danijela Odkrito.si

Danijela Martinović spregovorila o hudi bolezni

game oer Svet24.si

Najpopularnejši slovenski "Boy Band" se vrača ...

20181019_170816 Petisvet.si

Živalske karte napovedujejo za naslednji teden

Melanie Marden Svet24.si

VIDEO: Spregovorila »gola Melania«: grozijo ji s...

Sašo Avsenik Svet24.si

Sašo Avsenik postal očka

Justin Bieber, Hailey Baldwin Najstnica.si

Justin Bieber končno potrdil poroko

rok damis-loser Njena.si

The Biggest Loser: Takšen je Rok 4 mesece po ...

Ljudje

Oče je govoril slovensko, mama pa ne - čeprav je Slovenka

Dr. Klementina Jurančič na mariborski filozofski fakulteti predava angleški jezik, večinsko glasoslovje, glagol in psiholingvistiko.

Ta strastna znanstvenica, sicer tudi umetnostna zgodovinarka, se je odločila, da bo teorije zgodnjega učenja tujega jezika preverila skozi lastne izkušnje. Kar na obeh sinovih.

Ko je v prvo postala mama, je sklenila: s svojim otrokom bo govorila izključno angleško, z očetom, babico, dedkom in drugimi sorodniki pa znanci in prijatelji naj otrok govori slovensko. In tako ga je takoj, ko je komaj pogledal v svet in prvič kihnil, ogovorila v angleščini z na zdravje. O svoji nameri je že takrat povedala tudi otrokovemu pediatru, a njegov odgovor je bil: »Ne bo vam uspelo.«

Brez težav je preklapljal na slovenščino

Ona pa je bila neomajna. Vztrajno je z otrokom govorila izključno angleško. Sin je to sprejemal kot nekaj samoumevnega, nevsiljivega. Ko se je pogovarjal z očetom, je brez težav preklapljal na slovenščino. »Če boš otroku pri treh letih prvič rekel, zdaj se pa gremo malo angleščine, je velika verjetnost, da boš pri njem spodbudil upor, saj se nerad načrtovano uči. Kadar pa to počne spontano, ne zavedajoč se – kar je še toliko lažje, čim mlajši je –, najbrž zavrnitve ne bo,« pravi in v isti sapi dodaja: »Če bi sama pri sinu opazila kakršenkoli upor, bi svojo namero zagotovo nemudoma opustila.«

Enako je ravnala pri drugem otroku. Danes se njena sinova, zdaj gimnazijca, v angleškem jeziku počutita udobno. Prvo jasno izrečeno potrditev za to je dobila, ko so bili s starejšim sinom prvič v Londonu. Na podzemni so čakali na vlak. Videla je svojega otroka, kako je dolgo časa nemo opazoval tuje ljudi okoli sebe, jih poslušal, nenadoma pa radostno vzkliknil: »Mama, saj je tako, kot bi bil doma.«

»Ravno to je bil moj namen,« poudari Klementina, »da bi se moja otroka počutila tudi v tujem jeziku prijetno, sproščeno, svobodno. Ne zmage na tekmovanjih v angleščini. Za te je potreben druge vrste trening: dlakocepsko poznavanje slovničnih pravil in učenje ogromnega besedišča na pamet.«

Zakaj ne bi že zgodaj zaposlili možgane?

Tudi nikakršnih dodatnih psihičnih pretresov, s katerimi so jo ves čas strašili različni strokovnjaki, otroka zaradi odraščanja v dvojezičnosti nista doživljala, pravi. Na preglede k psihologom ju je vodil oče. Sama bi se lahko namreč izdala, ko bi jo bili slišali govoriti z njima, in tako bi zdravnik že vnaprej vedel, da sta njena otroka dvojezična. »Hotela sem neodvisno mnenja psihologov,« razloži. Ta pa so bila vsakič znova najboljša.

Njena otroka sta tudi pozneje v šoli dosegala nadpovprečne uspehe in sama danes težko oceni, kolikšen vpliv bi pri tem lahko imelo to, da sta se že od vsega začetka učila dveh jezikov hkrati. A o nečem je gotova: »Človek lahko, po podatkih, ki sem jih zasledila, v zelo zgodnjem otroštvu aktivira vsaj dvakrat toliko nevronov v možganih, kot jih lahko pozneje. Ne vidim razloga, zakaj teh potencialnih aktivacij ne bi v najrosnejših letih zaposlili z informacijami v tujem jeziku. Ko človek odraste, tako obstaja možnost, da veliko teh aktivacij in s tem tudi podatkov ostane.«

Niti enkrat samkrat ni popustila

Za uspeh pa sta najpomembnejši vztrajnost in potrpežljivost starša, ugotavlja. Sama niti enkrat samkrat v zgodnjih letih ni popustila in spregovorila besedice slovensko. »Če bi se samo enkrat omajala, bi prihodnjič otrok to spet pričakoval, popuščati bi začela vse več in moj namen bi se s časom izjalovil.«

Še pred rojstvom otrok jo je na poletni šoli psiholingvistike na Madžarskem dr. Elizabeth Lanza z univerze v Oslu, ki je velika poznavalka vseh oblik dvojezičnosti, opozorila, da bo kot govorka angleščine, zanjo tujega jezika, občasno v stiski, ker ne bo smela govoriti z otroki v materinščini, če bo hotela ohraniti kontinuiteto v angleščini. Zato ji je svetovala, da bi otrokom vsaj pravljice brala v slovenščini, komentirala pa jih v angleščini. Na ta način je kot mati vsaj delno začutila, kako je dajati otroku svoj materni jezik. Klementina je otrokoma brala pravljice in mladinsko literaturo v slovenščini skoraj vsak večer skoraj deset let.

Njena otroka sta vedela, da mama zna slovensko, saj tega ni skrivala v pogovoru z drugimi. Kar lep čas pa jima ni bilo jasno, ali smeta od nje pričakovati, da tudi z njima govori slovensko. Vse, dokler ni pri petih letih starejši sin, ko jo je slišal govoriti z njegovo sovrstnico v slovenščini, vprašal. »Mama, zakaj se z njo pogovarjaš slovensko, z nama pa ne?«  »Ker ona ne zna angleško,« mu je bila odvrnila in se izognila neposrednemu odgovoru. To je zadostovalo in nič več ni spraševal naprej. Kar nekaj let. Dokler ni enkrat v avtu le navrgel: »Mama, dajmo se raje pogovarjat v slovenščini.« »Prav,« se je strinjala in je otroka začela spraševati o povsem vsakdanjih rečeh: kako je bilo v šoli, kaj so imeli tisti dan za kosilo in podobno. A z druge strani ni bilo odgovora. Zakaj? Ker take komunikacije z mamo nista bila vajena, počutila sta se nenavadno, bilo je moteče, se spominja Klementina. Zato je pogovor med njimi spet stekel v angleščini.

Več v Zarji št. 19, 8. 5. 2018.