ljudje duše Dobra karma

Z ljudmi, ki si jih želite v svojem življenju, ...

Jessica Biel, Justin Timberlake, Silas Svet24.si

Uradno: Justin Timberlake je spet očka

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

koronavirus, epidemija, pandemija Svet24.si

Nadaljevanje ugodnega trenda: Delež pozitivnih ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

arthur-chatto Odkrito.si

Spoznajte seksi pranečaka britanske kraljice

severina Njena.si

Severina oboževalko razveselila z najlepšo obleko

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Če se sprijaznimo z usodo, na neki način umremo

Sebastian Cavazza o miru, teatru in življenju

Pogovarjati se s Sebastianom je privilegij. Praznik za oči in ušesa. Tisti njegov prepoznavni, globoki, malce raskavi glas ... Najbrž od cigaret. Porjavel obraz malce skriva za skuštranimi lasmi in skoraj belo brado. Sebastian je filmofil, zavzet bralec, obiskovalec koncertov, uživaški motorist, mislec. Zna uživati življenje, dosti razmišlja o njem, zna se ustaviti, ni odvisen od všečkov. Televizije ne gleda že 25 let.

Za njim je 70 vlog v gledališču, 60 filmskih in televizijskih vlog, 60 sinhronizacij risank. V zadnjih letih ga imajo še posebej radi režiserji na območju nekdanje Jugoslavije, pa tudi Evrope. Snema film za filmom: bosansko dramo Moški ne jočejo, srbski ZF-film Ederlezi Rising, slovenske Prebujanja, Gajin svet in Izbrisana. Pa nadaljevanko Sence nad Balkanom, trilogijo Vinetou, hrvaški film Aleksi, komedijo Koja je ovo država ...

Režiserji na ozemlju nekdanje Jugoslavije vas imajo strašno radi, vabijo vas v mnoge filme. Kako je prišlo do tega?

Videli so me v gledaliških predstavah, ko sem dostikrat gostoval na tem območju z Mladinskim teatrom, in tako sem počasi začel snemati filme z njimi. Vmes sem eno leto živel v Beogradu in snemal, spoznali so me, videli, kaj delam, in tako gre to naprej.

V bosanskem filmu Moški ne jočejo igrate slovenskega psihiatra Ivana, ki se pride ukvarjat z vojaki različnih narodnosti s posttravmatskim sindromom. Film ste posneli v rekordnih osemnajstih dneh.

To ni rekord, delal sem že štiri ali pet filmov v tako kratkem času. Ederlezi Rising, Idila, Prebujanja ... To je žalostno dejstvo, a takšni so finančni pogoji. V tujini snemajo mesece in mesece, prej imajo priprave ... Posledično trpi kakovost. A če imaš dober scenarij, dobre igralce, se da posneti film tudi v tako kratkem času.

Posneli ste kar nekaj slovenskih filmov, ne vidimo pa vas v slovenskih nadaljevankah, ki jih je trenutno lepo število. Ali zavračate vloge ali vas ne povabijo?

Nadaljevanke so produkcijsko zelo neizprosne. Če delaš zraven teater, skačeš z enega prizorišča na drugega. Ne pristajam na tak način dela. Dela se hitro. Sicer jih ne gledam, ker ne gledam televizije že 25 let. Plačujem Netflix in druge platforme, gledam filme, hodim v kino. Pa tudi ne vidim se v telenovelah.

Igrali pa ste v nadaljevanki Sence nad Balkanom, ki je sicer obsežna, a kakovostna. Bili ste negativec. To je bil najbrž izziv za vas.

Vloge negativcev so večplastne, lahko se bolj »igračkaš« z njimi. Zato so igralcem v užitek. Bjelogrlić (Dragan, režiser te nadaljevanke) je najprej odličen igralec, hkrati pa izvrsten režiser, ker se zaveda, kaj vse lahko igralec doprinese k vlogi, če mu to seveda pustiš. Sicer je res tudi, da rad v zadnjem hipu vse spreminja. Meni je to blizu, nekaterim pač ne. Ve, kaj dela, in to dela dobro. Igralcu zaupa. Mu pusti, da sam kreira vlogo, mu ne poreže kril. V tujini igralce spoštujejo precej bolj kot pri nas.

Za vlogo v filmu Ederlezi Rising ste dobili nagrado za najboljšo moško glavno vlogo na beograjskem Festu. To je kar lepo priznanje.

Nagrade so seveda potrditev za delo s strani strokovnih sodelavcev iz industrije, a so tudi kot hemeroidi: slej ko prej jih faše vsaka rit. (smeh) A če delaš samo za nagrade, si lahko tudi hitro razočaran, ko je ne dobiš. Fest je velik festival, z dolgo tradicijo, selekcija je bila močna. V filmu Erdelezi Rising igram kozmonavta, ki ga pošljejo na Alfa Kentavro, da bi tja prinesel severnokorejsko ideologijo juche, potem ko je Zemljo uničil kapitalizem. Moj lik Milutina je neke vrste sociopat. Želi potovati sam, ker tako najbolje deluje. A mu korporacija Ederlezi s pomočjo socialnega inženirja zraven vsili še sopotnico, androida, kot neke vrste igračko in supervizorja hkrati. Med njima se začne odvijati melodrama, ki razpira filozofski diskurz o prihodnosti, ki nas čaka pri sobivanju z umetno inteligenco. Film v ekspoziciji nosi močno distopično noto, ki počasi zdrsne v arhetipska vprašanja o moško-ženskem odnosu.

Je bilo kaj drugače, ker je vaša soigralka v tem filmu pornozvezda Stoya?

