IMG-3874 Odkrito.si

Kdo je njen skriti ljubimec?!

horoskop_astrologija Svet24.si

Horoskop za četrtek, 15. novembra

smrt1montazaJaka Koren Petisvet.si

Trije pogledi na smrt

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

Dragan Kojić Keba in Severina Svet24.si

Severinin tast razkril družinske skrivnosti

Miley Cyrus in Liam Hemsworth Najstnica.si

To je ostalo od hiše Miley Cyrus

Aneta Andollini (1) Njena.si

Aneta razkrila, zakaj je v resnici ranila Zdenko

Ljudje

Potrebujejo samo ljubezen

Če zapišemo, da je preživel filmsko nesrečo, ne bomo zares prišli blizu resnici. Tudi najbolj poblazneli filmi namreč takih nesreč ne poznajo. Potem ko je s štiridesetih metrov treščil na kontejner za odpadke, je potreboval leto in pol, da je lahko sploh začutil noge in se spravil na voziček. Pri tem medicinskem čudežu, se spominja, mu je najbolj od vsega pomagala meditacija. In najbrž mu je učinkovito služila tudi pri tem, da je tistih osemnajst nepredstavljivih mesecev izkoristil za to, da se lahko danes tako vrhunsko ukvarja s svojim fotografskim poslanstvom.

Avtor:

Jure Aleksić

Značke:

»Čeprav ni besed, kako hudo je bolelo,« se spominja, »sem ohranil dovolj prisebnosti duha, da sem znal izkoristiti čas fizičnega mirovanja. V letu in pol sem prebral nekaj sto knjig o fotografiji. In se naročil na vse spletne delavnice, kjer so največji svetovni mojstri delili svoje znanje.« Nekaj v njem je vedelo, da je to njegova priložnost, da pobegne nesmiselnemu garanju. In iz svojega življenja vsemu trpljenju navkljub napravi nekaj smiselnega in svetlega.

Po letu in pol je lahko končno sedel v voziček in začel naučeno udejanjati v praksi. Na začetku je premogel le en nič kaj posebej prestižen aparat, dva objektiva in eno bliskavico. Za studio mu je služila kar domača soba. Začel je seveda s klasiko, kot so dojenčki, nosečnice in družinski portreti. Kmalu je presedlal na predmete, predvsem industrijske izdelke, in s tem zaslužil dovolj za preskok na naslednjo raven.

Mojster igre svetlobe in senc. Fotografiranje izdelkov mu še vedno prinese glavnino vsakdanjega kruha. A vmes je razvil tudi nenavaden talent za človeške portrete. Kot izpričani mojster igre senc in svetlobe redno sodeluje z Zlatkom, Klemnom Klemnom, Anžetom Kopitarjem in še marsikom. Njegova posebna niša pa so postali studijski portreti živali. »Kolikor se sliši čudno, tega pri nas pred mano skorajda nismo poznali. Večina fotografov je živali fotografirala v naravi, in to je bilo to.«  Naslednja velika – morda največja – prelomnica je bila, ko je pred tremi leti soustanovil društvo Srce za bulle. Na začetku so bili samo trije: Andraž in dve dekleti, ki sta na stojnicah prodajali svoje umetniške izdelke, da sta lahko odkupovali kužke. Najprej so imenu društva primerno reševali samo pitbule pred pasjimi borbami iz južnih republik bivše države. Danes je Srce za bulle organizacija z več sto priložnostnimi sodelavci in dvanajst tisoč sledilci na Facebooku.

Vsa sredstva, ki jih zasluži s komercialno fotografijo živalskih ljubljenčkov, Andraž donira za delovanje društva. Ob tem skoraj vsak dan poslika vsaj eno zavrženo in izmučeno žival ter ji s svojimi imenitnimi fotografijami pomaga poiskati nov dom.

Najprijaznejši pes na svetu. Na dan našega obiska se je pred njegovim objektivom znašla petletna staffordska terierka Koni. Neskončno prijazno in prijetno psičko so v Srbiji vzgajali za pasje borbe, a je niso mogli pripraviti, da bi drugim kužkom zadala bolečino. Poleg tega je niso marali zato, ker naj bi imela za svojo pasmo prevelika ušesa. Tako so jo selili po raznih domovih, cela štiri leta je preživela v zavetišču. Vsak naslednji lastnik je bil slabši od prejšnjega. Več kot enkrat so jo vrgli iz avta, da bi se je znebili. Enkrat je po takem dogodku sama našla sedemdeset kilometrov nazaj do zavetišča.

