danny Dobra karma

Dannyjeva napoved: Nenavadno bo, a ne tako zelo ...

Princ Charles Svet24.si

Princ Charles bo odpuščal: v kraljevi družini ...

borut mesko pl Reporter.si

Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil ...

jelko kacin, mario fafangel Svet24.si

Kacin je na svoj način razumel Fafangla, ...

urbanija Necenzurirano

Za promocijo cepljenja novačili svetnika SDS in ...

Dua Lipa Odkrito.si

FOTO: Ženske zmagoslavne na podelitvi britov

Metka Albreht Njena.si

Metka Albreht pozirala v nedrčku in navdušila

Alter

Mistikinja Magdalena je živela od božjih zrnc

Magdaleni Gornik iz vasi Janeži na Gori, naj bi nekega dne daljnega leta 1847 (stara je bila le 12 let) pot prekrižala ženska, ki se ji je predstavila kot Marija, Jezusova mati. Mistikinja naj bi nato kar 47 let živela brez vsakršne zemeljske hrane in se hranila le z nebeškimi zrnci, imela stigme, pred njo pa je nazadnje pokleknila tudi Cerkev. Pravijo, da bo Magdalena najbrž nekoč uradno svetnica.

Avtor:

Simona Furlan

Značke:

Še ne 12-letno dekletce je lepega spomladanskega dne leta 1847 hitelo na njivo po hrano za prašiče. Pot ji je prekrižala neznana ženska in se ji predstavila: jaz sem Marija, Jezusova mati. Deklici je naročila, naj se njenemu sinu odslej zahvaljuje za vse dobrote ter mu daruje vsa svoja dejanja. Pa še se bova videli, je obljubila deklici in izginila. Tako se začne mistična zgodba o Magdaleni Gornik iz vasice Janeži na Gori nad Sodražico, mistikinji, ki naj bi nato kar 47 let živela brez vsakršne zemeljske hrane in se hranila le z nebeškimi zrnci, imela stigme in pred katero je nazadnje pokleknila tudi Cerkev. Ni prevarantka, pravijo, in Magdalena bo najbrž nekoč uradno svetnica. Postopki že tečejo. Ja, tudi prav, ob tem pomisli prepričano ateistična duša, kakršna sem. Ampak ljudje vendarle romajo tja gor, menda jih je zadnje čase čedalje več. Kar z avtobusi včasih pridejo po ozki cesti v tiste odmaknjene hribe, in to vse iz Italije. Gremo torej še mi, da vidimo ta domnevno čudežni kraj.

Če bi bila Magdalena rojena kje drugje, na primer v Italiji ali Franciji, bi bila Gora bržčas zelo znan in slovit romarski kraj. Vse je stvar marketinga. Na Gori seveda ni tako. S fotografom Šimnom sva tistega oblačnega dne, potem ko sva se povzpela nekaj sto metrov visoko ter bila navdušena nad mirom in lepoto pokrajine, zaman oprezala za trumami vernikov. Je pa res, da je bil navaden četrtek, ki nekako ne zveni kot dan za čaščenje gospoda, svetnikov in mistikinj.

