damjan damjanovic tina princes damjanovic 49 Odkrito.si

Tretja poroka! Nekdanji žirant na Pop TV se je ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 24. junija

jupiter_venus_mercury_leo Petisvet.si

Tedenski horoskop od 24. 6. do 30. 6. 2019

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

meghan markle 1 Svet24.si

Meghan Markle ima sovražnike tudi v svoji ...

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar končno pokazala nosečniški trebušček

tanja žagar miki šarac Njena.si

Se je Tanja Žagar poigrala z oboževalci?

Alter

Materializem ni naravno stanje človeštva!

Svet je vsak dan bolj nor! Kupuj, kupuj, kupuj, je najnovejša mantra človeštva. Vsi hitimo, hlastamo za materialnimi dobrinami, stvari nič več ne popravljamo ampak jih zavržemo in kupimo nove. Pojavljajo se nove bolezni, o katerih se nam pred tridesetimi leti niti sanjalo ni. Ljudje pa smo vsak dan notranje bolj prazni, bolni in nesrečni. V ljubljanski Šiški na Žibertovi ulici domuje Skupnost za zavest Krišne, ki je pravi otok miru v tem ponorelem svetu. V samostanu, lahko mu rečete tudi ašram, so doma ljudje, ki jim materialni svet ne pomeni veliko. Samo toliko, kot potrebujejo za preživetje. Potrebujejo pa zelo malo. Gostoljubno so nam odprli vrata svojega doma.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Pred veliko stavbo v ljubljanski spodnji Šiški, kjer domuje Skupnost za zavest Krišne, stoji velik spomenik padlim borcem v drugi svetovni vojni. To se mi je zdelo nekako pomenljivo; očitno bhakt (krišnovcev) ta spomenik niti najmanj ne moti, meni pa se je zdelo zanimivo, kot da se je univerzum poigral in postavil na isti prostor hkrati dve stvari, ki sta samo na prvi pogled nezdružljivi. Pozneje sem izvedela, da bhakte preživele partizane vsakega 1. novembra pogostijo s piškoti in čajem. Tudi bhakte so nekakšni borci za boljši svet. Šrila Prabhupada, ustanovitelj Mednarodne skupnosti za zavest Krišne, je leta 1966 v ustanovni listini med drugim zapisal, da je dolžnost bhakt širiti duhovno znanje v vsej družbi in ljudi izobraziti v tehnikah duhovnega življenja, da bi odpravili porušeno ravnotežje življenjskih vrednot in dosegli pravo enotnost in mir v svetu. Med dolžnosti članov spada tudi poučevanje skupnega petja svetih imen Boga, zato jih lahko velikokrat srečamo, kako po cestah in trgih plešejo in pojejo Hare Krišna, hare Rama in druge svete pesmi. To je postal vsakdanji pojav tudi v Sloveniji.

Vseh nas je okoli tisoč. Uroš Lebar, bhakta, ki ne živi v samostanu na Žibertovi ulici v Ljubljani, ampak v njem samo pomaga, je poročen in oče treh otrok. Med drugim je tudi predstavnik za stike z javnostjo skupnosti, zato naju s fotografinjo sprejme v samostanu. »Tukaj stalno živi okoli 20 menihov. Ljubljanski center obstaja že okoli 30 let, po en center imamo še v Lendavi, Mariboru in Vipavski dolini. V Sloveniji je okoli tisoč članov naše verske skupnosti,« mi razlaga Uroš. Ob tem me obide misel, da sem spet srečala človeka, ki okoli sebe širi neizmeren mir, ko sem ga poslušala, kako zbrano in mirno govori. Nobeno vprašanje mu ni bilo odveč, tudi tista o financiranju skupnosti ne. »Financiramo se tako kot vse druge verske skupnosti – živimo od prispevkov članov in darov. Imamo svojo založbo s knjigami, menihi pečejo za prodajo tudi piškote. V centru je trgovina Atmarama, kjer prodajamo ekološko hrano, kozmetiko in čistila. Tu se dobijo tudi vsi pripomočki za jogo. Ja, pa začimbe, te tudi lahko kupite pri nas,« nam Uroš odkrije vire njihovih finančnih tokov. Verjamem, da so šli zdaj marsikomu, ki bere članek, lasje pokonci in že slišim koga sikati skozi zobe – ja pa ja, čisto navadna sekta so, od članov zahtevajo vse njihovo premoženje! To je tipična reakcija nekoga, ki stvari ne pozna, predvsem pa ima v sebi polno strahu pred neznanim in predsodkov. Predlagam, naj pridejo na obisk in se sami prepričajo, kakšno je življenje v tej skupnosti. Vsem so na stežaj odprta vrata.

 Ašramsko vrvenje. Center kar vrvi od življenja. Sliši se smeh otrok, mimo nas prihiti Dani, ki že 15 let živi v samostanu in je tudi menih. Uroš ga predstavi kot njihovega Leonarda da Vincija, saj je umetnik, slikar, kipar, obvlada tudi kaligrafijo. »Ah, to ni čisto res,« je skromen (pa ne lažno!), »delo tukaj je moja služba, sem čisto običajen hišnik, ki odmaši tudi stranišče, če je treba!« Pelje naju v svojo delavnico, kjer ima zgledno zložen kup orodja in pripomočkov, ki jih potrebuje za svoje delo. Pohvalim ga za red, Uroš me ob tem začudeno pogleda in reče: »Jaz pa mu vedno govorim, naj stvari spravi v red,« se zasmeje. Očitno so perfekcionisti tudi med bhaktami.

