alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

ruševina, gornji trg, ljubljana, zrušena hiša, slovenska policija, policijski trak Svet24.si

Poskus uboja pri Novem mestu: odjeknili streli, ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Ljudje

Najbolj si želim, da bi se ljudje naučili spoštovanja

Ksenija Benedetti, šefinja protokola Republike Slovenije v odhajanju

Ksenija Benedetti je osemnajst let protokolarno vodila 450 obiskov na najvišji ravni, pa tudi 120 državnih proslav. Pod njenim čim bolj nevidnim vodstvom so se zgodili in dogajali obisk danske in britanske kraljice, vrh Bush-Putin, prireditve ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo ... Čisto preveč pozornosti je ob enem takšnih obiskov vzbudila njena svetla obleka. A Ksenija je svoje delo opravljala zelo profesionalno. Tudi zdaj, ko se po toliko letih odličnega dela poslavlja, nismo iz nje izvlekli niti pikice več, kolikor lahko kot šefinja protokola pove. Zanimalo pa nas je predvsem, kakšna pravila so v politiki veljala nekoč in kakšna veljajo danes. Kdaj je politika postala politika izključevanja, ne sodelovanja? Kam so izginili vljudnost, olika in spoštovanje?

Se je svetovna in domača politika tako zelo spremenila (znižala svojo raven) tudi z uporabo Twitterja, Instagrama in drugih medmrežnih instantnih objav? Zato, ker te objave res pišejo in objavljajo predsedniki in ne več njihovi piarovci, ki bi jih zgladili?

Ne moreva kar tako posploševati. Ta orodja so lahko izvrstna, če jih znaš primerno uporabljati. Predvsem Twitter se zdi v medmrežju najprimernejši za objavo različnih stališč in je včasih lahko odlično sredstvo za podajanje, izmenjavo in vir informacij – čeprav žal tudi premnogih »sfejkanih« (lažnih, op. a.). Ampak pri vseh objavah je nujen (besedo nujen zelo poudari, op. a.) razmislek in ne hipno stresanje svojega notranja gneva, frustracij in – najhuje – laži. Veliko je tudi »smeti« in žaljivih komentarjev kar tako počez, samo da se koga popljuva ali diskreditira, zaradi različnih ciljev. Pa lažnih profilov, ki se rodijo pred kakšnimi volitvami ali zaradi usmerjanja javnega mnenja. Žal so družabna omrežja postala včasih ogabno »vojno območje« za različne poglede, politične borbe in podtikanja ter izlive ljudi z mnogimi večbarvnimi kompleksi, ki se skrivajo za sinonimi. Take reči težko berem, nikakor pa me ne motijo različni pogledi in utemeljena stališča.

No, pa tudi če gremo samo k »banalnim« stiskom rok – zdaj se gredo tudi to, kdo bo komu bolj stisnil roko do belih členkov in tako pokazal svojo premoč. Ali ne diši to po infantilnosti?

Ljudje smo različni in tudi s stiskom rok kažemo svoj značaj. Pa ne le to. Stisk roke je lahko zelo glasno nebesedno sporočilo. Pove več kot besede. O konkretnih primerih ne morem govoriti, se pa ob gledanju televizije večkrat nasmehnem in tudi iz srca nasmejem ali pa dvignem obrv.

Kolikšna pa je razdalja od premočnega stiska rok do gledanja preko puškine cevi?

No, zdi se mi, da tako hiter ta preskok pa le ni. Včasih gre samo za šopirjenje in razkazovanje pavjih peres.

Včasih so se politiki smehljali drug drugemu, bili so vljudni, prijazni, polikani. Saj za hrbtom so se ravno tako dogajale izdaje. Kam je šla olika?

Olika ni šla prav nikamor, le njeni odtenki so se spremenili in posodobili. Ni več praznega afnanja in leporečenja. Osebno nimam prav nič proti temu, da smo vse bolj sproščeni, a do neke meje. Ta meja se imenuje spoštovanje. In je dokaj jasna. Ne pa vsem.