Po sledeh čudežne Magdalene. Najin cilj je bil jasen – iti po sledi Magdalene Gornik in se prepričati, ali je v tistih krajih čutiti kaj mističnega. Cerkvice Marije Snežne s pokopališčem, na katerem je Magdalenin grob, ni bilo težko najti. Nič kaj razkošen, čeprav obnovljen nagrobnik, pa veliko sveč in rož. Večinoma plastičnih, zraven pa ljubek šopek svežih zvončkov. Nikogar ni bilo tam, nihče naju ni prišel pogledat, niti nebo se ni odprlo, da bi se na naju spustil božji srd zaradi nevernega »firbcanja«. So pa skozi oblake začeli sramežljivo prodirati sončni žarki.
Z obiskom cerkvice seveda najina misija še ni bila končana. Kam zdaj? Iskat kakšnega župnika ali koga drugega, ki ima tesnejše povezave z bogom kot navadni farani? Odločila sva se za bližnjo hišo, ker je kazala znake življenja. Pes čuvaj se je odločil, da sva v redu, gospa Irena, ki sva jo zmotila pri delu, tudi. A Magdalena vaju zanima? Ja, prihajajo na njen grob, v Janežih pa stoji znamenje, kje se je Magdaleni zgodilo prvo videnje. Kljub delu je hotela z nama, a sva jo prepričala, da bova že našla, kar iščeva, samo pot naj nama pokaže. In da, v bistvu sva se je sprva hotela bolj na hitro znebiti. Povem po resnici, ker mi moj bog, kakršenkoli že je, naroča, naj govorim resnico. Ni šla z nama, ker res ni bilo treba, je pa šla z mano vrečka njenega zdravilnega vrbovca, saj sva bila pravzaprav na ekološki kmetiji Koširjevih, kjer imajo veliko zelišč in gojijo šparglje. In da, Irena se spozna na zelišča, pa še bioenergija ji ni tuja, je navrgla mimogrede. Pa da se moramo res še kdaj videti. Irena verjame, da tu, na Gori, nekaj je, neka dobra energija. Navsezadnje je sem privlekla tudi njo.

Brez kančka dvoma. Po Ireninih napotkih sva v streljaj oddaljenih Janežih prišla do hiše prijazne gospe Julijane, hudo prehlajene oskrbnice bližnje kapelice, ki so jo iz majhnega »pajzla« obnovili po Magdaleninih napotkih, saj je napovedala, da bo denar za obnovo prinesla gospa iz Trsta. Res se je zgodilo, pravi Julija, ki je neizčrpen vir podatkov o Magdaleni. In tudi vir trdne vere v Magdaleno. Dvomi o njeni svetosti? Niti najmanj. Pozna žensko, ki jo je obisk Magdaleninega groba ozdravil raka. Še malo smo klepetali ob čaju in piškotih. Julijana na srečo ne živi sama, pove pa, da je na Gori precej dolgčas. Le kakšnih petnajst duš še živi tod. Mladi so večinoma šli, drugi so pomrli. Hiše samevajo in propadajo. Za Magdalenino rojstno hišo, ki jo je po požaru leta 1881 obnovil njen brat Alojz, se bodo dediči še hudo prepirali, je prepričana Julijana. Če ne bo Magdalena, ki je imela poslanstvo, da dela dobro in zmanjšuje trpljenje, sama naredila reda.
Julijana nama je dala ključ lepo vzdrževane kapelice. Tam je Magdalena pogosto molila in imela videnja. Nove plastične rože, nov šopek zvončkov in navaden šolski zvezek, v katerega se podpisujejo obiskovalci. Romarji. Nekateri zapisi so presunljivi. Iz njih vejejo globoka vera, hvaležnost, predvsem pa stiska. Iskanje opore, upanja. Magdalena, odtrgala boš glavo kači, ki rine v srce mojega sina, je eden od zapisov. V takšnem trenutku te mine vsak posmeh. Zavem se, da nimam pravice, da se s svojim dvomom vtikam v ta globoka čustva. Morda mi, izražena v globoki veri, res niso domača, a kdo sem, da bi si upala soditi in razsojati? Taki občutki se prikradejo v vas na Gori, veste.