Da Koni ni hotela stopiti v ring, ni nič presenetljivega, saj je to prav res najprijaznejši pes na svetu – ena taka kompaktna kepa čiste igrive uslužnosti. Med snemanjem ni imel Andraž nasploh še nikoli težav z napadalnostjo kakega rešenega psa. »Dobil sem sicer tudi že take, ki so bili tako strašno zlorabljani, da zraven sebe preprosto ne marajo ljudi. Ampak tudi ti ponavadi niso napadalni, temveč predvsem pazijo, da nisi preblizu.«

En sam pes ni ostal brez lastnika. Z vsako minuto, ki sem jo preživel s Koni, sem bil bolj vzradoščen ob podatku, da so pri Srce za bulle doslej našli dom vsem varovančkom. »Čisto čisto vsem – en sam še ni ostal brez njega! Letos smo jih rešili med 500 in 600. Ljudje so se nam naučili zaupati. Novi lastniki namreč vedo, da se lahko zanesejo, da bo pes pred prevzemom veterinarsko oskrbljen in tudi socializiran. Pri nas veš, kaj dobiš.«

Poskrbljeno je tudi za trajno varnost rešenih kužkov. »Z novimi lastniki vedno podpišemo zelo strogo posvojitveno pogodbo. V njej si pridržimo dosmrtno pravico, da pridemo k psu na obisk in poizvemo, kako mu gre. O vseh večjih posegih v njegovo življenje, kot je recimo selitev, nas je treba obvestiti. In če ugotovimo, da psu nekaj zelo manjka, ga lahko tudi kadarkoli vzamemo nazaj.«

Če se kdo sprašuje, kako je mogoče tovrstno pogodbo izterjati v primeru kršitve, ima seveda prav. A zato je tu veja društva z nazivom Animal bodyguards, ki jo je Andraž opisal kot »okrog petdeset omar, ki hodijo po terenu in uredijo zadeve, če je treba kaj urediti.«

Če je treba, tudi ob enih zjutraj. Glede na to, kako slovenska država skrbi za svoje državljane, si lahko predstavljamo, kako skrbi za pse. »Poglejte,« je zmajal z glavo naš sogovornik, »pes je na verigi, na mrazu, morda ves krvav leži na ledu. A inšpektor pride, kadar se mu pač zdi – mirno lahko tudi čez nekaj dni, ko je pes že mrtev. Vsekakor inšpekcija nikoli ne pride sredi noči. No, mi pa pridemo. Vedno pridemo, če se nas pokliče. Tudi ob enih zjutraj, če je treba, noben problem.«

Pri tem ne gre samo za rešenčke. Društvo kar nekaj psov namreč dobi tudi od ljudi, ki so se jih preprosto naveličali. »Zdaj imam novo službo,« je najpogostejši izgovor. Ali pak čedalje popularnejši: »Moj otrok je dobil alergijo!« Tudi take odvrženčke Andraž in prijatelji sprejmejo ter jim najdejo bolj uravnovešen dom.

Srce za bulle ima sklenjeno trajno navezo z dvema veterinarskima službama, ki mu pri oskrbi rešenčkov računata samo zdravstveni material. Za povrh imajo pri društvu svoje vedenjske terapevte, da najbolj zlorabljene pse pred oddajo naprej socializirajo. Ko so kužki nared, njihove podatke in fotografijo objavijo na Facebooku. Sledita posvojitvena pogodba in neprimerno lepše pasje življenje kot prej.

Srečnejši, kot je kadarkoli bil. Robustna Koni se je znašla v sedmih nebesih, ko je za posladek dobila pravo pravcato gumijasto piskajočo kuro. Na kavču zraven mene se jo je spravila metodično žvečiti in se ob tem z zadkom ves čas prijateljsko drgnila ob moje stegno. Ob ne preglasni zvočni zavesi Depeche Mode je Andražev studio v kletnih prostorih kranjskega bloka deloval kot neka posebna, povsem svoja dimenzija, blaženo ločena od resničnega sveta.

»Fotografiranje je smisel mojega življenja,« mi je zaupal v tem svojem kletnem kraljestvu. »Uživam v vsaki malenkosti.« Čeprav mi je mimogrede naštel vztrajne hude zdravstvene težave, ki bi marsikoga gotovo zlomile, je pravzaprav srečnejši, kot je kadarkoli bil. Zasluži dovolj za udobno skromno življenje, počne smiselne reči in ima stotine prijateljev. Vsak dan dobi kakega novega.

Čeprav sam skrbi za večino društvene administracije in si za povrh še samostojno služi kruh, najde čas tudi za dejavnosti v upravnem odboru Društva paraplegikov Gorenjske. Nedavno je mednarodno fotografsko javnost opozoril nase s projektom virtualni sprehod po Kranju v sklopu občinskega truda za oživitev starega mestnega jedra. Gre za nič manj kot 3D-panoramo središča Kranja, kjer je Andraž fotografiral vse, kar se je fotografirati dalo, in material spojil v interaktivno celoto. Tako resnega izdelka v tem spletnem fotožanru svet prej še ni poznal. Nič čudnega torej, da pri ugledni evropski organizaciji 360 fotografov pravkar preučuje vse potenciale takega pristopa.

Več v Zarji št. 6, 6. 2. 2018.