ineza sotler 2 Dobra karma

V svoji bitki z rakom znana Slovenka vidi pekel in...

Duško Tošić, Jelena Karleuša Svet24.si

Karleušin mož z ljubico beži iz Srbije

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

andrej-baković Svet24.si

Andrej iz Ljubljane je covid-19 izkusil na lastni ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

Goca Tržan in Raša Odkrito.si

Goca Tržan: "Zame je bil otrok"

ugodno-oddam-sina Njena.si

Ugodno oddam sina: Nova TV komentirala burne ...

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Ljudje

Samo navaditi se moraš

Jack Nicholson na temni strani osemdesetih

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

»Nehal sem govoriti, to bo moj zadnji film. Že vse prevečkrat sem rekel, to je zadnjič. Za filme, pa tudi za druge reči.« Ker že od leta 2010 ni posnel filma, v tabloidih že celo večnost ni nastopil s pol mlajšo lepotico pod roko in se na Oskarjih v svojih temnih očalih že nekaj let ni režal iz prve vrste, bi človek lahko mimogrede posumil, da se je Jack Nicholson čisto po tihem upokojil.

In bi se krvavo zmotil.

Komaj osemdeset let je dopolnil v zadnjih dneh aprila, le zakaj bi že nehal? Tudi Nicholson je zatrdil, ne, kje pa, ni se upokojil, samo ne čuti velike potrebe po tem, da bi delal. Pred štirimi leti so v časopisih veliko razpredali o tem, da je nehal snemati filme, ker si ne more več zapomniti teksta – ampak to vendar ni nujno razlog, da bi igralec odnehal. Prvič, Nicholson zdaj spet snema, in drugič, Johnny Depp si že leta plačuje človeka, ki mu šepeta v uho. Pač, letni pavšal plačuje človeku, ki mu na snemanjih slušalko polni s tekstom – ne zato, ker bi imel Depp težave s spominom, zgolj zato, da se mu ni treba učiti teksta.

Bolje ne bo nikoli: da staranje ni za reve, pa občuti celo Nicholson, ki je na filmskih platnih že več kot šestdeset let. Ne le zaradi slabšega spomina – še ne tako dolgo nazaj je skromno rekel, »viagro vzamem le takrat, ko sem več kot z eno žensko«, ampak potem je reka žensk postala potok, nato potoček in nazadnje je še ta usahnil. Nekje po sedemdesetem se je John Joseph Nicholson, Jack za prijatelje in ves svet, očitno spotaknil ob krizo, ali kot je on temu rekel, biogravitacijo: »Definitivno sem še divji v srcu, vendar sem naletel na biogravitacijo. Ne morem več osvajati žensk v javnosti. Nisem se sam tako odločil, v mojih letih se to pač ne spodobi.« Največkrat nominirani igralec v zgodovini oskarjev – dvanajst nominacij in trije kipci (za glavni vlogi v Letu nad kukavičjim gnezdom in Bolje ne bo nikoli, za stransko v Času nežnosti) – se menda boji, da bo sam in osamljen umrl v svoji veliki prazni hiši, ki je ne deli z nikomer več. »Dobil sem vse, kar si človek lahko poželi, nihče pa ne more trditi, da sem bil v srčnih zadevah uspešen,« je potožil. Ampak na srečo ima vsaka slaba stvar tudi dobro plat: »Bila so obdobja v mojem življenju, ko sem se počutil, kot da se mi ženske ne morejo upreti. Zdaj nisem v takem obdobju in to me žalosti. Vendar pa verjamem, da se je s staranjem in upadom moči marsikaj izboljšalo v mojem značaju. Vse se uravnoteži, samo navaditi se moraš.« In on se očitno je, čeprav ni bil vedno tak: »Če sem bil nekoč kdaj dve ali tri noči zapored sam, sem že začel pisati pesmi o samomoru.«

Da, pravi, želel bi doživeti še eno veliko ljubezen, čeprav se verjetno ne bo zgodilo. »Ne prav davno sem imel pozen trenutek spoznanja: bil sem doma, se ozrl ven v modro nebo in spoznal, da je to raj. In tega se je vredno oprijeti.«

Vprašajte novinarje: Nicholson ni samo igralec, čeprav je po tem najbolj znan, včasih si je nadel tudi klobuk scenarista in režiserja. In je res škoda, da se nikoli ni spravil zapisati zgodbe svojega življenja, ki je še bolj nenavadna kot tiste, v katerih je igral. Njegova mama se je še mlada poročila, kmalu zatem spoznala, da njen mož ni njen mož, ker je bil že poročen z drugo, in leta 1937 rodila sina, ki pa ni bil nujno sin človeka, za katerega je mislila, da je z njim poročena. Nam sledite? Ker je imela šele osemnajst let, ker je bila neporočena in ne povsem prepričana, kdo je otrokov oče, so se doma zmenili, da bodo njeni starši vnuka vzgajali, kot da je njihov sin. In je tako Jack dedka in babico do njune smrti in še čez imel za svoje starše, mamo in njeno sestro, svojo teto, pa za svoji starejši sestri. Nihče od njih mu ni nikoli povedal resnice o njegovem rojstvu.

Ko so jo desetletja pozneje odkrili novinarji revije Time, je rahločutno niso objavili, njemu so pa povedali. Imel je sedemintrideset let in je pozneje rekel, da je bilo to »precej dramatičen, a ne travmatičen dogodek«. Od vpletenih je bila poleg njega takrat živa samo še ena sestra, no, v resnici pravzaprav teta. Drame so se ves čas vrtinčile okrog njega, le zakaj bi se razburjal zaradi ene, ki na njegovo življenje pravzaprav ni vplivala – tudi če bi poznal resnico o svojih starših, najverjetneje ne bi bil prav nič drugačen, je nekoč rekel. Še vedno bi bil upornik, tako kot v gimnaziji, kjer je postavil rekord, ko je eno celo šolsko leto čisto vsak dan moral za kazen ostati v šoli po pouku.

Film je luštna stvar: v Hollywood je prišel pri sedemnajstih, delal je v animacijskem studiu, a ko so mu ponudili stalno zaposlitev, je rekel, ne, hvala, bom raje igralec. In je bil, prav spodobno se je preživljal z manjšimi vlogami v drugorazrednih filmih Rogerja Cormana, slava pa kar ni hotela priti. A se je seveda, potem ko je naveličano sklenil, nič ni s tem, bom pa scenarist, usoda znova zavrtinčila: znanca Peter Fonda in Dennis Hopper sta mu ponudila vlogo v svojem projektu Goli v sedlu (1969). In je priložnost tako temeljito izkoristil, da je dobil svojo prvo oskarjevsko nominacijo. Ravno še za rep je ujel desetletje, tako da se zdaj lahko pohvali – če je ravno pri volji – da je eden od le dveh igralcev (drugi je Britanec Michael Caine), ki sta dobila v petih desetletjih, od šestdesetih dalje, najmanj po eno oskarjevsko nominacijo na desetletje.

Več v Zarji št. 19, 9.5.20117