chris martin Odkrito.si

Chris Martin: Poljubljal se je z angleško ...

hrondit, meteorit, Maryborough Svet24.si

FOTO: Mislil je, da je našel zlato, a je našel ...

clementz1 Petisvet.si

Ne upamo si zaropotati (zato pa delajo z nami kot ...

ypj, kurdinja, sirija, Svet24.si

Ko pride vojna k tebi, moraš biti pripravljen

tess holliday Svet24.si

FOTO: 130-kilogramov težka manekenka na plaži ...

Branko Đurić Njena.si

Đuro pod nivojem

lea sirk gaber Njena.si

Lea Sirk ponosna na moža in njegove raziskovalne ...

Alter

Šest tumorjev je po postu izginilo!

Izolski ribič, natančneje školjkar, v čigar podjetju vzgojijo 250 ton klapavic na leto in so eni redkih na svetu, ki se lahko pohvalijo še z desetimi tonami ladink (posebne školjke, ki živijo v pesku), je pred sedmimi leti izvedel za smrtonosno diagnozo. Eden od zdravnikov mu je dejal, da je njegov rak – ne-Hodgkinov limfom – neozdravljiv, njegova onkologinja pa mu je ponudila nekaj promilov možnosti za ozdravitev. Mitja se je te možnosti oklenil in je ni hotel izpustiti. Po letu in pol konvencionalnega zdravljenja, po enajstih ciklusih kemoterapije, spremembi prehranjevalnih in življenjskih navad je zaskrbljenost povzročalo šest tumorjev v trebuhu. Odločil se je za 42-dnevni post in ultrazvok je 40. dan posta pokazal, da so tumorji izginili! Rad bi, da za njegovo zgodbo sliši čim več ljudi.

To nikakor ni reklama za opustitev konvencionalnega zdravljenja, temveč članek o tem, kako si lahko še pomagate in spremenite svoje življenje. »Ni treba, da ljudje moji zgodbi verjamejo, a jo rad povem, saj se mi zdi dobra informacija, in če delaš dobro, se ti dobro tudi vrača,« je prepričan Mitja, s katerim smo se pogovarjali nekaj dni pred zaključkom njegovega šestega posta. Od ozdravitve se posti dvakrat na leto, vsakokrat po 21 dni.

Vztrajnost osebnega zdravnika.»Preden so se mi začele pojavljati bule po glavi in vratu, sem opažal, da je nekaj narobe – najprej na nogometu, ki sem ga redno rekreativno igral s sovrstniki. Vedno sem bil med tistimi z največ kondicije, nato pa postopoma nisem več mogel dohajati njihovega tempa in sem bil samo še v golu. Jasno mi je bilo, da je nekaj narobe. Takrat sem tudi zamenjal osebnega zdravnika in dobil zelo dobrega diagnostika – doktorja Dernikoviča iz Izole.« Ta je takoj zaslutil, da je nekaj hudo narobe, ga poslal na slikanje, a izvidi so bili v redu. »Ni mi jasno, da niso nič našli, čeprav so bili takrat v trebuhu že veliki tumorji! Tudi moj zdravnik ni bil zadovoljen in me je poslal nazaj. Bule za ušesom so mi celo dvakrat punktirali in obakrat je pokazalo, da je vse v redu. 60 odstotkov celic je bilo rakavih, 40 pa zdravih in vedno so zadeli zdrave. Dernikovič pa ni odnehal, še me je pošiljal na punktiranje in nazadnje se mi je ena taka bula vnela (domnevali so, da gre za zamašeno lojnico). Kirurg se je namesto za punkcijo odločil za operacijo. Histološka preiskava je potrdila, da imam raka.«

Na ta izvid je čakal precej dolgo in ga v poštni nabiralnik nikoli ni dobil, saj so ga zaradi resnosti rezultatov na izvidu nemudoma poklicali v izolsko bolnišnico. »Na dodaten ultrazvok sem čakal poldrugo uro, bila je gneča, kot vedno, jaz pa sem čakal sam, med neznanimi ljudmi, trpel kot prasec in zadrževal jok,« je iskren Mitja, ki se je dan kasneje že moral javiti na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Katastrofalna diagnoza. »Najhuje je, ko izveš za diagnozo. Moja je bila smrtonosna: limfom plaščnih celic. Obstaja 40 tipov limfomov, moj je bil ne-Hodgkinov limfom, in to drobnocelični, ki je po klasifikaciji Mednarodne zdravstvene organizacije neozdravljiv. Pri Hodgkinovem limfomu imaš 85 odstotkov možnosti za ozdravitev, pri mojem niso več govorili o odstotkih, zgolj o promilih. Ampak moja onkologinja mi je vedno zagotavljala, da nekaj malega možnosti imam, in to ponujeno možnost sem si izbral in se silovito osredotočil nanjo. Ko sva se glede presaditve kostnega mozga z ženo prišla pogovarjat k drugemu zdravniku v UKC Ljubljana, nama je povedal, da ne morem ozdraveti. Diagnoza je bila torej res katastrofalna. Z vsakim pregledom so ugotovili, da je še slabše – na vratu mi tumorjev niso mogli niti prešteti, z limfnega sistema se mi je rak razširil na pljuča in debelo črevo.«

Kitajska študija o prehrani.A odkar je slišal za tistih nekaj promilov možnosti za zmago, se je usmeril samo proti temu cilju, začel brati, raziskovati in iskati možnosti v tujini. »Imel sem nekaj prihrankov, ki sem jih bil pripravljen porabiti za zdravljenje, in če bi obstajal kakšen boljši, uspešnejši pristop, ki ga pri nas še ne izvajajo, bi si ga privoščil. Ampak vse, kar imajo v tujini, so mi nudili na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, tudi najnovejša biološka zdravila. Nikjer na svetu ne bi mogel dobiti česa več in zelo sem bil zadovoljen.«

Več v Zarji, št. 6, 5. 2. 2019