvajsetimi leti, leta 1998, skupaj ustanovili Bela film. »Weiss v nemščini pomeni belo, ta pa med drugim simbolizira popolnost in pozitivnost in se najpogosteje pojavlja kot simbol večnosti in absolutnosti. Je nič, iz katerega se lahko razvije vse. Bela krajina je tudi majhna in odročna pokrajina na jugovzhodu Slovenije, kjer sva rasli,« piše na njihovi spletni strani. »Zadnjih dvajset let se čudim, da še vedno obstajamo,« vzdihne Ida, direktorica Bela filma.

Tako pač je. Pri filmu ne more biti veliko šefov, vedno je samo en človek tisti, ki ima zadnjo besedo – producent, vskoči Maja. Kako torej režiserka Maja in producentka Ida rešujeta stvari, kadar se ne strinjata? Po premolku Maja pravi: »Že pri Varuhu meje je prišlo do incidenta med nama. V solze me je spravila. Kar malo mi je zagrozila, pazi, kako boš kaj delala! Jaz sem to resno vzela. Malo sem bila prizadeta, malo je bilo pa upravičeno. Vem pa tudi, da me nihče na svetu ni pri teh projektih tako tristoodstotno podpiral kot Ida. Takega ni. Ida zna biti tudi zelo ostra (Ida molči in je videti, če je kaj takega sploh mogoče, še bolj mila), ampak tudi zelo pravična. Tudi ekipe pri drugih filmih, pri katerih je bila producentka, in teh je bilo veliko, jo izredno spoštujejo in cenijo. Mislim, da je pravična producentka.«

Vsaka od njiju ima še svojo produkcijsko družbo, ker je tako, pojasnita, več možnosti za pridobivanje sredstev. Ampak možnosti se ne uresničijo vedno: »Sploh pri celovečernih igranih filmih je to mučno in dolgo delo. Od tri do pet let traja, da človek – mogoče! – pride do financiranja,« pojasnjuje Ida. »In v teh treh do petih letih je treba v pridobivanje sredstev vlagati ogromno energije. To zahteva veliko discipline in potrpljenja, pa ves čas moraš verjeti, da se bo enkrat zgodilo. Medtem pa je treba popravljati scenarij, na novo postavljati stvari, iskati poslovne partnerje, delati kompromise … Vse je odvisno od tega, koliko je nekdo v teh fazah discipliniran in koliko je pripravljen pogoltniti, od tega, da te zavrnejo, do tega, da je treba že stotič popraviti scenarij, pa bo še vedno kdo rekel, to ni to.«

Nekaj dni po našem pogovoru dobim Majino sporočilo: »Pravkar sem dobila obvestilo, da je projekt za igrani celovečerni film Ime mi je Damjan že v drugo zavrnjen na SFC. Pri projektu sva s soscenaristko Suzano Tratnik delali štiri leta, tudi v mednarodnih scenarističnih delavnicah, v Berlinu, Cannesu in na Poljskem. Zame to pomeni, da se bo deset let, odkar nisem posnela nobenega igranega filma, podaljšalo v enajsto. Vse projekte na tokratnem razpisu SFC (odgovori so prišli ta teden) pa je imela zavrnjene tudi Bela film, torej Ida. C'est la vie. Tako pač je. Zdaj že veva. In tudi zato poučujem v Novem mestu, pa čeprav tudi tu na letno pogodbo. Ne samo zaradi prenašanja znanja na mlade, ampak zaradi minimalne socialne varnosti.«

Ida ni bila nikoli v redni službi, Maja pa je, zdaj bo teklo tretje leto, šestdesetodstotno zaposlena na Višji ekonomski šoli v Novem mestu, štiridesetodstotno pa je samozaposlena. »Ampak petindvajset let sem bila samozaposlena v kulturi. Kot samozaposlen iz leta v leto ne veš, kako bo, tudi če imaš več projektov, in si moraš iskati zaposlitve in način zaslužka.«

Bistveno bolj moški svet. Slovenska kinematografija je bila, tako kot vse kinematografije na svetu, izrazito moški klub. So jima moški kdaj metali polena pod noge? Zamislita se in naposled Ida reče: »Mislim, da ne gre toliko za metanje polen, bolj gre za to, da te ne jemljejo resno. Ne gre za zavestno metanje polen …« in Maja dokonča misel: »… še bolj se moraš dokazati. Odličnjak moraš biti.«

»Zase moram reči, da nisem tega nikoli zaznavala, pa ne zato, ker tega ne bi bilo, bolj v smislu, da se s tem nisem nikoli ukvarjala. Zdaj, ko postajam starejša, postajam bolj občutljiva za to. Naenkrat opažam ogromno moškega šovinizma med kolegi, ki ga prej nisem. Na te stvari je treba sistemsko opozarjati in ljudi ozaveščati. Na osebni ravni pa moraš iti naprej, delati svoje in se ne preveč obremenjevati, ker mislim, da je kontraproduktivno,« pravi mlajša sestra, starejša, z desetletjem izkušenj več, pa se spominja: »Od začetka osemdesetih pa do konca desetletja je bil to bistveno bolj moški svet, kot je danes. V komisijah so sedeli samo moški, uredništva na televiziji so bila pretežno moška. Zato sem tudi dala pobudo za Maraton slovenskega ženskega filma in videa v Kinoteki, kjer smo v katalogu dokazale, da nas je štirideset avtoric, ki počnemo najrazličnejše stvari, pa še nimamo celovečernega filma. In mislim, da je tudi ta angažma potem pripomogel, da sem prišla do celovečernega filma in da so se te stvari malo premaknile. V različnih filmskih društvih sem bila dolgo edina ženska; ko sem postala predsednica DSF (Društvo slovenskih filmarjev), sem dosegla razmerje štiri proti tri v prid žensk, to je bilo takrat res novo. Vedno sem govorila ženske kvote, ženske kvote. Sama sem se sicer v moških družbah dobro počutila in bila enakovredna, se pa spomnim: ko smo rekli, koga bomo predlagali v to komisijo, je takoj padlo moško ime. Najprej moško ime. Vedno. Pa sem rekla, ne, ne, čakajte, naj bo vsaj ena ženska. Potem pa so se naučili in danes recimo moj sošolec Miha Hočevar takoj vpraša, ali imamo ženske kvote. In tako je tudi prav, saj je hitro lahko spet po starem. Treba je stati za tem, govoriti o tem. V filmskih ekipah pa je skoraj pol-pol.«

»Saj ni toliko problem mešanosti,« pristavi Ida, »ko pridete na snemanje, sicer vidite, da je pol žensk, pol moških, stvar je v tem, da so ženske tradicionalno kostumografke, oblikovalke maske, moški pa so v glavnem vse drugo, od režiserja in scenarista naprej. Bolj gre za to, katere pozicije lahko ženske dosežejo v filmski ekipi. Pa koliko je dobrih ženskih vlog. Producentk nas je pa veliko, tudi zato, ker je ta poklic laže kombinirati z družino. Pri režiserkah je to bistveno drugače. In že zato nastane manj filmov, potem pa še ti niso deležni takih priznanj kot moški filmi, ki sestavljajo devetdeset odstotkov glavnih programov na festivalih. In potem se človek res vpraša, ali je problem kakovost ali so zraven še drugi dejavniki.«

Več v Zarji št. 34, 21.8.2018