dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Ljudje

Nisi center sveta

Saša Pavček, dobitnica Borštnikovega prstana

Za sprehod si je izbrala njen priljubljeni Tivoli, kjer se tudi sicer najrajši umirja in predaja mislim. Kasneje, ko sva sedli na kavico ob bajerju, no, ona je pila toplo vodo, ker ji najbolj prija, ji je sonce svetilo naravnost v oči in prav občudovala sem jo, kako je lepa. Kako mila. Pogovor z njo je tekel umirjeno, Saša govori v prekrasni slovenščini, njene besede so izbrane, lepe, pretehtane. Saša je umetnica. Z veliko začetnico. Pisateljica, pesnica, dramatičarka, igralka, predavateljica. Za igralske stvaritve je letos dobila Borštnikov prstan za življenjsko delo, največjo in najprestižnejšo slovensko igralsko nagrado.

Čeprav sva komaj našli čas za pogovor, saj je Saša zelo zasedena: zaposlena je v ljubljanski Drami, ima vlogo v filmu Ne bom več luzerka, predava bodočim igralcem na AGRFT in še kaj. A kadar si vzame čas, si ga vzame zares. Takrat se ji nikamor ne mudi, osredotoči se na človeka, s katerim je, in ga posluša ter se pogovarja, kot da sta sama na svetu. Tako sem se tudi sama, po dolgem času, pa ne vem, če že sploh v katerem intervjuju, popolnoma sprostila in sledila njenim mislim, in tem so sledila moja vprašanja. Na koncu sprehoda in pogovora nisem bila izčrpana kot po navadi, ampak polna nove energije. Pa je bil najin pogovor tudi poln solznih oči, kadar sva se dotaknili njenega preminulega očeta, velikega pesnika Toneta Pavčka. Saša je poskrbela za njegovo zapuščino, prepisovala in urejala je njegove pesmi, ki jih sam ni utegnil ...

Borštnikov prstan.Najin pogovor sem začela s priznanjem, ki ga bo dobila. Kaj ji pomeni ta prestižna igralska nagrada? »To nagrado pojmujem tudi kot potrditev skupinskega dela v gledališču, kjer profesionalno delujem že skoraj 40 let. Začela sem pri dvanajstih ali trinajstih letih pri Dragici Ahačič, pionirki na področju gledališke vzgoje za mlade. Mislim, da so mi to nagrado omogočili vsi, ki delajo v gledališču, pri filmu, na radiu in na televiziji. Moj poklic, igralstvo, je odvisen od skupne energije. Seveda mora vsak slediti svoji notranji intuiciji, delati na sebi, ampak na odru ni prizora brez dobrega soigralca, ni dobre predstave brez dobrega besedila, odličnega režiserja, dramaturga, lektorja, scenografa, kostumografa, lučnih mojstrov, tudi vseh za odrom: maskerjev, garderoberjev, odrskih delavcev ... Celo snažilka, ki ne bi spoštovala posvečenosti odra, bi lahko zrušila koncentracijo, ampak to se v vseh letih, odkar sem v tem poklicu, ni zgodilo. Večinoma sem naletela na podporne ljudi. In skozi to izkušnjo gledam tudi na nagrado, ki je to leto dodeljena meni, naslednje leto pa bo nekomu drugemu, ki je imel to srečo, da je v življenju naredil presežek.«

Začetek pri dvanajstih?»Morda trinajstih, v osnovni šoli. Kot otrok sem bila introvertirana, rada sem se igrala z lutkami, vključevala dialoge, pri petih letih pa sem dosti časa preživela v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je bil moj oče nekaj let umetniški vodja. Tam sem se okužila s tem čudežnim bacilom. A nisem bila prepričana, da bom naredila sprejemne izpite, imela sem mnogo dvomov, ki jih imam še zdaj.« V osnovni šoli je na proslavah oponašala profesorje, v gimnaziji prirejala recitale, v tretjem letniku se je priključila Šentjakobskemu gledališču. »Tam sem igrala predstavo skupaj z Drago Potočnjak in ostali sva prijateljici do danes – kar pomeni, da ima gledališče posebno lepilo, ljudje se tam odprejo, navežejo drug na drugega. Gledališče je način življenja.« V četrtem letniku gimnazije je Saša igrala Veroniko Deseniško in kot osemnajstletna dobila zanjo tri nagrade. A zaradi tega njen dvom ni odpadel. »Po naravi sem taka,« je pojasnila. »Vedno se stvari dajo narediti bolje, drugače. Brez dvomov ne bi našla nečesa novega.«Spregovorila je o Dragici Ahačič, ki je postavila temelje gledališki pedagogiki, pri njej se je prvič srečala s Shakespearjem, besedila je skrčila tako, da so bila primerna za osnovnošolce. Gledališče je odlično za mlade, ker vključuje različne dejavnosti, nekdo nima igralskega daru, a zna narediti sceno, glasbo … Ahačičeva jih je potegnila v domišljijski svet. Saša v današnjem šolskem sistemu pogreša, da bi dijake pripravili na predstavo, da bi jih navdušili tudi za kulturo in bi jih ta spremljala vse življenje. Del gledališke vzgoje je prevzela njena matična hiša, Drama SNG Ljubljana. Saša je prepričana, da bi se lahko marsikatera travma mladih odpravila s pomočjo gledališke, umetniške dejavnosti. »Mladi se lahko skozi igro, improvizacijo, gib, glasbo izrazijo, sprostijo svoje stiske,« je razmišljala.

Še o dvomu.»Vase dvomim toliko časa, dokler ne najdem lika, dokler scela ne začutim, še tipam. Obstajajo igralci, ki so dani od Boga. Jaz nisem. Vedno sem imela občutek, da moram vložiti dodaten napor, a to je lahko tudi moja značajska poteza in posledica šolanja. V šolskem sistemu sem trpela, bila sem dislektična, morda imam od takrat občutek, da se moram bolj truditi.« Kdo pa je od Boga dan igralec? »Zelo veliko jih je,« se je smejala Saša, »dosti mojih kolegov, iz različnih gledališč, kadar jih gledam, kar zaživim, od njih dobim največ, navdihujejo me, imajo igralski gen, ki ga jaz nimam. Neki igralec je prvič bral tekst, bral ga je briljantno, in potem mi je rekel, da sploh ne ve, kaj je bral. Če me vprašate, kdo je bil tak, se spomnim, denimo, Pavleta Vuisića. On je bil tak. Neverjeten talent. A tudi če si dan od Boga, je igralstvo naporen, garaški poklic. Fizično in psihično. Preskakovanje iz ene vloge v drugo. To izčrpa vitalne energije v človeku. Videti je sicer, kot da igramo brez napora, da samo uživamo, a za tem je cel sistem.«

Celoten članek o Saši Pavček si lahko preberete v 43. številki revije Zarja.