dreamstime_m_103868112 Odkrito.si

KONOPLJA - RASTLINA PRIHODNOSTI

Antonio Brasco, pogreb Svet24.si

FOTO: Antonio je pričakoval prazno cerkev, a se ...

čuječnost Svet24.si

Dokazano, kako čuječnost ubije stres

gozdarstvo Svet24.si

Gozdovi so pred klimatskimi izzivi, vendar smo na ...

Peter Fonda Svet24.si

Umrl je hollywoodski velikan, nikoli več ne bo ...

ana maria mitic 7 Njena.si

Ana Maria Mitič pokazala svojo družino

ines in denis Njena.si

Denisova kandidatka vroča spletna mačka

Alter

Kako je mogoče »zdraviti s pogledom«

Tišina je učinkovitejša od besed – Vse, kar je ubogo, moramo odvreči.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Vsakič, ko stojim v ljubljanskem hotelu Mons in kot član tihe skupine zrem v Braca, doživim izjemno močno in precej nepojasnljivo izkušnjo. O tem me je kar malo strah takole javno poročati, da me ne bo kdo takoj odpisal kot zadnjega naivneža. A obenem čutim, da je to moja dolžnost. Tokrat je bilo že tretjič in izkušnja je bila najmočnejša doslej. Najprej sem okrog Braca tako kot vedno zelo jasno uzrl bele obrise, ki bi vsekakor lahko bili njegova avra. Proti koncu seanse pa je vso dvorano preplavila neka čudna in zelo intenzivna svetloba – prav nekakšen tajfun luči, ki si je za osrčje izbral dolgolasega moža na odru.

Če je Braco hipnotizer, je prvi, ki mu je pri meni s hipnozo uspelo. Ker v javnosti že dolgo sploh ne govori, ga o tem žal ne morem zaslišati. Je pa v pogovor z veseljem privolil eden njegovih največjih podpornikov, znani hrvaški psihiater dr. Vladimir Gruden.

Naj povem, da naš tokratni sogovornik ni kar nekdo, saj je bil prvi predsednik Hrvaške zveze za psihoterapijo in tudi eden najvidnejših članov mnogih drugih združenj. O fenomenu Braco je napisal že dve knjigi. Raziskuje pa ga iz prve vrste, saj dr. Gruden pred zdravilnimi seansami občinstvo pogosto ogreje s kratkim, a še kako udarnim nagovorom. Ko je tokrat zaključil z nabritimi mislimi, s katerimi zaključujemo tudi tale intervju, je gospodična na moji levi sama sebi presunjeno dahnila: »O, kako je to res! Hvala!«

Kako ste postali Bracov sodelavec? Kako sta se pravzaprav prekrižali vajini poti?

Kot psihoterapevt sem se dolgo ravnal po principih, ki so v nasprotju z Bracovimi. On zdravi brez besed, samo s pogledom, psihiatri pa se moramo z bolniki veliko pogovarjati. Če sem iskren, je fenomen Braco zame dolgo preveč mejil na mistiko. A zintrigirali so me njegovi rezultati. Pri vsakem ovrednotenju njegovega dela ne moremo mimo dejstva, da je pomagal tisočem ljudi. Ne samo pri težkih boleznih. Mnogim je pomagal urediti napete družinske situacije. Mnogim je pomagal zanositi. Preveč ljudem je pomagal, da bi si znanost to mistiko še naprej lahko privoščila ignorirati.

K fenomenu ste torej pristopili kot znanstvenik.

Seveda, kako pa drugače? Jasno mi je bilo, da Braco na neki ravni zdravi s sugestijo. In ker tudi sam skušam zdraviti predvsem z njo in s sorodnimi tehnikami, kot je avtogeni trening, se mi je zdelo, da bi bilo moje sodelovanje lahko dobrodošlo.

Ampak kako bi lahko Braco zdravil s sugestijo, ko pa vendar ves čas molči?

Odlično vprašanje! Braco to res počne na zelo poseben način. V prostor vnese mir in s tem pomaga bolnikom, da s sugestijo zdravijo sami sebe. S svojo tišino in budno prisotnostjo Braco krepi glas njihove notranje želje po ozdravitvi, ki jih je tudi pripeljala k njemu. Veste, zakaj je to tako učinkovito?

Zakaj?

Ko skušam sam bolnikom pomagati s sugestijo – ko torej sugestija prihaja od zunaj –, to v bolniku vedno ustvari nasprotovanje! Neke vrste avtomatično kontro v slogu: »E, ampak ni ravno tako!« Ali: »Ne, ne, ne boš ti meni govoril!« Tako nasprotovanje je seveda v večini primerov podzavestno in prav zato  v negativnem smislu toliko učinkovitejše. Braco pa je s svojim molčanjem to oviro naravnost genialno zaobšel.

