Zgodbe

Oče, ali pri tebi doma otroci res vsak dan jedo?

Ni se treba dolgo pogovarjati, da ugotoviš, kakšen človek je salezijanec Jože Andolšek. Takoj pokaže, kako poln je energije in dobre volje, predan svojemu vsestranskemu delu, usmerjenemu v pomoč revnim, predvsem otrokom v Etiopiji.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Tudi ko pripoveduje o najhujših preizkušnjah posameznikov, je v njegovih besedah čutiti optimizem in sporočilo, da lahko pomaga vsak. Že kaplja pomoči pride prav v oceanu tamkajšnjega pomanjkanja.

Jože Andolšek je videl že veliko trpečih ljudi, a to mu ni vzelo optimizma, s katerim gleda na življenje. Med pogovorom se večkrat zasmeje in z navdušenjem govori o ljudeh, ki jim je lahko pomagal z botri in drugimi dobrotniki. Njegovo odprtost in neposrednost je čutiti ob vsem, kar opisuje, pa naj gre za izkušnje z revnimi ali za stike s sodelavci. Nikogar ne kritizira; prav nasprotno, v pogovoru večkrat pove, kako ceni svoje dijake, njihove starše, prostovoljce, zdravnike, novinarje in snemalce, ki so z njim obiskali etiopske kraje, ter vse druge, ki želijo pomagati.

V zadnjih letih je obiskal Etiopijo vsaj dvajsetkrat. Tam deluje 65 misijonskih središč, dvanajst jih vodijo salezijanci. Njihov prvi namen je pomagati zapuščenim otrokom v hišah za sirote, ki jih je v Etiopiji na tisoče, šolah in ambulantah. Na različne načine zbira sredstva in organizira pomoč. Pred našim pogovorom se je na primer srečal s skupino deklet, ki odhajajo v Afriko delat kot prostovoljke.

Nerazvita država, velika za 55 Slovenij. Kako opisati Etiopijo in tamkajšnje razmere? Gre za eno najrevnejših držav na svetu, ki je poleg tega ogromna, za 55 Slovenij, in ima več kot sto milijonov prebivalcev, večinoma odvisnih od skromnih pridelkov. Povprečna starost prebivalcev je 44 let, približno enkrat manj kot v razvitem svetu. Največja težava ostaja nerazvitost, ki je še večja zaradi korupcije in drugih razlogov, med katerimi so tudi naravne razmere. Leta 2016 je bilo zaradi hude suše ogroženih od osem do deset milijonov življenj. Brez tuje pomoči ne bi preživeli. Glavno mesto Adis Abeba ima pet milijonov prebivalcev. Tu je tudi najvidnejša razlika med revnimi in bogatimi.

Za številne ljudi so usodne bolezni, predvsem malarija, tuberkuloza, tifus, kolera, diareja, aids, ki je zelo razširjen, in hepatitis. Tuberkuloza je najpogostejša v Adis Abebi. Dnevi so vroči, noči hladne, brezdomci spijo na prostem, po kanalih ob cestah, zato so neodporni. Oblast jim ne prizanaša. Kadar je na primer v mestu pomemben mednarodni dogodek, jih brez milosti odpeljejo na obrobje in odložijo kot tovor.

Še dodatna težava so prebežniki iz sosednjega Sudana, ki jih je v Etiopiji vsaj milijon. Zanje v veliki meri skrbijo mednarodne humanitarne organizacije, na primer FAO, ki deluje v okviru Združenih narodov. Oskrba deluje ves čas in logistika razdeljevanja pomoči je zelo dodelana, ocenjuje Andolšek in poudari, da pogosto od daleč napačno presojamo škandale v takšnih organizacijah. Seveda so zelo odmevni, a povedati je treba, da bi bilo brez njihove pomoči stanje katastrofalno.

