IMG-3874 Odkrito.si

Kdo je njen skriti ljubimec?!

Dragan Kojić Keba in Severina Svet24.si

Severinin tast razkril družinske skrivnosti

smrt1montazaJaka Koren Petisvet.si

Trije pogledi na smrt

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

tomica banfic Svet24.si

Očarljivi Hrvat, ki je omrežil vse Slovenke

Miley Cyrus in Liam Hemsworth Najstnica.si

To je ostalo od hiše Miley Cyrus

Isaac Palma in žena Patricija Njena.si

Isaac Palma spakiral kovčke in zapustil Slovenijo

Ljudje

Rada imam svoje življenje!

Sabi Perdan je poseben človek, to bi potrdil vsak, ki jo pozna. Spoznala sem jo kot vizažistko, sicer pa je frizerka, ki se prostovoljno ukvarja tudi z zdravjem živali in ljudi, zna zamenjati akumulator v avtu, zanima jo sto in en šport in vedno je pripravljena pomagati. Človek ne bi nikoli pomislil, da je pred 15 leti zbolela za multiplo sklerozo. Njena zgodba je navdihujoča za vse, ki so na meji obupa.

Avtor:

Milka Krapež

Značke:

O tem, kako je zbolela, pripoveduje: »Zvečer sem šla zdrava spat, zjutraj pa sem se zbudila z zelo čudnimi znaki. Glava je bila v redu, polovica telesa pa kot da je od nekoga drugega. Vse mi je šumelo, mrgolelo, zeblo me je, kot da sem v hladilnici. To je trajalo en teden, potem pa sem le šla k zdravniku na urgenco. Tam so me čudno gledali, ker sem se kar tresla, mislili so, da je to od strahu. Ni me bilo strah, samo vedela sem, da je z mano nekaj narobe. Naredili so preiskave in se odločili, da me sprejmejo v bolnišnico. To je bilo še v stari stavbi nevrološke klinike. Tam je bilo super, uživala sem, osebje je bilo krasno. Po treh tednih so me odpustili domov z diagnozo demielinizacija z vprašajem. Tako je bilo eno leto in pol, ni bilo še potrjeno, da gre za multiplo sklerozo. Vmes sem hodila na preiskave, dokler niso potrdili, da gre res za MS, obliko, ki ji pravijo recidivna remitentna. Hvaležna sem, da imam to obliko bolezni, saj obstajajo še druge, hujše.«

Živim za trenutek, jutri me ne zanima! Dokler bolezen ni potrjena, ne dobiš zdravil. »A nikoli več nisi isti. Navadiš se živeti s simptomi. Enkrat ti 'šumi' v glavi, drugič v roki, tretjič v nogi ali še kje drugje. Dostikrat si utrujen, imaš težave po vsem telesu. Na srečo je z mojim vidom vse v redu. Tudi za to sem hvaležna. Včasih je problematično ravnotežje. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Zato pa živim za ta trenutek, za zdaj. Ne zanima me, kaj bo jutri, ker živim zdaj, in to vsak dan na polno. To te nauči bolezen.«

Ko je po enem letu in pol končno dobila zdravilo, injekcijeCopaxone, se jih je hitro naučila dajati sama. »V teh letih sem pridobila precej izkušenj, da sem bila že kot profesionalka. Nisem komplicirala, vsak dan ob desetih zvečer sem si dala injekcijo ali v nogo, roko, trebuh ali pa v zadnjico. Imam prednost, da me je nekoliko več skupaj, kajti suhi bolniki imajo lahko s tem kar precej težav. Po devetih letih sem dobila tablete. Rekli so mi, da sem srečnica, ker se mi ni treba več pikati. Vendar imam injekcije zelo rada. Ko sem kolesarila, sem si kar med vožnjo zapičila injekcijo z zdravilom, enako med rolanjem, v kinu. To je bil pač del mojega življenja. Prilagodiš se in živiš s tem. Posebej sem hvaležna, da je moja zdravnica dr. Saša Šega. Tako je svet lepši: ko si zadovoljen, ko imaš odličnega zdravnika, ko živiš za vsak dan posebej in  je vse pod nadzorom.«

