Jan Zon van Dorsten Svet24.si

FOTO: Družina je devet let ginila v kleti. To je ...

družina Svet24.si

Mariborska podjetnica: Danes sem svojo hčerko ...

karma Svet24.si

Je karma res naša neizbežna usoda?

Ruinerwold Svet24.si

Vedno večja zagonetka: Josef odklonil avstrijsko ...

indira ekić - tvoja video Odkrito.si

Indira dobila priložnost, da se vrne v najlepše ...

gaja prestor 7 sašo radej Njena.si

Slovenska pevka do ušes zaljubljena

simona Njena.si

Takšna je bila kmetica Simona pred enim letom

Ljudje

ŽENSKA LETA: Tudi v najhujši stiski je treba najti prostor zase

Je duševnih težav čedalje več? Vsekakor jih bolj zaznavamo, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Živimo v relativnem blagostanju in v varnem okolju, ni se nam treba 24 ur na dan boriti za hrano in nekaj toplote, imamo torej čas še za kaj drugega.

V ospredje stopajo drugačne potrebe – biti upoštevan, ljubiti in biti ljubljen. Na voljo imamo nešteto možnosti, a izbira ene izključuje vse druge in morda je celo napačna. »Če nisi imel priložnosti ugotoviti, kdo si in kaj hočeš, imaš težave. Prepad med generacijami je vse večji, vzgajajo nas ljudje, ki ne razumejo tega sveta,« pojasnjuje čedalje več duševnih motenj.

zenska dernovsek3.JPG

Zakaj se je odločila za psihiatrijo? »Ko sem se vpisala na medicino, se je oče bal, da hočem postati kirurginja. Da bo zmeraj, ko bom rezala zrezek pri kosilu, imel pred očmi, kako režem kakšno nogo,« se smeje. Psihiatrijo je izbrala, ker obravnava človeka vsaj za silo celostno. Raziščeš, kako je s telesnim zdravjem, pregledaš okoliščine, ki so privedle do težav, in se odločiš za terapijo. Morda to sploh ne bodo zdravila ali dolgi pogovori, ampak nasvet, da si kupi števec in napravi vsak dan 10.000 korakov, kar nadomesti zdravila za depresijo, ali pa prebeli stanovanje, zamenja zavese in povabi soseda na kavo.

Kaj bi najprej spremenila na svojem področju?

»Delujem v streh sistemih – v zdravstvenem kot specialistka psihiatrije, v akademskem kot profesorica na fakulteti in v znanstvenem, kjer sodelujem v različnih raziskovalnih projektih, nekatere tudi vodim. Seveda bi vsak od teh sistemov lahko bil boljši. Najbolj si želim, da bi ljudje o duševnem zdravju vedeli več, da bi bolj skrbeli za svoje zdravje in da bi se manj bali duševnih motenj. Želim si torej informiranega, motiviranega bolnika, ki bo pravočasno potrkal na prava vrata, ko bo v stiski. Navijam za boljšo preventivo, ki je cenejša od zdravljenja, in za celostnejšo obravnavo bolnikov, psihiater bi moral biti le član strokovnega tima. Ljudje v stiski velikokrat ne potrebujejo terapije, ampak pravni nasvet in socialno pomoč. Mnogim, ki so čisto iz sebe in imajo občutek, da se jim bo zdaj zdaj povsem 'odpeljalo', odleže, ko jim zagotovim, da se povsem normalno odzivajo na ekstremne okoliščine.«

6 RAZLOGOV, zakaj smo jo izbrali med kandidatke za žensko leta

1. Ne bomo se tepli z bolniki. »Nisem mogla sprejeti, da je nasilno vedenje bolnikov do zdravstvenega osebje (pa tudi osebja do bolnikov) v psihiatriji nekaj običajnega. Ne, ne bom se tepla z bolniki. V tujino sem se šla učit, kako se obvladuje nasilno vedenje v psihiatrični službi, in to od medicinskih sester in bolničarjev, to so poleg varnostnih služb poklici, najbolj izpostavljeni nasilju. Leta 2001 sem izsilila, da smo na strokovni ravni sprejeli smernice za obvladovanje nasilnih incidentov, in mislim, da danes te probleme primerno obvladujemo. Na to sem pa res ponosna.«

2. Delavnice o duševnem zdravju. Duševnih motenj se še zmeraj bojimo in jih skrivamo, zato je še toliko pomembnejša inovacija prof. dr. Mojce Zvezdane Dernovšek, ki je leta 2005 zasnovala delavnice za obvladovanje anksioznosti, stresa in depresije ter jih v letu 2015 prenesla v zdravstvene domove. »Brez dr. Jožice Maučec Zakotnik (ki je v Sloveniji ključna oseba za programe promocije zdravja in z energijo 'tankovske divizije'), mi ne bi uspelo,« pravi sogovornica. Kaj je lahko koristnejšega za duševno zdravje, kot da gredo lahko ljudje na delavnice in tam spoznajo naravo svojih težav ter slišijo, kako jih je mogoče obvladati?