Nekoč so pravila nekaj veljala in vedelo se je, zakaj so. Zakaj je danes normalno prav vse?

Kaj je »normalno«, je lahko stvar diskusije. Kar je za nekoga »normalno«, za drugega mogoče ni. Vsi se moramo sprijazniti, da so se orodja in načini komunikacije v vseh pogledih bistveno spremenili, pogosto na bolje. Ampak določena pravila je koristno poznati in jih večinoma tudi upoštevati, ker so v resnici »fer« ter skrbijo za dostojnost in primernost. Ni pa noben bavbav, če se kakšno pravilo tu pa tam prekrši. Elizabeth Smith Miller, borka za pravice žensk, je leta 1851 kot prva ženska oblekla hlače in takrat so jo imeli za prismuknjeno. Še danes sem ji hvaležna, da je to naredila.

Ali je tako bolje – resnica direktno med oči?

Sem na strani resnice. Včasih je koristna tudi taka – direktno v obraz. Ne pa vedno. Včasih, sploh v politiki in diplomaciji, je treba resnično tehtno premisliti, kako to resnico sporočiti primerno. To je veščina, ki je danes žal bolj v pomanjkanju. Zdi se, da nekateri prav tekmujejo v tem, koliko bodo z izjavami šokirali, prizadeli, popljuvali.

Danes je vsak spodrsljaj, vsak zdrs na političnem parketu takoj na medmrežju! To je najbrž nočna mora za protokol. Ni več prostora za skrivanje, prikrivanje, gladenje, kar se je zgodilo – se takoj vidi, opazi, zazna, objavi.

Ah, s tem se nikoli nisem obremenjevala. Protokol ima več nočnih mor in nekatere so enake že stoletja. Je pa res, da je bil protokol v preteklosti vedno zelo skrit, prikrit, in včasih mora še vedno biti tak. Ne pa vedno. Ko so nekomu domov »protokolarno« vozili premog za ogrevanje osebne hiše, je bilo to seveda treba skrivati. Zaradi svojega značaja sem privrženka odprtosti in na srečo sodobni protokol ni več poln skrivalnic. Bolj me moti to, da se iz nekih nepomembnih drobnarij dela navidez pomembne zgodbe. Zelo pogosto javnost mnogo bolj zanima, kaj je kakšen gost jedel in kje je spal ali kako je bil oblečen, kot kaj je vsebinsko bistvo nekega obiska in predvsem kako bo ta obisk pripomogel k boljšemu življenju ljudi. To se mi zdi pa res pomembno, a takih vprašanj ni kaj dosti in jih res pogrešam. Ker včasih bi bil odgovor na tako vprašanje za koga lahko kar velika zagata … Pa ne za protokol … (nasmeh)

Pa vas bom vseeno vprašala. V vaši karieri ste kot šefinja protokola RS vodili prvi uradni kraljevi obisk v RS, obisk danske kraljice, vrh Bush-Putin, obisk britanske kraljice Elizabete II. ... Vem, da vas vaš poklic zavezuje k molčečnosti, a vendar, kakšna drobna anekdotica s teh dogodkov ...

Anekdot je za deset debelih knjig, a večina bo za večno ostala samo moj spomin. Morda pa se bodo kakšne vseeno zbrale v knjigi. Ko bo čas za to. Zdaj ni.

Ali pa morda kdo je naredil na vas najboljši vtis, vas presenetil, morda razočaral?

Razočarali so me vsi, ki so spremenili svoj odnos do ljudi in svojih zaobljub, ko so zasedli neko funkcijo, pa ne nujno najvišjo. Te višinske bolezni in izguba spomina me še vedno vznemirijo.

Vaša knjiga spominov bi se brala kot napeta srhljivka, kajne? Ali bolj kot komedija?

(Smeh) Vseh zvrsti je bilo. Poleg teh dveh, ki ste ju omenili, včasih tudi celo romantika, veliko – pogosto nepotrebne – drame in kar nekaj akcije.

Celoten pogovor s Ksenijo Benedetti si lahko preberete v 25. številki revije Zarja (19.6.2018)