Treba si je vzeti čas zase. Ko je zbolela, je bila stara 24 let. Pri tej starosti človek ne razmišlja, kaj naj bi  naredil za svoje zdravje. Mnogi tudi takrat, ko zbolijo, vse prepustijo zdravnikom. A ona se je odzvala drugače. »Zase se maksimalno potrudim. Zelo veliko se ukvarjam s športom. Že prej sem se, zdaj pa še posebej. Poslušati je treba svoje telo. Če ga ne, pridejo težave. Novica, da imaš MS, te useka kot strela z jasnega, sesuje te. Meni je bila ta bolezen popolnoma neznana. Slišiš za MS in takoj pomisliš na voziček in nič drugega. Vsega je konec. Potrebuješ nekaj časa, da se pobereš. Tudi meni, ki sem večna optimistka, se je zgodilo tako. Že od otroštva sem zelo aktivna, energična, živahna. Glede tega imam srečo, položeno mi je bilo v zibelko. Seveda se sprašuješ, zakaj, vendar to sploh ni pomembno. Kar je bilo, je bilo. To moraš sprejeti in s tem živeti naprej. Edino smiselno vprašanje je, kaj lahko zdaj sama naredim zase, spremenim. Rekla sem si, zdaj pa je tega dovolj. Premisliti moram, kje imam minuse, kje imam luknje, kaj lahko naredim.

Pomembni so odnosi z ljudmi. Načeloma s tem nimam težav. Toda vsak mora kaj počistiti. Pri meni je bil to odnos z očetom, s katerim nisem govorila deset let. To je bil zame velik stres, ni mi bilo lahko. Začela sva se pogovarjati, potem je bilo počasi vse lažje. Nočem gojiti zamer in prepirov. Odnosi so pomembni, da si v sebi miren. Vzeti si je treba tudi čas zase. Kadar je vsega dovolj, grem za nekaj časa v gozd, da se sprostim. Narava mi veliko pomeni. Počasi se iščeš. Imaš vse več izkušenj, bolj se znaš postaviti zase in določiti meje.«

Čistilka v živalskem vrtu. Na vprašanje, ali je kdaj zagrenjena, češ, kakšno življenje imam, odkima: »Ne. Zelo se veselim življenja, vsakega trenutka, ljudi, narave. Res imam rada svoje življenje. Posebej rada imam živali. Ko sem bila stara slaba tri leta, sem nenadoma izginila. Mami me je iskala okrog hiše in naredila pravo paniko, saj sem bila zelo ljubljen in zaželen otrok, deset let so me čakali. Našla me je v sosednji ulici, v kokošnjaku med kokoškami in zajci. Vedno sem imela ob sebi živali, muce, pse. Pri prijateljici veterinarki sem se 22 let ukvarjala s konji.« Ob vsem je tdi prostovoljka na kliniki za male živali na Viču. »Tako rada grem tja, da sem v stiku z živalmi. Včasih sem šla veliko pogosteje kot zdaj, ko sem zaposlena s toliko stvarmi, da grem lahko morda le enkrat, dvakrat na mesec. Konjev na žalost ni več, vsi so že poginili. Prej pa sem 16 let skoraj vsak dan jahala. V bližnji prihodnosti nameravam najti še nove priložnosti za pogostejše jahanje. Potrebujem stik z živaljo; da skrbiš zanjo, si z njo. Da ti neko dobro energijo, ob njej se bolje počutiš. Imela sem dva mucka, zdaj imam samo še enega. Vse moje prijateljice imajo živali, zato imam ves čas stike tudi z drugimi. Zelo sem tudi vesela, če grem na obisk kam, kjer imajo hlev z živino. Vedno imam s sabo torbo z delovno opremo in se hitro preoblečem iz mestne gospodične v delovno dekle, grem v hlev, kidam gnoj, molzem, kar je pač treba. Uživam v tem. En teden sem bila prostovoljka v živalskem vrtu in tudi tam mi je bilo zelo lepo. Dali so mi naziv čistilka. Ni lepšega, kot če greš zjutraj pred osmo, ko še ni obiskovalcev, čez ves vrt pregledat, kako je, malo pospraviš, pomiješ kakšno šipo, se malo pogovoriš z živalmi, kakšno lahko tudi pobožaš. Nekoč sem se bala kač, zdaj se jih ne več. Moja prijateljica ima goža. Ko sem bila pri njej, mi ga je pokazala. Najprej sem bila čisto trda, potem pa mi je povedala, da je kača edina žival pri njej, ki ne grize. Mačke, psi, celo ptiči, vse ščipa, grize ali kljuva, gož pa ne.«

Več v Zarji št. 6, 6. 2. 2018.