Hm, hočete reči, da bi lahko vsakdo preprosto molčal in zrl … In s tem v bolniku okrepil željo po ozdravitvi?

Oh, kje pa! Bracov največji terapevtski dosežek je, da je zgradil osebnost, ki ji ljudje zaupajo. Ob pogledu v njegove oči nekaj v njih hitro ugotovi, da mu ni do slave … In da jim pristno želi pomagati. Poleg tega je, kot rečeno, prisoten element mistike. Znanost je že dokazala, da naši možgani in srce oddajajo elektromagnetno valovanje. Obenem je dokazala, da celo med galaksijami obstaja energijska komunikacija. Bracovi možgani in srce očitno oddajajo nekaj, kar doseže srca in možgane bolnikov in jim pomaga do okrevanja. Osebno mislim, da Braco zdravi predvsem z ljubeznijo.

Z ljubeznijo?

Tako. Na podlagi dolgotrajnega opazovanja vam lahko zagotovim, da ima Braco res rad ljudi. Za povrh pa mu je uspelo rešiti vse konflikte v lastni psihi. V njem ni več strahu ali jeze ali česa podobnega. Takega se ponudi bolnikom. In nekaj v njih se prebudi. Veste, saj to v resnici ni tako drugače kot pri zdravniškem poklicu.

Kako to mislite?

Izjemno pomembno je, koliko bolnik svojemu zdravniku zaupa. Pri istem bolniku bo imelo isto zdravilo pogosto zelo različen učinek, če ga predpišeta različna zdravnika. Zaupanje do zdravnika je ključnega pomena. Vem, sliši se malce divja teza, a naj vam ponazorim s primerom. Moj dobri prijatelj zdravnik, s katerim sva skupaj študirala, je v stari Jugoslaviji skrbel za zelo znano nogometno moštvo, ki je celo osvojilo prvo ligo. Nekoč sem ga vprašal, s čim ima pri zdravljenju nogometašev največ dela. Odgovoril mi je: »Od udarcev, ki jih dobijo na terenu, jih ves čas bolijo noge. Ampak saj ni problem – preprosto jim predpišem anevrin in jim je takoj bolje.« Ob tem sem ostrmel. »Kaj jim predpisuješ?« sem ga vprašal. In je enako mirno odvrnil: »Anevrin – tablete proti bolečinam.« Na kar sem lahko rekel samo: »Ne, dragi moj prijatelj, anevrin je samo dodatek najbolj navadnih vitaminov B. Proti bolečinam je pa analgin!« In on se je lahko samo popraskal po glavi ter ugotovil, da imam prav.

Čakajte …

Saj to! Skupaj sva ugotovila, da je nogometašem vsa leta dajal vitamine, ob katerih so jim takoj minile bolečine. Ker so mu tako zaupali!

Ne vem, ali se mi zdi zgodba inspirativna ali dejansko strašljiva. Namreč z vidika, da so nogometaši tako zaupali zdravniku, ki očitno ni ločil niti med najosnovnejšimi pojmi.

(smeh) Razumem, kaj pravite. A anekdota v vsakem primeru ponazarja ključni pomen bolnikovega zaupanja v zdravnika in v zdravilo. Mar ni celo sam Jezus rekel: »Nisem te ozdravil jaz, temveč tvoja vera!« Kot zelo pobožnemu človeku se mi zdi ta njegova izjava ključna.

Bracova skrivnost je torej, da se je zgradil v osebnost, ki ji ljudje zaupajo. Je to, da v javnosti ne govori, del te strategije?

Ha, na to vam zelo težko z gotovostjo odgovorim. Mislim, da se je za tišino odločil, ker je ugotovil, da je v kontekstu zdravljenja veliko učinkovitejša kot besede. Veste, Braco je zelo skromen človek, ki pa v globini zelo ceni samega sebe. Srečen človek je. In ker tako zelo zaupa sam sebi, ima moč, da druge pripravi do tega, da mu sledijo. Je rojen vodja, kar pomeni, da zelo pazljivo posluša vse okoli sebe, na koncu pa brezprizivno odredi: »Tako bomo storili!« Kar je tudi formula za uspešno vodenje vsakega podjetja ali druge organizacije. Ko ga pri tem opazujem, se včasih spomnim na Tita.

Na Tita! Zakaj prav njega?

Ker so zanj govorili, da je vzdevek dobil, ker je tako suvereno zapovedoval: »Ti to, ti to in ti to!« Ampak ponavljam: da je tak pristop uspešen, mora voditelj izjemno pazljivo poslušati vse okoli sebe.

