pia zemljič Odkrito.si

Huda poškodba znane slovenske igralke

HOROSKOP Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 10. decembra

katja mihelčič Petisvet.si

Sanje so življenje brez fizičnega telesa

sneg, sani, termometer, zima Svet24.si

Če bodo padavine, bo snežilo! Vse je odvisno od ...

Rupert Grint, Ron Weasley Svet24.si

Zvezdnik se življenja pred to vlogo skoraj ne ...

blaz svab - ms Njena.si

Vesel dan za Blaža Švaba

Alenka Brezovšek Njena.si

Ljubezen po domače: Razkrit nenavaden parček

Ljudje

Če ne bi bilo moje sosede Maje, me ne bi bilo več

Vsak pač dobi svojo porcijo

Janez Dolinar je človek s prečudovitim glasom, ki nas je božal dolga leta na nacionalnem radiu in televiziji, pa tudi na prireditvah Koncert iz naših krajev. Še danes je videti fenomenalno, človek mu kar ne more verjeti, da ima 63 let in kar nekaj bolezni za sabo in nad sabo. Našega klica se je zelo razveselil in nas takoj povabil v svoj dom v Kranju, v katerem živi z 90-letno mamo, za svojo mizo na kavico. Če ne bi bilo prijazne sosede Maje, ki ga je poleti na vso silo vabila na kavo, morda Janeza ne bi bilo več. Doživel in preživel je srčni infarkt. O vseh svojih bitkah za življenje govori s humorjem, tudi s črnim.

Rak na črevesju pred nekaj leti, sladkorna bolezen in srčni infarkt so tri stvari, ki skrbijo, da Janezu ni »dolgčas«. »Leta 2004 se je začelo z rakom na debelem črevesju,« začne zgodbo o zdravju pripovedovati Janez, »in potem se je malo zapletalo, decembra leta 2006 sem se invalidsko upokojil. Približno pred tremi leti sem dobil sladkorno bolezen, lani avgusta pa sem doživel še srčni infarkt. Po poti iz Kranja v Ljubljano so me trikrat oživljali. V Ljubljani me je takoj operiral dr. Marko Noč, velik strokovnjak, res sem imel srečo,« živahno pripoveduje. »Potem so me dali za nekaj časa na Golnik, pozneje pa še v Šmarješke Toplice. Imel sem srečo, da se je vse dobro izteklo.« In ne pozabi dodati: »Res so bili povsod vsi zelo profesionalni in prijazni. Pa ne mislim, da je v našem zdravstvu vse urejeno, sploh ne, ampak očitno takrat, kadar gre zelo zares, stvari delujejo. Lahko se sicer zaplete z najbolj navadno napotnico, takrat se pa tudi jaz jezim,« smeje se prizna. »A iskreno sem hvaležen kranjski urgenci, UKC Ljubljana, bolnišnici Golnik, vsem, ki so poskrbeli zame. Tudi osebju v Šmarjeških Toplicah, še posebno kardiologinji dr. Danijeli Vasić. Takšne stvari se ti v življenju pač zgodijo in moraš iti skoznje.«

Zakaj je nastal infarkt? Janez je iskren: »Nekaj stvari sem si zagotovo pridelal sam. Eden od vzrokov je bilo kajenje, zato sem 10. avgusta lani vendarle nehal kaditi, po 47 letih. Nekaj pa je dodala tudi genetika: skoraj vsi sorodniki po mamini strani so umrli zaradi srčnih bolezni, po očetovi strani pa so umirali zaradi raka. Sam sem si z nezdravim življenjem pridelal sladkorno bolezen, čeprav to težko priznam. Moj ritem v službi je bil ubijalski: nočni, dnevni, jutranji turnusi vseh trideset let. Mnogo napovedovalcev je umrlo mladih. Priznam pa tudi, da sem se premalo gibal in imel nezdrave prehranske navade: velikokrat sem jedel sendviče, ko sem bil v službi, ali izpuščal obroke, pa vse življenje sem hujšal in se redil, no – in zdaj sem se spet zredil, ker sem nehal kaditi, sem ves čas lačen. Pa tudi tu je svoje naredila genetika, po obeh straneh so imeli sladkorno. Zato se nisem nič spraševal, zakaj me je to doletelo, to se mi zdi čisto brez zveze, vsakdo pač dobi svojo porcijo. Usmerjajo nas neke energije. Zanimivo je, da smo imeli srčni infarkt kar trije bratranci, ki smo si blizu tudi po starosti. In zdaj se mi zdi, da je čas, da me takšne stvari ne doletijo več – zdaj bi rad imel malo miru! Zdi se mi, da bo leto 2018 zelo dobro leto za kakšne lepše stvari.«

Potopil se je v mehak gel z rožicami. Kako je Janez doživljal trikratno oživljanje, me zanima, česa se spominja? »Dr. Mohar, šef kranjske urgence, je vse predvidel in organiziral. Na urgenco me je pripeljala soseda, ker sem jaz nekako pozabil, da je treba klicati reševalno vozilo. (smeh) Stisnilo me je v kuhinji. Potem ko sem razmišljal za nazaj, sem se spomnil, da sem se že ves teden počutil slabo, a sem to pripisoval visokim temperaturam v avgustu. Soseda Maja me je povabila na kavico, pa se mi ni ljubilo, želel sem počivati sredi popoldneva. Če bi šel počivat, me najbrž ne bi bilo več, samo zaspal bi. Pa sem si premislil in hotel oditi na kavico, sklonil sem se, da bi se preoblekel, a me je tako močno stisnilo v prsih, da sem takoj vedel: »Fak, srčni infarkt! Kot da bi mi nekdo vrgel vrečo cementa na prsi in da bi me od tega zabilo v steno. Močan udarec in potem mravljinci v levi roki, potne srage po obrazu. Ni bilo dvoma. Vzel sem dokumente, mami sem rekel, da me nekaj boli in da me bo soseda peljala v zdravstveni dom, nisem je hotel prestrašiti. Sosedi pa sem povedal, da imam infarkt, in me je hitro odpeljala na urgenco, ki je blizu mojega doma. Tam sem želel iti še na stranišče, pa sta me dva reševalca zgrabila, posadila na voziček in naložila v reševalno vozilo, ki me je takoj odpeljalo na ljubljansko urgenco. V reševalnem vozilu sem menda dobil morfij proti bolečinam, med vožnjo mi je postalo vroče in šel sem v neko mlečno tekočino, v gel, videl sem rožice ... mislim, da sem že skoraj odšel in se potem vrnil. Dr. Mohar mi je rekel: »O, gospod Janez, dobro, da ste spet z nami!« Trikrat so me oživljali z defibrilatorjem. Ko sem se tretjič vrnil, smo bili že blizu urgence. Rekli so mi, da če bi šel spat, bi zaspal za vedno. Tako se je zgodilo 49-letniku v našem naselju. Zato sem svoji sosedi Maji neskončno hvaležen.«

Celoten članek si lahko preberete v drugi letošnji številki revije Zarja.