Nič drugače, jaz si ne izbiram soigralcev, igralce izbirajo drugi, kastingdirektorji, producenti, režiserji. Jaz se moram samo naučiti tekst in se izogibati pohištvu. (smeh)

Vaše življenje je razpeto med gledališče, snemanje filmov, koliko časa imate zase?

Moje življenje je že ves čas razpeto med gledališčem, filmi in televizijo, sinhronizacijo risank ... Čas zase si je treba vzeti. Si napolniti baterije. Za dušo z umetnostjo – iti v gledališče, na razstavo, koncert, v kino, za telo pa iti v naravo in poskrbeti, da imaš fizično kondicijo. Ritem dela v teatru je neizprosen. Filmov se ne snema tako dolgo, teden, mesec, dva je hudo, potem pa je spet mir. Priletiš in greš. V teatru pa si ves čas. Dobro je, da igralec vzdržuje kontinuiteto tako na odru kot pred kamero.

Ste si predstavljali točno to, ko ste želeli biti igralec?

Si mi ni bilo treba kaj dosti predstavljati, saj sem pri očetu videl, kako to gre. Ampak ja, to je točno tako življenje, kot sem si ga predstavljal.

Pa vam kdaj kakšna vloga ali predstava ni všeč, a jo morate oddelati? Jernej Šugman je rekel, da ga je od takšnih predstav pekla koža.

Seveda so tudi takšne vloge in predstave. Znotraj vsega tega moraš najti užitek, da to sploh lahko počneš. Drugače nima smisla. Tudi če ti je težko, moraš najti pot, da vse to ponotranjiš, da vlogo igraš z lahkoto in z užitkom. Ker v nasprotnem publika to občuti, tako v teatru kot pred kamero. Sicer pa je to naša izbira. V vsakem trenutku lahko rečeš ne, ne grem se več. In greš kelnarit. Ali delaš svoje stvari.

Katere stvari so, poleg poklica, pomembne v vašem življenju?

Narava, družina, prijatelji. Šport in zabava. Potovanja. V poklicu pa, da te izpolnjuje, kar počneš za preživetje. Da si pomirjen sam s sabo, da lahko mirno spiš. Da iščeš načine, izzive za svoj talent, se neprestano učiš. Ko se zakoreniniš in misliš, da vse veš, v tistem trenutku sam v sebi umreš. Da iščeš stvari, ki te ženejo naprej. Lepo je, da si iskren do sebe in da veš, da nekaterim stvarem ne bomo nikoli prišli do konca. V poklicu, v osebnostni rasti ... Ultimativno spoznanje je smrt. Takrat si zrel za odhod. In tega spoznanja ne moreš deliti z nikomer.

Kaj počnete, da ste boljši, tako v vlogah kot v življenju?

Izobražujem se, hranim svojo dušo. Hranim jo z umetnostjo, z duhovnostjo, delom na sebi. Z branjem literature, s hojo v naravi, športom. Gradim odnose. Vsak odnos raste do trenutka, ko se odločiš, da nisi več pripravljen vsega vlagati vanj. Takrat lahko raste naprej v neki drugi obliki. Človek, človeštvo nasploh ima potrebo po etiketiranju, pojasnjevanju, iskanju odgovorov v zvezi z naravo in njim samim v njej. Pri tem gre za neke vrste atavistični strah, negotovost. To je naš mentalni sklop. Narava nima potrebe po pojasnjevanju. Ona samo je. Od vekomaj. Tukaj in zdaj. Misel, t. j. možgani, ima noge, srce pa ima oči. S srcem lažje vidimo nekatere stvari. Misli preskakujejo v kvantnih preskokih, v nanosekundah, v različne dimenzije. Kadar pa si miren, veš, čutiš, da je vse v redu. Kadar poslušaš telo, kadar razbremeniš samega sebe tega miselnega toka, ki nam vsem povzroča strahove, se lahko umiriš. Vsi iščemo ta mir v sebi. Da potem lažje delujemo v družbi, odnosih, poslu. Zato v vlogah in v življenju poskušam najti mir.

Če prav razumem, nas zafrkava razum.

Razum je seveda tudi ključnega pomena. Z njim lahko sprožimo ozaveščenost, ki je edino pomembna: ne kaj je bilo, ne kaj bo, ampak kaj je tukaj, zdaj. Ali živimo v preteklosti, v spominih, ki so bolečina, ali v prihodnosti, ki je vedno negotova. Ritem sodobnega človeka je postal neizprosen. Hektičen. Informacije, storilnost, hiperprodukcija vsega. Ljudje postajamo instantne jušne kockice, in to nas bega. Pozabljamo nase, nimamo se časa ustaviti in reči: »Vse je v redu.« In šteti ovc ali poslušati listja ter se prepuščati občutku vetra. Ker brezglavo begamo sem in tja.

Nekateri se bojijo ustaviti in razmisliti o sebi.

Seveda, ker se bojijo, da bodo kaj zamudili. A ne bodo ničesar zamudili. Vzemi si čas zase. Če hočeš komu kaj dati, moraš najprej dati sebi. Neki mir, ljubezen.

Odnosi so težka stvar.

Če si rečemo, da so težki, so lahko težki. A če rečemo, da so zanimivi, da se neprestano spreminjajo, lahko postanejo izziv. Če na kolesu pomisliš, da boš padel, padeš. Prav tako je z odnosi.

Kako pa je z ljubeznijo? Kaj je ljubezen?

Ljubezen je mir, je srce. (nasmeh) Je razumevanje, spoštovanje, dopuščanje, odpuščanje. Najprej sebi, potem še drugim.

Celoten pogovor s Sebastianom lahko preberete v 18. številki revije Zarja.