danijela Odkrito.si

Danijela Martinović spregovorila o hudi bolezni

game oer Svet24.si

Najpopularnejši slovenski "Boy Band" se vrača ...

20181019_170816 Petisvet.si

Živalske karte napovedujejo za naslednji teden

Melanie Marden Svet24.si

VIDEO: Spregovorila »gola Melania«: grozijo ji s...

Sašo Avsenik Svet24.si

Sašo Avsenik postal očka

Justin Bieber, Hailey Baldwin Najstnica.si

Justin Bieber končno potrdil poroko

rok damis-loser Njena.si

The Biggest Loser: Takšen je Rok 4 mesece po ...

Ljudje

Vsak dan je bil dramatičen

»Ne vem, ali sem že kdaj v življenju tako trdo garala, ampak ko dosežeš cilj in prideš na točko, kjer je bilo pred tem le malo ljudi in je še ni skazila človeška roka, kjer je še vse nedotaknjeno in se ti zdi, kot da si na drugem planetu, si nagrajen. Čeprav sta vsenaokrog le sneg in led, je tam toliko posebne energije, da lažje razumem, zakaj severni pol tako privlači ljudi. Malo je kotičkov na svetu, kjer je mogoče doživeti tako pristno izkušnjo narave, ki kaže trd in neizprosen obraz,« je povedala Nataša Briški, novinarka, ki je pred nekaj dnevi razgrnila slovensko zastavo na najsevernejši točki našega planeta. Oglasila se nam je prvi dan po vrnitvi v »civilizacijo«, na norveško otočje Svalbard.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Odprava enajstih Evropejk in Arabk na severni pol, na katero se je Nataša pripravljala kar dve leti, zadnje mesece še posebej intenzivno, je dosegla svoj cilj. Čeprav so morali predvideni datum odhoda za nekaj dni prestaviti, je bilo vreme ženskam naklonjeno, saj so Zemljino najsevernejšo točko dosegle v sedmih dneh, tri dni prej, kot so pričakovale. »Pomagali so nam vodni tokovi, ki so se premikali v naši smeri. Čez dan smo povprečno prehodile deset kilometrov, kadar smo šle spat, pa smo se še za kakšen kilometer ali dva premaknile bliže cilju,« je povedala Nataša. Cilj so dosegle proti koncu sedmega dneva po prehojenih dvanajstih kilometrih, ko so bile že povsem utrujene. A jih je potem preplavilo neizmerno veselje, saj so dosegle, kar so si zadale. »Če si odločen, si nečesa zelo želiš in si se pripravljen za to potruditi, se stvari zgodijo.« Žal pa so cilj dosegle brez kolegice iz Savdske Arabije, ki je morala odpravo zaključiti že prvi dan.

Težave že prvi dan. Ekipo je letalo z norveškega otočja Svalbard prepeljalo v Barneo, rusko bazo na arktičnem ledu, od koder vozijo turiste na severni pol, namenjena pa je tudi znanstvenim raziskavam. Tam so dekleta začutila ostrino arktičnega mraza, saj jih je pričakalo minus 38 stopinj. »Je bilo presenečenje, ampak sem mislila, da bo huje, kot kaže, sem se v glavi dobro pripravila na mraz. Te pa nekako zareže v grlo, ker je v zraku veliko vlage, in takrat sem razumela, zakaj nam je vodja odprave Felicity rekla, da bomo morale popiti od tri do štiri litre vode.« Helikopter jih je odpeljal na startno mesto odprave. »Zelo je bilo mrzlo, ampak je kar šlo, prvi dan smo naredile deset kilometrov.« Nataša si je šotor delila z vodjo odprave in Savdijko Mariam. Ta je kmalu po tem, ko so se ustavili, začela tožiti, kako zelo jo zebe. »Zeblo je tudi nas, zato smo ji svetovale, naj se malo giblje, da se ogreje.« Ker pa ni bilo bolje, so jo poslale v šotor. Nataša je opazila, da je Miriam postala zelo počasna, nato pa so videle, da je imela konice prstov ene roke že povsem bele. V eni uri so se obarvali rdeče in začeli temneti. Vodja odprave je ocenila, da je to resna ozeblina. Ker se je začela že tudi resno tresti, so poklicale helikopter, da jo je odpeljal na varno v zdravniško oskrbo. Prestrašila pa se je tudi Nataša, saj je na enem od svojih prstov opazila podobno dogajanje. K sreči ji je Felicity rekla, da ozeblina ni tako huda, vendar naj bo v prihodnjih dneh zelo pazljiva. »Precej sem se prestrašila, saj med hojo nisem imela občutka, da bi me zeblo. Zato sem prve tri dni res skrbno menjavala rokavice in pazila, da so bile suhe, da se mi roke niso potile in da so bile tople. Po treh dneh te panike se je stanje umirilo.« In tudi Nataša se je pomirila. Ker pa so morale opremo namesto na tri, kolikor jih je bilo prej skupaj v šotoru, po odhodu Mariam razdeliti na dve, so bile Natašine sani, ki jih je vlekla za seboj, precej težje. »Morala sem paziti na vsak korak,« je povedala. Tako je imela poleg psihičnega še fizični izziv. Tu so ji psihični treningi s Saro Isakovič prišli še kako prav, saj se je z vajami dovolj umirila, da je vedela, kaj mora narediti, da bo bolje, in je ohranila optimizem.

Več v Zarji št. 18, 30. 4. 2018.