indira emina ekic Odkrito.si

Ekićeva je na trnih

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

Ryan Hammons Petisvet

Preden je umrl ...

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Michael Jackson Svet24.si

Znani obrazi, ki ne znajo upravljati z denarjem

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Voranc Boh (1) Njena.si

Umrl priljubljeni Blaž iz Reke ljubezni!

Ljudje

Tlačeni smo vsi, a ženske še bolj

Zakaj smo ženske še vedno nezadovoljne s svojim položajem? Še vedno smo plačane manj, še vedno opravimo več neplačanega dela in na starost smo še vedno, če ne celo čedalje bolj, ogrožene. Kaj se je spremenilo na bolje in kaj na slabše od časov, ko smo rekli, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, ki ga podpira, in za vsako uspešno žensko stojijo vsaj trije moški, ki jo ovirajo? O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Tanjo Rener, profesorico sociologije družin, raziskovalko na področju študij mladine in ženskih študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Avtor:

Neva Železnik

Značke:

Kje se zapleta, da smo ženske v samostojni Sloveniji še vedno nezadovoljne s svojim položajem? Kaj najbolj moti vas?
Kar me najbolj moti, niti ni tako zelo povezano s spoloma, prej s splošnim položajem ljudi, ki ne pripadajo gospodarskim ali političnim elitam, ki torej niso »kadri« sedanjega kapitalističnega sistema. Treba je reči, da sistem, ki smo se mu tako neproblematično, nekateri celo z velikim veseljem, pridružili po osamosvojitvi, sistematično razslojuje in spodbuja neenakost, uničuje okolje, promovira porabništvo, tepta socialno pravičnost, spodbuja militarizem in zanesljivo ogroža tudi demokracijo.

Pogoj za kakršnokoli enakost, enakopravnost in svobodo je ekonomska samostojnost.  
Tako je. Ekonomska neodvisnost žensk, mladih, starejših, pravzaprav vseh šibkejših družbenih skupin pa je že precej načeta, zato se že dolgo zavzemam za to, da resno preučimo možnosti za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka. Pa ne takega, ki bi samo odpravljal najhujšo revščino, temveč takega, ki bi omogočal, da razvijemo svoje zmožnosti, ker nas ne bi bilo več strah za preživetje. Lahko rečem tudi drugače: želim si, da bi bil naš temeljni dohodek takšen, da ljudje ne bi bili več prisiljeni delati za preživetje v fevdalnih, nekateri celo v suženjskih razmerah.

Je pa sedaj več žensk na vodilnih delovnih mestih kot nekdaj in tudi več v politiki …
Še daleč ne toliko, kot bi bilo prav, a jih je več kot kdajkoli prej. Potem ko so bili v politiki sprejeti ukrepi, ki so blizu kvotnemu principu, je delež žensk v parlamentu pa tudi v vladi poskočil, v prvem jih je zdaj 35 odstotkov, v vladi skoraj polovica. Pred temi ukrepi, ki so za mnoge tako zoprni, je imela Slovenija enega najnižjih deležev žensk v politiki v EU, zdaj pa smo nad povprečjem. Slabše je v gospodarstvu, tu je delež žensk v upravnih odborih velikih gospodarskih družb nekaj manj kot četrtinski.

Kaj pravzaprav pomeni, da imamo več žensk na položajih odločanja? Ali to pomeni kakšno veliko vsebinsko spremembo?Po eni strani je to prav in pravično, zgodovinske izkušnje tudi povedo, da več žensk v politiki pomeni, da se bo nekaj več odločevalske pozornosti namenilo izobraževanju, socialnemu varstvu, družinskim in podobnim temam, ki zelo vplivajo na kakovost življenja, pa jih moška politika vztrajno obravnava kot manj pomembne. Bojim pa se, da v sedanjih razmerah to še ne pomeni spremembe, ker delujejo znotraj sistema in nimajo dovolj moči in podpore, da bi ga spremenile, četudi se najde kakšna, ki bi to hotela. Saj lahko opazujemo, kaj se godi ministrici, ki poskuša, včasih tudi nerodno in nespretno, kaj spremeniti v zdravstvu. Pravzaprav ji višje obdavčitve bogatih ne dovoli prav druga ministrica.

Kaj pa zaslužek? Ženske ne prejemajo enakega plačila za enako delo.
Ne, še nikoli ga niso. Tudi tu je zgodba precej zapletena. Slovenija ima eno najnižje izmerjenih plačnih vrzeli med spoloma, kar je treba razumeti kot učinek dolgoletnega boja za enakost spolov v Sloveniji. Vendar so plačne vrzeli precej višje, če jih spremljamo na ravni poklicev, dejavnosti in regij ali po izobrazbeni strukturi.  Kolegica, ki se podrobneje ukvarja s tem vprašanjem, je pokazala, da so se neenakosti na tem področju v obdobju po osamosvojitvi precej povečale. Najbolj pa skrbi to, da so pri nas razlike v plačah visoke na ravni delovnega mesta, kar pomeni, da ženske za enako delo pri istem delodajalcu dobijo precej manj. V Zahodni Evropi in ZDA so te razlike med 2 in 3 odstotki, pri nas okoli 18 odstotkov!?

Kaj lahko ženske storimo, če opazimo, da ima sodelavec z enako izobrazbo in enakim položajem v službi višjo plačo?
Tožite delodajalca! To bi bilo treba in potrebne bi bile množične tožbe. Pri takih in še marsikaterih drugih kršitvah zakonodaje in delavskih pravic ljudje raje molčijo in trpijo, ker se seveda bojijo za delovno mesto. Pa je vseeno treba kaj narediti, vsaj obrniti se po pomoč na sindikat ali zagovornika načela enakosti.

