anela sabanagic 4 Odkrito.si

Lado Bizovičar kmalu očka?

prepoznava Svet24.si

Segla v nakupovalni voziček in ukradla torbico

mihael zmahar Petisvet

Kaj vse skriva palača moškega ega?

Kolinda Grabar Kitarovič_rusija 2018 Svet24.si

"Smo najbolj revni v EU!" je spomnil politike, ki ...

nuby lončki odpoklic Svet24.si

Pozor! Ste kupili ta lonček? Nemudoma ga vrnite!

4 - Nika Zorjan Najstnica.si

Nika Zorjan uživa v poletju

tomi meglič, manca simčič Njena.si

Nekdanja Tomija Megliča zopet postala mamica

Zgodbe

Zgodbe iz Zajčjega kloštra

Na obisku v Žički kartuziji

Iskali so samoto, da bi daleč od ljudi v miru molili in delali, pa jim je ustanovitelj prijazno zagotovil mirno dolino sredi gozdov in naročil, »ne lovec in ne drvar naj jih v njihovem premišljevanju ne zmoti«. Čeprav sta minili že dve stoletji in skoraj štiri desetletja, odkar je Žičko kartuzijo zapustil zadnji menih, je dolina še vedno tiha in mirna, brez lovcev in drvarjev, le s kakšnim naključnim turistom.

Žička kartuzija je nekoč imela zgornji in spodnji samostan, zgornjega za menihe, spodnjega za brate konverze, laične menihe. Prvi so pisali in prepisovali knjige, drugi so opravljali fizična dela, Žička kartuzija je imela namreč veliko posest z ribniki, vinogradi, zeliščnim vrtom … Čez nekaj stoletij so se vsi preselili v zgornji del samostana, od spodnjega pa sta ostala le cerkev in kraj Špitalič, ki je ime dobil po nekdanji samostanski bolnišnici. Tole je nenavadna stvar, ozemlje med zgornjim in nekdanjim spodnjim delom samostana je še vedno neposeljeno, kartuzija in okolica tako še vedno vabita k brezskrbnemu pohajanju ali zamišljenemu sprehodu, k postanku v hladni senci – za urejanje misli ali pa za kratek dremež. Morda se vam bo prikazal celo mož v belem in vam kaj povedal.

Zajčja zgodba

Za vsako staro zgradbo se spodobi, da ima legendo ali dve. Žički samostan ima odlično zgodbo o svojem nastanku, ki ima prav vse, kar potrebuje dobra štorija: viteza na konju, začarane živali, svetnika in sanje z navodili. Takole se je menda zgodilo, štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec (1129–1164) je šel nekoč s prijatelji na lov, pa je zagledal belo košuto in se pognal za njo. V divjem pregonu je daleč za seboj pustil svojo druščino, košute pa kar ni in ni mogel ujeti. Slednjič je (prav na kraju bodočega samostana) izginila, Otokar pa je razjahal in v hladni senčki zaspal. Vroč dan je bil, ravno god sv. Janeza Krstnika (24. junij), pa se mu je dobri mož prikazal še v sanjah, odet v bel habit. Svetnik je grofu naročil, naj prav tam postavi samostan. Otokar se je prebudil in natanko takrat se mu je v naročje vrgel precej živčen zajec, ki so ga lovci spravili ob duševni mir. Grof je vzkliknil – menda slovensko! – »Zajec! Glej no, zajec!« (Samo medklic, kako pa vedo, ali je bil klic, ki mu je ušel, slovenski »zajc« ali nemški »Seitz«?)

Kaj ima zajec z zgodbo? Pravzaprav nič, Otokar je začel graditi samostan, pa se mu je svetnik še enkrat vtihotapil v sanje in ga okrcal, da ne gradi na pravem kraju, mu ponovno dal navodila in naročil, naj pošlje sla v Veliko kartuzijo v Franciji in zaprosi, da mu pošljejo kartuzijanske menihe. Zaradi znerviranega zajca iz legende pa so samostanu – slednjič le postavljenemu na zapovedani kraj – lep čas pravili kar Zajčji klošter, dolgouhec pa se je zrinil tudi v samostanski grb, v katerem je črka S (za zajec, nemško Seitz). Stara upodobitev zgornjega samostana ima v desnem zgornjem kotu sv. Janeza Krstnika, levo spodaj pravkar zbujenega grofa z zajcem v naročju, spodaj na sredini pa samostanski grb. Če se potrudite, najdete tudi belo košuto.

Več v Zarji št. 28, 10.7.2018