Je treba videti ali čutiti? Še en obvezen romarski korak je bilo treba narediti, in sicer do znamenja na mestu prvega Magdaleninega videnja. Sredi travnika stoji, okrašen s plastičnimi rožami in, seveda, šopkom svežih zvončkov. Tu se je torej zgodilo, pomislim, tu je nebo prišlo na zemljo, bog k človeku. K Alenčki, kot so tudi klicali Magdaleno. Spet ni gromko zadonelo in nebo nad nama se spet ni odprlo, je pa prišla mimo pohodnica Ivana s psičko Kalo. Ne več rosno mlada gospa, ki je prišla iz doline, da je Julijani – ja, prav tisti Julijani – prinesla zdravilo za prehlad. Malo se ukvarja s tem, zelišči in podobnim, odkar ji je umrl mož. Magdalena? Ja, vem, prav tu se je zgodilo. A če verjame? Seveda, vanjo že, ne pa v tiste, ki skušajo Magdaleno in njena videnja zlorabiti, zato da žugajo vernikom in grozijo z božjo kaznijo, je bila jezna. Sama verjame in za to ne potrebuje posrednikov. Jezusa je videla v svojem videnju, ko je v objem sprejel moža in mu dal mir. Njej pa tudi, zato da lahko po mesecih negovanja bolnega moža živi mirno in polno. Na Goro prihaja večkrat; občutit pozitivno energijo in se napolnit z njo. Ali je vzrok zanjo zemeljski ali morda poslan od zgoraj, tudi po mistikinji Magdaleni Gornik, ki se je tu rodila, trpela in umrla, v resnici sploh ni pomembno.

Se Magdalena znova oglaša?
O Magdaleni je lani Martina Kraljič, teologinja in sodelavka Svetopisemske družbe Slovenije, napisala obsežno knjigo, v kateri podrobno opisuje njeno življenje, trpljenje ter mistične pojave. Martina globoko verjame v pristnost mistikinje Magdalene. Pri tem poudarja, da se je vse dogajalo strogo v okvirih Cerkve. Zato da je ne bi kdo skušal ocenjevati po »newageovskih« merilih, v katerih mistika izvira iz človeka in njegove psihe, ne pa od boga. Martina o novodobnih mistikih, ki po njenem služijo predvsem sebi, nima dobrega mnenja. Kaj pa dokazuje, da je Magdalena zares živela brez hrane, da so ljudje zaradi nje ozdraveli, da je bila torej prava mistikinja, jo vprašam. »Dokazi so obširno opisani v zapisih duhovnikov in shranjeni v obširnem arhivu. Zajemajo seveda tudi cerkveno preiskavo, ki je bila zares zelo obsežna. Magdalena je bila res zelo natančno preiskana,« pravi. O pristnosti Magdalene Gornik so jo najbolj prepričala prav dokumentirana mnenja cerkvenih predstavnikov, ki so na začetku trdno verjeli, da bodo odkrili prevaro. Pa je ne takrat in vse do dandanes niso. Poleg tega naj bi Magdalena sama napovedala, kdaj bo znova zaživela med ljudmi in se bodo na njeno priprošnjo tudi začela dogajati uslišanja. To naj bi se zgodilo po šestih rodovih; torej prav v času, v katerem smo zdaj.

Pred njo kleči tudi Cerkev
Kaj Magdaleni Gornik daje status mistikinje in jo vodi proti uradnemu svetništvu? V arhivskih dokumentih, ki jih večinoma hranijo v nadškofijskem arhivu v Ljubljani, so zapisi o njenih zamaknjenjih, videnjih, stigmah, levitaciji, torej lebdenju, pa tudi o tem, da je med zamaknjenji govorila tuje jezike, 47 let živela brez zemeljske hrane in dobivala ob večerih le nekakšno nebeško hrano, svetleče se kroglice, te so videli tudi drugi. Menda je tako dobivala tudi nekatere druge predmete, med drugim križec –  ta ni bil z ničimer pritrjen na njeno telo in je čez dan običajno izginil. Magdaleno in njeno mističnost je cerkvena oblast seveda preverila. Prepričana, da gre za prevarantko. V cerkvi v Sodražici so jo imeli pri njenih 16 letih štirideset dni pod strogim nadzorom, a so se nazadnje vdali  – in postopek za priznanje Magdalene Gornik za svetnico teče.