3. Ne bojmo se zdravil. Predpisujejo psihiatri preveč zdravil? Nikoli brez razloga, pravi. »So določene duševne bolezni, kjer brez zdravil ne gre, shizofrenija in bipolarna motnja sta med njimi. Niso pa zdravila dovolj, za vsakega posameznika poiščemo pomoč, ki je zanj najprimernejša. Korist, ki jo prinaša zdravilo, mora biti večja od škode, ki jo povzroča. Ne razumem, da so ljudje iz torbice svoje prijateljice sposobni vzeti apaurin, nočejo pa antidepresiva od zdravnika, čeprav je apaurin lahko nevaren in povzroča odvisnost. Ko sem nekemu bolniku predpisala zdravila, se je nagnil čez mizo in me jezno vprašal: 'A bi ti to požrla?' Požrla bi pol lekarne, če bi trpela tako kot vi, sem odgovorila. Sama sem poskusila vse, da bi se rešila migrene, nazadnje mi je uspelo z dieto.«

4. Edison ima prav. »Rada imam genialnega Edisona. Rekel je, da so ljudje čudni, on je namreč odkril samo en način, kako žarnica sveti, in sto načinov, kako ne sveti, častijo pa ga zaradi enega. Kot da drugi niso pomembni in enakovredni. Vse informacije o nekem bolniku so pomembne in potrebne, da znamo težave analizirati, zastaviti prava vprašanja in poiskati ustrezen odgovor. Pravijo mi, da preveč rada prevzemam krivdo nase, ker zmeraj najprej ugotavljam, kolikšen je bil moj delež pri kakšnem nesporazumu, vendar to počnem zato, ker je to edino, na kar imam vpliv, in da napak ne bi ponavljala. In to učim tudi svoje študente.«

5. Prsti v sodelovanju z možgani. Vzgajali so jo oče, stara mama in upokojen učiteljski par iz soseščine, veliko se je družila z odraslimi, med drugim so jo naučili ročnih spretnosti. Njene punčke so imele najlepše oblekice, ki jih je sešila na šivalni stroj, in tako se je že v otroštvu naučila, da so »prsti v sodelovanju z možgani« zelo dobra terapija, pa če imamo duševne motnje ali pa smo samo preobremenjeni z delom, žalostjo in osamljenostjo. »Tudi sredi največjih težav si moramo najti prostor zase in početi nekaj, kar ni rutina in kar počnemo z rokami. Bolnikom svetujem hobije ali kakršnokoli dejavnost, ki jim je všeč. Tudi beljenje stanovanja, prestavljanje pohištva, nov prt na mizi lahko pomagajo prebroditi najhujše. Osamljenim delavcem od drugod je pametno svetovati, naj si sami kuhajo, ker je to pač del domačnosti in topline.« Sama šiva krpanke, izdeluje torbice in mozaike, »prijatelji imajo doma že kar precej mojih izdelkov, ker je produkcija precejšnja,« pravi.

6. Ni hujšega od terapevtskega nihilizma. Od bolnikov želi pridobiti sodelovanje, seveda v takšni meri, kot ga pač zmorejo. Potrudi se in se prilagodi, ponudi roko, ki jo večinoma sprejmejo. A ne vsi. Najbrž vseh bolnikov ni mogoče spraviti na zeleno vejo? »Nekateri, na srečo redki, kakšen odstotek jih je, imajo maligne oblike duševnih bolezni in pri teh si včasih vesel, če so še živi, pa čeprav se to strašno sliši. Ne sprejemam mnenja, da pri njih ni mogoče nič narediti, ni hujšega od terapevtskega nihilizma. Postaviti si je treba omejene cilje in šteti za uspeh, da jih lahko vodiš skozi življenje leto, dve, tri. Da jim je takrat znosno. Spomnim se mladega, lepega, pametnega fanta iz tople, urejene družine, vse je bilo najnaj, pa je bil eden od najbolj bolnih ljudi, kar sem jih srečala.«