ivana kovac 2 Odkrito.si

Ivana odvisna od mamil, zdaj z ljubko hčerkico

Cotswolds Svet24.si

Vsa resnica o njunem zakonskem življenju

samorog 2 Petisvet

Samorogi so ob nas, a ne kličite jih, kadar ...

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

Emi Nikočević Svet24.si

Takšna je druga plat menedžerja Bara

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

moja bos Njena.si

Tragičen konec serije Moja boš, oboževalci ...

Alter

Lepo se imejte in veliko se smejte

Kako opisati 41-letnega Mateja Novaka, da njegova zgodba ne bo zvenela nakladaško ali poceni? Da bo odsevala njegovo življenje tako spontano, kot se je v resnici zgodilo? In v tej spontanosti je vse – od pekla do raja, če si sposodimo naslov Plestenjakove pesmi. Kot otrok je bil prepuščen sam sebi, toda že majhen je videl in »razumel« energije ter »slišal« misli drugih ljudi. Nekaj časa je bil brezdomec, kasneje je prepotoval svet, se veliko izobraževal in razvijal sposobnosti, s katerimi ga je obdarila narava. Živi v Novem mestu, kjer je »nazaj kupil« del hiše, v kateri se je rodil. Mnogi ga poznajo kot učinkovitega zdravilca, mnogi pa tudi kot elektronika, ki dela čudeže. Njegovo vodilo so spoštovanje, spontanost, iskrenost, resnica.

Avtor:

Lidija Jež

Značke:

Daru si ni pustil vzeti. Kot dojenček je bil »malce pozabljen«, zato  je zanj poskrbela babica. »Bila je močna ženska, slovela je kot dobra šlogarica; ljudem je povedala resnico, čeprav so  nekateri prišli k njej, da bi jim potrdila njihova pričakovanja.« Matej ljubeče govori  o babici, pri kateri je preživel najsrečnejše ure. Oče  ga je imel rad, toda zanj ni znal ali zmogel prav poskrbeti. Bil je nemirnega duha, željan življenja, sveta, zato je veliko potoval: »Umrl je v Keniji – mnogo prezgodaj. Žaro z njegovim pepelom sem dobil po hiti pošti; prevzel sem jo na Petrolovi črpalki. Včasih me še 'obišče', se mi približa, kadar sem sam, in kaj pokomentira, tako kot babica. Njena milina me vedno pomiri.«

Ne čudi, da je bil Matej precej drugačen od večine otrok, saj je odrasel na ulici in bil prepuščen sam sebi. »Narava me je izoblikovala, kot je želela. Videl sem energije, čutil stanje drugih ljudi in še veliko več, a o tem nisem govoril; že tako so me imeli za 'prtegnjenega' in čudnega. Rodil sem se z darom, ki si ga nisem pustil vzeti oziroma sem ga kmalu znal izkoristiti za pomoč drugim.« Ker je ujel misli odraslih, so ga obtoževali, da prisluškuje, si izmišljuje in laže. Ko pa se je komu pokvaril radio, so ga poklicali, saj ga je znal popraviti. Čeprav še otrok, je preprosto vedel, kako se lotiti drobovja tistih starih lesenih škatel, da so spet delale.

»Za mnoge sem bil revček, ampak jaz se nisem tako počutil. Marsikaj sem znal in sem lahko ljudem pomagal; ponavadi niti niso vedeli, da sem jim, na primer, odpravil glavobol. Ko sem bil brezdomec, sem po kleteh kradel, da sem preživel. Sicer ne jem veliko in sem po naravi vegetarijanec, zato mi je zadoščalo, da sem, na primer, izmenično grizljal ukradeno jabolko in česen. Očitno je tako pač moralo biti.« 

V šolo je šel kasneje kot njegovi vrstniki – opisan je bil kot asocialen, kasneje je dobil diagnozo avtist, nato so ugotovili še, da ima visoko stopnjo disleksije. Da pa ima tudi mnoge druge sposobnosti, so prezrli … Namesto fantazijskega spisa je narisal dodelan načrt za light show. Tehnika mu je bila vedno blizu, pisanje in branje pa ne. Pravi, da je doslej prebral le tri knjige – knjigo o elektroniki, Robinsona Crusoja in Ogorevčevo Samozdravljenje s karmično diagnostiko.