Pretresljive usode posameznikov. V letih, odkar obiskuje Etiopijo, je spoznal veliko zgodb posameznikov. Največje žrtve so nebogljeni otroci. Mnogim starši umrejo ali jih zapustijo, ker ne morejo skrbeti zanje. Najdejo jih ob cestah, bolne in nemočne. Na eni od fotografij pokaže otroka, ki ga je posvojil ameriški par, a ga je čez nekaj tednov vrnil, ker je kazal znake prizadetosti in ne bi bil sposoben voditi podjetja. Spet so ga sprejele sestre v eni od skupnosti. Drugega dečka so našli ob cesti, v vrečki za smeti. Tehtal je manj kot kilogram in pol, a je preživel in zdaj mu skušajo v skupnosti pomagati, da bi se okrepil. 

Iz smrti v življenje. Hagus je mlad fant, ki je odšel v Libijo, da bi zaslužil nekaj denarja za družino. Tam so ga zajeli kriminalci in zahtevali odkupnino, drugače bi fanta umorili ali pa bi postal žrtev trgovcev z organi. »Salezijanci smo že po naši osnovni vlogi naklonjeni temu, da nudimo pomoč mladim, in tudi papež Frančišek naroča, da se je treba odpraviti k tistim, ki živijo na robu. Fanta smo rešili in zdaj živi z družino na meji z Eritrejo.«

Pasti velikih mest. Veliko deklet pride s podeželja v mesta, da bi našle boljše življenje, a jih je nato veliko prisiljenih v prostitucijo. Aweth (na fotografiji), pripoveduje Andolšek, je prevzela skrb za družino, zato je odšla v mesto delat v bar, a jo je gospodar kmalu postavil na cesto in začel prodajati ter še sam zlorabljati. »Želela si je postati frizerka, a je bila prisiljena v delo, ki je razvrednotilo njeno življenje. Povedala je, da se vsak večer najprej opije, da lahko zdrži vse, kar mora početi. Kmalu smo ji lahko pomagali in zanjo dobili mesto pomočnice frizerke. Zdaj uspešno napreduje in postala je samozavestna. Takšnih zgodb je še nekaj. Ena od deklet je pedikerka, druga bo kuharica. A dekleta, ki jim pomagamo, težko razumejo, da ne zahtevamo protiuslug za pomoč. Prava nagrada za nas je njihovo veselje.«

Šolanje je rešitev. Otroci in mladi imajo v sebi močno voljo, da bi se šolali in napredovali. Nekaterim po zaslugi botrov iz zahodnih držav to tudi uspe. »Čudovite so zgodbe, ko s pomočjo botrov pomagamo otrokom pri šolanju. Shawith (na fotografiji) nas je prosila za pomoč, ker bi rada postala zdravnica. Oče in mama sta ji umrla, čeprav bi ju zdravila lahko rešila. Dekle si je zato želelo pomagati bolnim otrokom brez družine in zdravil. Zgodbo smo z njenimi botri spremljali in danes je dekle zdravnica, delo je dobila v eni od bolnišnic. Uresničile so se ji sanje.«

Salezijanci so s pomočjo domačinov na jugu države postavili šolo, ki jo lahko obiskuje 250 dijakov. Razmere v njej so udobne, za dijake je poskrbljeno z osnovnimi potrebščinami. »Bilo je zanimivo opazovati, kako so bili domačini prizadevni pri gradnji. Sodelovali so od kopanja temeljev naprej in čutili, da načrt prinaša boljšo prihodnost zanje in njihove otroke.«

Dragocena izkušnja za dijake. Dijaki na slovenski gimnaziji v Celovcu, kjer Andolšek poučuje verouk, že vrsto let aktivno sodelujejo pri zbiranju pomoči. »Zelo pomembno se mi zdi, da v letih odraščanja dobijo dragoceno izkušnjo dobrodelnosti. To nam večkrat potrdijo njihovi starši, ki so hvaležni za takšno usmeritev. Natančno vedo, kako pomembno je, da se v obdobju odraščanja ne ukvarjajo le sami s seboj, temveč spoznajo še vrstnike v težavnih okoljih.«

Več v Zarji št. 20, 15. 5. 2018.