Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

20140519-00529091 Necenzurirano

Nova bajna pogodba za Vizjakovega prijatelja in ...

dino Njena.si

Talenti: V finalu Dino Petrić ter Suzana in ...

tim gajser Ekipa24.si

KONEC?! Gajser le nekaj dni po aferi, ki je ...

Alter

Z marjeticami nad bolečine

Radovednica je. Že od nekdaj. Vse jo je zanimalo, jo še in upa, da je ta milost ne bo nikoli zapustila. Vedeti želi. Zato išče. In je našla. Na Altaju v Sibiriji. Med srečnimi, srčnimi ljudmi. Tam je prejela najlepše darilo na vsem svetu. Sebe. Svojo najpristnejšo inačico.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

Mario Ano Kolman in njena iskanja, pričevanja iz neokrnjenega konca sveta, kjer je povezanost z naravo edina priložnost za preživetje, z zanimanjem spremljamo že vsaj desetletje. V njen slovenski dom smo se spet povabili ob izidu nove knjige, ki jo je napisala z altajsko prijateljico Viktorijo Arkadjevno Tadirovo. Moč knjige se skriva v zgodbah izpod Beluhe, triglave gore, ki je, kot poročajo mnogi viri, nekakšna antena, ki prejema informacije iz kozmosa. Maria Ana jih s pisanjem in svojim pričanjem prenaša na naš konec ter s tem izpolnjuje svoje poslanstvo.

Pot me tokrat odnese nedaleč od doma, kjer bivam. Iz mojega doma je videti isto goro, pod katero biva ona, toda njen pogled, njena razodetja in videnja prav tej gori, pod katero sem se tako rekoč rodila, dajo drug pomen. Storžič, ki je zadnje čase vzel s seboj kar nekaj življenj, je njena Beluha. Marjetice cvetijo in mimogrede pove, kako zelo zdravilne so. Pa še toliko nasvetov za vsak dan, za življenje, za približanje svojemu pravemu obrazu. In če se zalomi, karkoli, če škripa zdravje telesa ali duše, se da marsikaj pokrpati. O tem se je podučila tudi na študiju fitoterapije pri ruskem zdravniku dr. Korepanovu. V veliko pomoč ji je bil pri študiju njen domači dohtar, njen mož, upokojeni kirurg dr. Gadžijev, veliko ime slovenskega zdravstva.

Nisem šamanka. Poznamo jo, to je tista gospa, ki hodi v Sibirijo, pravijo. Če rečemo, da je šamanka, hitro pove, da ni. V Sloveniji imamo društvo šamanov, v katerem jih je registriranih kakih 300. »Šaman si lahko le po krvnem nasledstvu ali volji duhov,« pove Maria Ana, ki so jo altajski šamani vzeli za svojo in ji zaupali znanja, ki jih prinaša med nas. 

Nekoč je želela objadrati svet. Sama z jadrnico. Zdaj okoli sveta jadra njen najmlajši sin Walter. O tem je napisal tudi knjigo 10 m svobode. Sam s svojo jadrnico in močnim zaupanjem v podporo kozmosa pluje naprej. Čeprav se mu je ena jadrnica že potopila in je to vzel »na znanje«, je našel novo moč, novo zaupanje. To pa je preizkušnja, zdaj zapisana v knjigi.

Tri otroke je rodila. Korla, Barbaro in Walterja. V vseh treh je duša, ki hrepeni po svobodi. V vseh treh je vtkana zavest, da svet ni eden. Altajski šamani poznajo tri: tega tukaj in zdaj, tako imenovani srednji svet ali jav (na katerem javkamo, sem si ga zapomnila), spodnji svet nav (navje) in zgornji svet prav (pravica). Ko se lepo prelivajo vsi trije med sabo, smo v ravnotežju. S spodnjim svetom nas povezujejo predniki, z zgornjim pa naša vest. »Če bi ljudi izšolali, da bi poslušali vest, ne bi potrebovali policajev in sodišč.« Maria Ana še kako verjame v kozmični zakon. »Vsaka slaba misel umaže karmo.«

Sledim ji proti hiši, kjer biva. Zagledam se v zgornje okence, tik pod streho, ki je okrašeno s sliko človeškega očesa. Kasneje mi bo predstavila avtorja. Na travniku pod Storžičem cveti na tisoče marjetic. Vstopiva.

Na travniku pod Storžičem o marjeticah. Storžič je letos vzel že nekaj življenj. Mogočna gora. Zasnežena. Na njej pa visok lesen križ, na katerem piše: »Križ stoji tu za mene in za tebe, tu zamere zemske ni nobene, naj se v razgledu duša razodene, kot v snu.« Avtor Marijan Krišelj. Priimek mi je blizu. Nosim ga tudi sama. In to kri. Kri, ki ji je na neki točki mojega življenja zmanjkalo trombocitov. Zakaj, ostaja uganka, ampak ob Marii Ani in njenem zdravniku se zdi, kot da je pravi čas za njeno razrešitev. Ta občutek, ko se zdi, da je vse prav, da si na točno pravem mestu ob pravem času s pravim človekom, je velikansko darilo, ki se nam sem in tja zgodi.

Maria Ana nosi s sabo to, da se ob njeni prisotnosti zgodi točno to, kar se mora. In v to zaupa. Zgodi se milost, ki je preplavila tudi avtorja slike očesa, ki sem jo opazila na njuni hiši čisto zgoraj, kjer ima svoj atelje dr. Gadžijev. Kirurg, ki je na lastni koži spoznal, kako zdravilne so lahko prave rožice. Že leta je onkološki bolnik, a verjame v komplementarno medicino in na tem področju s svojim zgledom veliko naredi. Dobro mu gre.

Ključen je celosten pogled. Širjenje obzorja, to nam manjka. Pogled na svoj domači travnik, na svoj vrt. Vsako leto v naših divjih vrtovih zraste kaj novega. Pozorno opazujmo. Vrt Marie Ane so letos pokrile marjetice, »rože ljubezni, darovane nevesti sonca ali boginji pomladi,« pove, in že sva pri marjeticah, sporočilih, ki jih nosijo te bele drobne, nežne cvetke. Ste vedeli, da so nekoč verjeli, da naj bi bil tisti, ki poje prve tri marjetice, vse leto brez zobobolov, težav z očmi in prehladov? Če pa bi pri sebi nosili posušene marjetice, nabrane na dan poletnega sončnega obrata ali na šentjanževo med 12. in 13. uro, bi nam uspela vsa dela, ki bi se jih lotili. Kaj vse človek prezre, če se mu mudi, če želi izpolniti zadano, vmes pa mine življenje.

Več v reviji Zarja Jana, št. 2018.5. 2021