panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Ljudje

Migal bom do zadnjega dne

Mitja Rotovnik, stvarnik Cankarjevega doma

Človek, ki je zaslužen za to, da danes stoji in dobro deluje Cankarjev dom, Zoranu Kržišniku je pomagal na noge postaviti Mednarodni grafični center, zagotovil je prostore za novo Jakopičevo galerijo, podpiral Ignacaija Šunjića, da je Lutkovno gledališče zaživelo v novi dvorani ... 33 let je bil direktor naše največje kulturne ustanove. Zdaj je upokojen, a še zdaleč ne počiva. Že 36 let skrbi za Klub rahlo načetih, prijateljev, ki se družijo vsako sredo ob odbojki, plavanju in pogovorih. Je zelo kritičen član programskega sveta RTV Slovenija. Pripravlja zakon o javnem interesu v kulturi in umetnosti. Mitja Rotovnik bo očitno tako ali drugače »migal« do zadnjega dne.

 Dobila sva se v skritem kotičku Maxija, v kavarni v prvem nadstropju, za katero do zdaj sploh nisem vedela. Bilo je mirno, čisto drugače kot v slaščičarni v pritličju. Prinesel mi je Almanah svojega Kluba rahlo načetih, ob sebi je imel polno dnevnih časopisov, ki jih je bral med čakanjem name. Zgovoren, živahen, radoveden sogovornik. Imel je napisanih nekaj listov stvari, ki mi jih je želel povedati med intervjujem. Hm. Česa takega še nisem doživela.

Kako je nastal Cankarjev dom. »Bil sem ravno prav mlad in nor – imel sem 32, 33 let – da sem v nekem trenutku napisal pismo šefu partije Vinku Hafnerju, zakaj ves čas govorimo, da bosta socializem in prosveta naša narodna 'osveta'«, in ves čas govorimo in grmimo o pomenu kulture, naredili nismo pa nič! Vso kulturno infrastrukturo smo takrat imeli od rajnke Avstrije, kar je bilo, pa smo porušili – s tem sem mislil na Jakopičevo galerijo. Kaj je torej tisto, za kar lahko rečemo, da je prinesel socializem? Ugotovili smo, da zelo malo, skoraj nič. Potem sem te stvari začel vedno bolj ostro razgrinjati in čakal, kdaj in kako me bodo 'naskočili', kaj da se grem. A Vinko Hafner me je zelo lepo sprejel in mi rekel: 'Mitja, vse imaš prav! Res je tako. Zmeni se za nadaljnje korake.'«

Zgodba se je v meni dokončno prelomila leta 1974, ko je v Ljubljani gostoval sloviti romunski dirigent Sergiu Celibidache. V Filharmoniji so bili leseni stoli, ki so hudo škripali, saj so bili stari in suhi. Celibidache je dvakrat želel začeti koncert, a ni mogel zaradi škripanja stolov, potem je zaprosil za mir. Naslednji dan sem bil povabljen na kosilo z njim, in ko je izvedel, da sem neke vrste kulturni minister v Ljubljani, se je kar usulo iz njega: 'Sram naj vas bo, kakšen odnos imate do kulture! Niti spodobne filharmonične dvorane nimate, kje ste pa še videli takšno dvorano z lesenimi stoli, ste videli, da sploh nisem mogel začeti dirigirati?' Takrat je v meni kliknilo, da ne bo več tako, da moramo narediti spodobno koncertno dvorano in še kaj zraven. Z Levom Kreftom sva začela snovati Cankarjev dom, ki smo ga hitro privedli do realizacije. Dobili smo podporo politike. Cankarjev dom je po desetih letih delovanja postal tudi srčika operativnega dogajanja med desetdnevno osamosvojitveno vojno. Čisto zgoraj je bila uprava, v prvem nadstropju je imel Kacin svoje znamenite tiskovne konference s 1500 novinarji, v garderobah so kraljevali Janša, Bavčar in Slapar z generalštabom slovenske teritorialne vojske. Ko pa so zatulile sirene, je priteklo še 3000 ljudi in se skrilo v najglobljo klet, če bi začeli bombardirati. Generalštab je nato skupaj s kulturnim delovanjem v domu gostoval še nekaj mesecev. Cankarjev dom je bil torej tudi trdnjava osamosvajanja Slovenije.«