Znano je, da slovenska država najbolj izkorišča tiste, ki imajo status s. p. Med njimi so v večini ženske. Njihov povprečni neto zaslužek je okoli 500 evrov. Nimajo pravice do bolniške, do regresa … Honorarji pa so čedalje nižji.
Slovenska država neposredno najbrž ne izkorišča veliko s. p.-jev, je pa kriva, ker je sprejela eno od brutalnejših oblik neoliberalnega gospodarstva, pa ji ne bi bilo treba. V začetku 90. bi lahko namesto privatizacije razmišljali o veliko bolj socialnih preobrazbah lastnine, recimo o zadružništvu ali solastništvu zaposlenih, pa niso.

Kaj naredi kapital, če ga država ne omejuje, ampak ga, nasprotno, spodbuja  z eno najnižjih stopenj davka na dobiček v EU in miži ob kratenju delavskih pravic ali omogoča tako zaposlovanje, kjer pravic skoraj ni?
Izkorišča, kolikor more. Najlaže pa je izžemati ljudi, ki se ne upirajo, ker jih je strah in ne vidijo drugih možnosti. A vse to so teki na kratke proge, vsaj z vidika države in družbe, v kateri živimo. Dolgoročno bodo namreč to izžeti, bolni, nesamostojni, nekritični in zagrenjeni ljudje. Moški in ženske. Tega najbrž nočemo?

Poleg prekarno zaposlenih so dohodkovno še vedno najbolj ogrožene samohranilke in starejše samske ženske?
Po vseh podatkih, ki jih imamo na voljo že desetletja,  so pri nas najrevnejše ženske, ki živijo v enostarševskih družinah, še posebej če so brezposelne ali samozaposlene, in starejše ženske, ki živijo v samskih gospodinjstvih. Stopnja tveganja revščine pri ženskah, ki živijo same in so starejše od 65 let, je 37 odstotkov, kar pomeni, da je revna več kot vsaka tretja samska starejša ženska. Sicer pa je večina revnih starejših žensk imela vse življenje nizke dohodke, in če so socialni transferji za starejše vezani na dohodke iz dela, je malo verjetno, da bi jih to reševalo pred revščino na stara leta. Delež enostarševskih družin, med katerimi je daleč največ materinskih enostarševskih družin, ki živijo pod mejo revščine, je bil v Sloveniji leta 2015 že 32,5 odstotka, kar je precej več, kot je revnih med celotnim prebivalstvom (14 odstotkov).

Se pa razlike v revščini med spoloma tudi zmanjšujejo, mar ne?
Se, ampak ne zato, ker bi se ženskam godilo bolje, temveč ker gre še moškim slabše. To se mi zdi pomembno opozorilo, saj kaže, da še daleč ne gre le za boj spolov, temveč za mehanizme vladanja, ki tlačijo vse, čeprav ženske še bolj. Skrajni čas je, da se o revščini javno in politično govori, ker je to za zaresno življenje večine ljudi bistveno pomembnejše od kakšne koli arbitraže ali bojne sposobnosti slovenske vojske.

Nekaj pa je vendarle boljše. Moški v samostojni Sloveniji so postali dejavnejši očetje, mar ne?
So, a manj, kot morda mislite. Tega jim pogosto niti ne gre očitati, ker so pod pritiskom delodajalcev, recimo pri starševskem dopustu. Se pa vseeno pri skrbi in negi otrok premika v smeri večje enakosti med staršema. Očetje večinoma ostajajo pomočniški starš, pa vendar. Veliko manj enakomerna je delitev gospodinjskega in družinskega dela.

Ženske torej še vedno doma opravijo več dela.
Seveda. Gospodinjsko delo poznamo. Gre za pospravljanje, čiščenje, kuhanje, likanje itd. Družinsko delo je precej širše in njegova količina ter pomen strmo naraščata, je pa večinoma še zmeraj žensko delo. Ne samo pri nas, povsod. Z družinskim delom mislim na vse dejavnosti, ki so potrebne za vsakdanje življenje, na primer vzgoja otrok, plačevanje položnic, obnavljanje stanovanja, terapija in tolažba, negovanje starih in bolnih … Pogosto se sprašujem, kdo pa tolaži tolažnice in neguje negovalke? Tiste, večinoma ženske, ki  skrbijo za otroke, tudi če so že odrasli, hkrati pa še za ostarele svojce? Nekateri jim malo pogrošno pravijo sendvič generacija.

Je res, da v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami moški opravijo tedensko več ur plačanega dela, ženske pa več neplačanega dela?
Ja. Zanimivo je, da so ljudje v Sloveniji v primerjavi z drugimi prebivalci EU izrazito delovno obremenjeni, oba spola sta v vrhu EU-držav po urah plačanega dela, pa tudi po urah neplačanega dela. Ženske v Sloveniji opravijo največ neplačanega gospodinjskega in družinskega dela med vsemi državami EU; moški v Sloveniji pa so po količini neplačanega dela na četrtem mestu skupaj s Skandinavci. Ženske v Sloveniji opravijo tedensko 17 ur neplačanega dela več kakor moški. Ni malo, ne?

Ne, ni malo. Pa bi se dalo tu kaj narediti?
Marsikaj najbrž. Prejšnji teden sem prebrala, da je nemška dežela Baden Wurtenberg sprejela zakon, po katerem se vsem zaposlenim, ki skrbijo za otroke ali ostarele, delovni teden skrajša s 40 na 28 ur ob polni plači. To pravico ima dve leti vsak, ki skrbi  za druge, in jo lahko razporeja po potrebi.

Več v Zarji št. 10, 6. 3. 2018.