Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

30715531_243457129557039_585788331391044962_n Necenzurirano

Univerzitetna diplomirana častilka Janeza Janše,...

Rosvita Pesek, Filip Pesek Njena.si

Rosvita Pesek je postala babica

sasa luka doncic Ekipa24.si

Za v družinski ALBUM! Saša na ogrevanju pomagal ...

Alter

Odidejo pomirjeni

Okoli prvega novembra ljudje intenzivno razmišljamo o bližnjih, ki smo jih izgubili. »V tem času je mogoče pokojne veliko bolj čutiti, prav zato, ker toliko razmišljamo o njih,« pravi Urška Puš, diplomirana zgodovinarka, nekdanja radijska voditeljica, ki jo danes številni pokličejo, da bi z njeno pomočjo poiskali stik s pokojnimi. Urška namreč komunicira z onstranstvom. »Tudi tisti, ki ne verjamejo, v tem času razmišljajo, kako bi bil recimo danes videti njihov otrok, ki je umrl pred dvajsetimi leti, ali mama vidi, v kako uspešno žensko je zrasla njena hčerka ...« Mnoge je smrt bližnjega presenetila, preden so se lahko primerno poslovili od njih, zgladili odnose, veliko ljudi se sprašuje, ali so naredili dovolj za pokojnike, so jim oni odpustili. K Urški pridejo po odgovore.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Obdobje epidemije je bilo težko tudi zato, ker je veliko ljudi umrlo samih v bolnišnici, saj svojcem niso dovolili k njim in se niso mogli primerno posloviti. Za njimi je ostalo ogromno neodgovorjenih vprašanj in huda bolečina. »Svojci se sprašujejo, ali je bilo prav, da so bližnjega odpeljali v bolnišnico, ko so videli, da mu doma ne morejo pomagati, čeprav tega ni želel. Jim je zameril? Težko jim je, ker se niso uspeli posloviti. Če imajo umirajoče sorodnike v bolnišnicah, ljudem vedno svetujem, da se od njih poslovijo v mislih. 'Čeprav te težko spustim, pojdi, če ne moreš več,' jim lahko rečejo. Mnogi se potem pridejo za te besede sorodnikom zahvalit. Vsak dobi informacijo, ki jo potrebuje. Duše povejo stvari, ki so jih njihovi sorodniki kdaj rekli, o njih premišljevali, ki se trenutno dogajajo, kaj o službi, otrocih, in to po navadi prepriča še tako velike skeptike.«

Kava za na pot. »Nekoč sta prišli k meni mati in hči – očeta in partnerja sta izgubili po kratkotrajni hudi bolezni. Vodil je gostilno, potem pa sta se onidve nenadoma morali znajti sami. Hoteli sta njegovo potrditev, da sta na dobri poti, in jo tudi dobili. Pokojniki dostikrat govorijo o naših mislih, idejah, občutkih, o katerih ne govorimo z drugimi. Hčerka se je tako v času lockdowna ravno ukvarjala z idejami o spremembah v gostilni, da bi ta lahko še vedno delovala. Pa ji je oče predlagal, da strankam ponudi 'kavo za na pot'. Njegova generacija o tem gotovo ne bi razmišljala, za hčer pa je bila to potrditev, da jo oče sliši. Prav tako jima je dal nekaj nasvetov o poslovanju, ki so jima prišli prav.«

Nihče ni kriv! »Zanimiv je tudi primer očeta, ki se po ločitvi od žene in otrok ni mogel pobrati in je napravil samomor. Navzven je deloval zelo pozitivno in se je zdelo, da mu bo uspelo živeti naprej, zato je bil za vse velik šok, ko so ga našli mrtvega. Otroci so se začeli kriviti za njegovo smrt in si postavljati vprašanja brez odgovorov. 'Ali ga je ločitev pahnila v samomor, ali ga je morda mučilo še kaj drugega, pa nismo vedeli za to, zakaj tega nismo prepoznali, a ga ne zanima, kako bodo rasli njegovi vnuki ...' Družino sem poznala in ta oče se mi je začel javljati, prosil me je, ali lahko kontaktiram enega od otrok, da bi se rad srečal z njimi. Povabila sem jih na reading in prišli so vsi trije. Oče je sprejel odgovornost za svoj odhod in za to ni krivil ne mame, šefa, službe ... Povedal jim je, kaj se je dogajalo v njegovi glavi. Na srečanju se je celo razkrilo, da je tudi eden od otrok razmišljal, da bi si vzel življenje, druga dva pa seveda o tem nista nič vedela. Po tem dogodku so se otroci še bolj povezali. Oče jih je spodbudil, da se srečujejo vsaj enkrat na leto, kot tudi, da prodajo rojstno hišo. Otrokom je srečanje z njegovo dušo zelo pomagalo. Pomirjeni so odšli domov. Veste, oni dajejo intimne podatke, hecne informacije, kot na primer, kakšne nogavice je nekdo nosil na določenem dogodku, kakšne navade je imel in kakšne zgodbe je rad pripovedoval, tudi interne družinske scene, ki jih ne moreš najti na Googlu. Tudi za nejeverne Tomaže je to potrditev, da se res pogovarjajo z dušo svojega bližnjega.«

Več v reviji Zarja Jana, 26.10.2021