Rahlo načeti. Vprašam ga, kaj mu v njegovo življenje prinaša odbojka, saj vem, da že dolgo vrsto let igra ta poskočni šport. »Odbojka me spremlja že od mladosti. V Črnučah, kjer sem odraščal, smo imeli razvito odbojkarsko življenje, sami smo si naredili igrišče, črnuški fantje so bili celo v prvi ligi – zdaj so spet. Ob koncu sedemdesetih je skupina uglednih likovnikov najela igrišče in bazen v Soči in jaz sem bil zraven. Postali smo lep prijateljski krog, ki uživa v druženju, odbojki, plavanju. Družimo se tudi zunaj odbojke, ob koncu sezone imamo srečanje, hodimo na beneški bienale ... Nastal je 'Krog rahlo načetih', ki praznuje 36 let. Pol življenja se vsako sredo, razen poleti, družim s to skupino. In to je ena najlepših stvari, ki so se mi v življenju zgodile. Res smo povezani. Nekaj starejših je odšlo, dobivamo pa mlajše, tudi tri dekleta so se nam pridružila. Nekaj od njih je nekdanjih profesionalnih odbojkarjev, tako da res igramo dobro odbojko. Kipar Dušan Tršar je star 80 let, pa prihaja redno. To ga povzdigne, pravi. Od malih nog sem skrbel za svoj fizis, igral sem namizni tenis, nogomet, košarko, odbojko, predvsem pa sem ogromno pretekel. V življenju sem povezoval telo in um, saj prodoren duh lažje prebiva v zdravem telesu. Še zdaj sem v dobri kondiciji in lahko igram z mlajšimi.«

Ne smeš se ustaviti. Povprašam ga, kaj počne za zdrav um. »Vsi prijatelji so me opozarjali, da se, ko bom v penziji, ne smem ustavit. Kajti če se bom ustavil, ne bo dobro, ne fizično ne umsko. Prej sem bil ves čas pogonu. A preživel sem, ker nisem zanemaril skrbi za telesno kondicijo. Še danes vsako jutro eno uro telovadim. Eno uro. Zdržati 33 let vodenja največje slovenske kulturne ustanove – vsaj po obsegu dela – ni bilo lahko. Napetost je bila huda. V 33 letih sem popoldne, zvečer, ob sobotah in nedeljah pridelal še pet dodatnih delovnih let.«

Nabral sem si 'uši'. »Kar malo sem jezen sam nase, ker sem si v penziji nabral preveč 'uši', s katerimi se ukvarjam s polno paro. Prijatelji me tolažijo, da je to najboljše zdravilo proti demenci. Tako sem se znašel v programskem svetu RTV, ki je huda obremenitev, samo lani smo morali ne samo prebrati, ampak tudi preštudirati 2000 strani. Še posebno pa sem se angažiral v civilni skupini SRČ, ime je izpeljanka iz naših priimkov Smrekar, Rotovnik, Čopičeva. Nobenemu od ministrov v zadnjih desetih letih ni uspelo pripraviti temeljite, premišljene, času primerne posodobitve kulturnega sistema v Sloveniji. Zato smo se mi trije lotili priprave zakona o javnem interesu v kulturi in umetnosti, uspelo nam je pripraviti popolnoma nov zakon z obrazložitvijo. Dali smo predlog ministrom za kulturo, ministrstvu, vladi kot primer, kakšen bi moral biti sodoben krovni kulturni zakon. Stvari se seveda za zdaj niso nikamor premaknile, na ministrstvu so raje pripravili svojo verzijo zakona in z njo v kulturni javnosti pravkar klavrno pogoreli.« To pa še sploh ni vse. »V piranski občini so me povabili, da bi sodeloval pri pripravi lokalnega programa občine za kulturo, kar je pravi čudež, ker tako majhna občina ni dolžna imeti prave strategije za kulturo, a so se odločili, da jo hočejo imeti. Prišli smo do številnih novih idej.«

Celoten članek si lahko preberete v 9. letošnji številki revije Zarja. (27. 2. 2018)