Življenje v samostanu ali ašramu, kar vam je ljubše, se začne že ob petih zjutraj s skupno molitvijo, plesom in mantranjem (ponavljanjem) svetega imena, nadaljuje pa se z dvourno individualno meditacijo, sledi ura predavanja iz svetih spisov – Ved. Ob deveti uri so pripravljeni za zajtrk. Hrana je posebno poglavje v življenju skupnosti. Vsi so vegani, v kuhinjo pa nisem smela pokukati, ker nisem bila ustrezno očiščena, je pa tja lahko šla fotografinja in bila je navdušena nad tem, kar je videla. V kuhinji so bili tudi otroci, ki so bili tukaj na obisku, rezali in sekljali so zelenjavo. »Morajo se naučiti,« je bil edini komentar, ki ga je dal Uroš. Je pa znano, da je hrana, ki jo pripravljajo v skupnosti Hare Krišna izjemno dobra in zdrava. Oni res kuhajo z ljubeznijo, dobesedno.

Po zajtrku se vsak od dvajsetih članov skupnosti loti svojih opravkov: čiščenja, kuhanja, prevajanja, nekateri odhajajo na pot, ker imajo seminarje po Sloveniji. Popoldne pa so na vrsti študij svetih spisov in skupna meditacija. Nekateri odhajajo tudi na srečanja po manjših slovenskih krajih, kjer delijo svoje duhovno znanje. Kar naporen delavnik, če vprašate mene.

Hura, počitnice so tu! Na dvorišču samostana je urejeno otroško igrišče, kjer srečam sedemletna dvojčka, deklico Gayatri in njenega bratca Balarama ter njunega očija Karlija. Simpatična deklica, ki z velikim veseljem liže svojo liziko, ni prav nič sramežljiva. »Zdaj so počitnice, midva pa drugače živiva v Švici, smo se preselili. A veš, da imava z bratcem indijska imena? Zdaj so počitnice, pa sva prišla v Slovenijo. Pogrešam Hare Krišno, ki ga v Švici nimamo, pa lizike tudi!« In se je zadričala po toboganu. Priznajte, da je bila kratka in jedrnata. Očka Karli, ki je bhakta že od svojega 16. leta, ni imel dodatnih komentarjev, samo nasmejal se je. Pozneje je, skupaj s še nekaterimi člani, odpeljal skupino otrok, ki so bili dopoldne v centru, kopat na Podpeško jezero. Mulci niso na prvi pogled nič drugačni kot tisti, ki se hodijo kopat na bližnjo Ilirijo. Ampak samo na prvi pogled, saj se njihove vrednote precej razlikujejo od vrstnikov »zunaj«. Niti enega nisem opazila, ki bi buljil v mobilni telefon, pa je bilo v skupini kar nekaj najstnikov, ne samo majhni otroci. Pogovarjali so se med seboj in se glasno smejali. Danes dokaj redek prizor.

Samo to šteje! Uroš mi predstavi gospoda, oblečenega v tipično indijsko oblačilo, rekoč, to je pa naš Janez. »No, Janez sem po slovensko, moje duhovno ime pa je Bhavananda. Vse bhakte imajo namreč tudi svoje duhovno ime. Gospod je star 80 let in preprosto – žari! »Kaj ne bom žarel, ko pa tukaj živim polno in zadovoljno življenje. Že 22 let!« je med smehom pripovedoval čil gospod, ki je bil v mladosti PTT-mehanik. »Petje svetih imen, prava in čista hrana, to je največ, kar obstaja,« je prepričan. »Veste, če živiš čisto, se ti spremeni značaj in lahko zavestno slediš tej poti.« Gospod s svojim delovanjem in življenjem potrjuje to, kar govori. Nič ne tarna o starosti, čeprav je zdaj »nekaj polomljen«, ker je padel, pa ga nič ne skrbi, kako bo, saj mu pri opravilih, ki jih ne zmore, pomagajo drugi člani. Ja, tudi to je prednost takega življenja.

Moški in ženske ločeno. V samostanu so ženski in moški prostori ločeni. Poročene bhakte živijo zunaj samostana in živijo običajno družinsko življenje, hodijo v službe, vsi pa redno obiskujejo tempelj. Zanima me, kako se razumejo s sosedi. »Dobro,« pravi Uroš. »Hvaležni smo jim, da nas sprejemajo, čeprav smo včasih precej glasni.« Glasni? »Ja, glasni. Ne na običajno nedeljo, ko imamo dan odprtih vrat in pojemo svete pesmi, ampak ob kakšnih drugih priložnostih, ko se nas zbere več, ko imamo goste od drugod, ob kakšnem festivalu, na primer. Predstavljajte si približno dvesto bhakt, ki plešejo in pojejo na dvorišču, tega ne delamo čisto po tihem,« mi smeje razloži. Aha, zdaj pa razumem to hvaležnost. So pa člani verske skupnosti Hare Krišna zelo skromni ljudje, ki se ne pehajo za materialnimi stvarmi. Pravijo, da za življenje ne potrebujejo veliko. Bo kar držalo, saj je tudi v njihovem domovanju videti veliko stvari, ki jih izdelajo sami, nikjer ni zaznati kakšne bahavosti ali odvečnih stvari.

Več v Zarji št. 30, 24. 7. 2018.