Tako v vaših knjigah kot v predavanjih nad vsem drugim poudarjate pomen nečesa, kar imenujete budna tišina.

Prav gotovo. Kako jo definiramo? Preprosto: kot stanje, v katerem smo budni, zavestni, ampak ničesar ne razmišljamo. Kar se zgolj sliši lahko, v resnici je pa izjemno težko! To je nekaj, česar se je treba naučiti. V tej budni tišini nas šele lahko obišče Bog. Če nam ta beseda ni všeč, če smo ateisti, lahko rečemo tudi, da nas v budni tišini obišče Resnica. Tudi zato Braco med terapevtskimi seansami molči.

Še pred recimo petimi leti bi se mi zdelo, da zdajle kar nekaj »trabunjate«, torej govoričite tjavendan. A izkušnja z meditacijo me je prepričala, da imate povsem prav, pa če se zdi še tako nerazložljivo. V budni tišini se nekje v globini bitja porodijo odgovori na vsa zares pomembna vprašanja.

Bravo! Natanko tako tudi je. V tišini se res rodi vse potrebno – od splošne življenjske strategije do napotkov, kako ravnati pri konkretnih izzivih. Danes sicer vsaj na površju prisegamo na logiko. A veliki filozof Immanuel Kant je najprej z logiko dokazal, da Bog je, in potem tudi, da Boga ni. Z logiko je mogoče dokazati in pobiti vse. A kaj ko se Bog oziroma Resnica ne skriva v umu, temveč v spontanosti! Biti človek v pravem pomenu besede pomeni, da si dopustimo to spontanost. Kar, naj ponovim, je vse prej kot lahko!

Prekleto res.

Boga bomo najlažje srečali v sebi, ne kje zunaj ali v Bibliji ali kaj podobnega. In ko ga najdemo v sebi, ga bomo toliko lažje našli tudi v drugih. Trik je v tem, da se naučimo pustiti vse definicije za sabo in se odpremo neposredni izkušnji. Polpismeni poljedelec, ki živi tiho in radostno življenje v harmoniji z naravo, je modrejši od vseh filozofov tega sveta. Ne razumite me narobe, logika je krasna stvar. A v lično urejeno škatlo razumskih definicij večino reči lahko stlačimo, vseh pa ne. In Bog oziroma Resnica je ena od teh reči. Sam pred vstopom v budno tišino rad rečem: »Zdaj se grem družit s svojim dobrim prijateljem Neznanim!«

V budni tišini se prebudi tudi ljubezen do sebe, kajne?

Seveda. Ta ljubezen je v resnici ena naših najosnovnejših dolžnosti, a jo vse prepogosto grdo zanemarjamo. V Novi zavezi nam je bilo na srce položeno: »Ljubi svojega bližnjega tako kot samega sebe.« A če ne ljubimo sebe, lahko to zapoved v najboljšem primeru izpolnjujemo sila klavrno. Naučiti se moramo razločevati med ljubeznijo do sebe in narcisizmom.

Ampak kako?

Tako, da se spoznamo. Mnogi bodo naredili karkoli, samo da se ne bi soočili s svojo temno platjo. A šele ko se enkrat slabih lastnosti zavemo, jih lahko začnemo spreminjati. Ali pa jih preprosto sprejmemo in že s tem pomembno oslabimo. V vsakem primeru je ključna krepitev samozavedanja. Ki jo najlažje dosežemo, če se začnemo v budni tišini kakovostno družiti s sabo.

Kaj vi osebno vidite, ko se zazrete v Bracove oči?

Zadovoljstvo zaradi vseh ljudi v stiski, ki sva jim pomagala. Seveda predvsem on, z nekim skromnim prispevkom pa najbrž tudi jaz. Takoj od začetka sem k njemu pristopil kot k partnerju.

Kako zanimivo, gre torej za zavezništvo mistika in psihiatra. Kako svojim strankam pomagate sami, na svojem delovnem mestu?

Z bolnikom se najprej dobro pogovorim. Postavim mu nekaj preprostih, a ključnih vprašanj. »Kakšen poklic opravljate? Kakšno je ozračje v družini? Kako dobro spite?« Iz odgovorov ponavadi hitro zaključim, kaj je narobe. Potem pa moram presoditi, koliko resnice o sebi in svojem položaju je v danem trenutku bolnik sploh sposoben prenesti. Premnogi je niso sposobni prenesti prav veliko. Zato je treba z njimi počasi, oprezno, zelo po ovinkih.

Več v reviji Zarja št. 22, 28. 5. 2019.