Vudujski urok. Matej je kmalu začel begati in pri dvanajstih pristal v prehodnem mladinskem domu v Ljubljani, pri štirinajstih pa v Radečah. Prizna, da je bil naporen, saj je vedno moralo biti po njegovo. Toda tam je le končal osnovno šolanje in kasneje še tečaj za kuharskega pomočnika. Po končanem šolanju je odšel v  New York, in tam je »zadihal«. Vpisal se je v tečaj za mešalca koktajlov in ga uspešno končal. Veliko je delal in se nato odločil, da » še malo zaokroži po svetu«. Kako je obvladal jezik, je odvečno vprašanje – če hoče, pač zna. »Hodil sem po svetu, najbolj domače sem se počutil v nerazvitem delu. Bil sem tudi v krajih, kjer še niso videli belega človeka. Navdušila me je njihova spontanost, saj dihajo z Zemljo. Najbolj pa 'mi sede' Azija oziroma Kitajska.« Povsod je bilo lepo, le na Haitiju je imel zelo neprijetno izkušnjo. Tudi njegov oče je opazil, da se je s te poti vrnil drugačen, zamorjen, živčen … »Na Haitiju sem vodil večjo restavracijo in iskreno sem se trudil za najboljši rezultat; toda domačini, ki so delali z menoj  – nekateri so bili tudi zelo izobraženi – so vedno znova in ne da bi hoteli, vse pokvarili. Bolj ko sem se trudil, bolj je šlo vse navzdol. Pozno sem ugotovil, da zato, ker so mi naredili vudujski urok. Postal sem neprepoznaven – brez energije, skrajno utrujen, nemočen. Še tri leta po tem, ko sem se vrnil domov, se je vsako noč vame zaletaval  komar, ki mu nisem mogel ubežati z nobeno zaščito. Bilo je grozno, zato sem se zatekel  po pomoč k prijatelju in njegovi ženi, učiteljici reikija. In preko njiju sem se – po mejlu – povezal tudi z Marjanom Ogorevcem. Tudi on je potrdil, da sem imel hud urok, in mi v enem stavku napisal, da bom že sam to rešil.« In res je že kmalu po tečaju reikija urok izzvenel. Vrnila se mu je energija, z njo pa tudi intuicija in druge sposobnosti. Pripravljal se je za ponovno pot na Tajsko, ko je zaznal, da bo na Kitajskem v kratkem hujši potres – izkazalo se je, da ga je točno napovedal.

Psihokinetika, hipnoza … »Da imam višji potencial, se mi je mnogokrat potrdilo, saj se v moji bližini ljudje dobro počutijo, minejo jih bolečine …« Ta dar je razvijal in se udeleževal raznih izobraževanj s področja alternativnih oblik zdravljenja, tudi šole hipnoze. Sicer pa je z energijami delal, že preden je slišal za hipnozo; ko si je zlomil ključnico, je na sebi dokazal, kako se lahko s samohipnozo oziroma samokontrolo »izklopi«, da narkoza ni potrebna in ne čuti  bolečin. »Pri tem gre predvsem za odločitev.« Opiše tudi primer, ko si je porezal prste ob plezanju; ko bi mu morali zašiti rane, je zaradi nerodnosti anestetik stekel po tleh, zato se je za preostale šive »izklopil« in s tem tako okrepil svojo energijo, da se je dotaknila vseh v prostoru. Medicinska sestra, ki je bila poleg, mu je kasneje povedala, da je doživela v sebi neki nenavaden, zelo pozitiven premik in pomiritev hkrati.

Ko je že davno tega slišal za Zdenka Domančića, je videl v njunem delu veliko vzporednic. »Šel sem na tečaj psihokineze in bil še bolj navdušen. Ta metoda je zakon, toda tudi terapevt mora biti pravi. Z določenimi sposobnostmi se mora človek pač že roditi, z raznoraznimi tehnikami pa te danosti lahko še izostriš. Če nisi rojen zdravilec, s še toliko tečaji ne moreš postati vrhunski.«

Zdravljenje in klofutarnica. Na vprašanje, kako dela, pravi, da še sam ne ve, kaj se medtem dogaja; predvsem poteka vse zelo srčno in nezavedno. Ima vpogled v energije, ki nas obdajajo, ugotovi energijsko neravnovesje, delovanje čaker, velikost in barve – frekvence  avre … Brez nihala natančno zazna negativna sevanja, kar, meni, bi pravzaprav lahko zaznali prav vsi. Pravi, da vidi parazite, ki črpajo energijo človeku, na katerega so prisesani; parazite odstrani in prizadetega človeka še »nahrani in stabilizira« s pozitivno energijo. Tak primer je imel pred kratkim; po mejlu je dobil vprašanje o možnosti preživetja neke gospe, ki je ležala v bolnišnici in je bilo z njo vsako uro slabše. Matej je na daljavo »videl nekaj črnega, negativnega«; počistil parazite in kmalu je sledilo  drugo sporočilo, ki mi ga tudi  pokaže: »Ostali smo povsem brez besed – vse je tako, kot ste napisali. Danes popoldne se je zbudila brez respiratorja, oteklina je izginila, le še ena majhna senca je ostala. Vsega se zaveda, vse zaznava – zdravniki so ob tej  spremembi presenečeni, ne vedo, kako je prišlo do takega preobrata … Sedaj čakamo mnenje nevrokirurga.«

Veliko uspehov njegovih zdravljenj so potrdile meritve, analize, izvidi ... Ugotavlja pa tudi, da mnogi bolj kot tretma potrebujejo eno dobro klofuto – z besedami, ne v resnici. Zato takim srečanjem pravi »klofutarnica«; da se človek strezni in tudi sam nekaj naredi zase, ne le da pričakuje, kaj bodo drugi naredili za njegovo boljše počutje. Zato so Matejeve kratke, neposredne in natančno usmerjene  »klofute« tudi učinkovite.

Sicer pa se Matej v glavnem ukvarja z elektroniko, zdravi pa le nekaj dni v mesecu. Seveda če ne pride vmes klic po pomoči za otroka ali kakšen težji primer. Nikomur ne zaračunava kakšnih določenih vsot.

Več v Zarji št. 6, 6. 2. 2018.