Zgodbe

Moj televizor poje!

Na snemanju muzikala Butalci

Če bo začel vaš televizor enkrat junija prešerno prepevati, se ne prestrašite, to je samo novi slovenski televizijski muzikal Butalci. Raje sedite in zabrundajte z njim.

Da še niste slišali za slovenski televizijski muzikal? Seveda ne, tale bo prvi. Prvi izvirni televizijski muzikal na naših tleh, pravi režiser, scenarist in libretist Aljaž Bastič, ki je svoje magistrsko delo v samo štirih snemalnih dneh posnel prejšnji teden. »Moj mentor je Marko Naberšnik, priznan slovenski režiser in profesor na AGRFT. Ideja za izvirni televizijski slovenski muzikal je obstajala že ob vpisu na podiplomski študij, potem sva se pa začela pogovarjati, kaj bi in kako bi ..., zato ne morem reči, kateri od naju se je spomnil Butalcev, mogoče jaz, mogoče profesor Naberšnik, ne vem več. Pogovarjala sva se, da bi bilo fino najti temo, ki je že znana. Ne gre torej za popolnoma izvirno zgodbo, temveč za motive in zgodbe, ki jih ljudje poznajo. In tako so se pojavili Butalci, ki so simpatični in dobro sprejeti in hvaležna tema za muzikal. Ni vsaka tematika dobra za to, tu pa gre za satiro, ironijo, zabavo ... Bilo pa je seveda kar nekaj dela s prirejanjem, kajti Butalci so pravzaprav serija zelo kratkih zgodb, včasih tudi le nekaj povedi, nekaj vrstic. Nekatere zgodbe niti niso izrazito fotogenične. Izpisal sem si nekaj motivov, idej ...«

Kupujem slovensko. In smo si rekli, slovenski televizijski muzikal? Seveda gremo pogledat! Napovedan je bil dež – fino, naslov že imamo: Pojmo v dežju. A se je vreme požvižgalo na napovedi, kljubovalno je sijalo sonce. Nazadnje niso peli ne v dežju in ne na soncu, peli so v skednju. Samo streljaj od ljubljanskih Fužin je že podeželje in sredi cvetočega travnika stoji skedenj z zatemnjenimi okni, ki se je tisti dan na vse pretege delal, da je butalska gostilna. Prave Butale so pa menda našli v Polhovem Gradcu.

Medtem ko je od znotraj gromoglasno donelo, hop, Cefizelj, pa te imam!, smo pred skednjem najprej naleteli na plavolasko v rdeči obleki. In je bilo treba dvakrat pogledati, preden smo ugotovili, da je to Tanja Ribič. Da igra podžupanjo Matevžko, je priznala. In ni skrivala navdušenja nad projektom: »Slovenci imamo premalo nacionalne samozavesti. Imamo ogromno priložnosti, da se izkažemo, imamo ogromno lepih zgodb, ki bi lahko postale muzikali. In to je priložnost, ko je mladi nadarjeni Aljaž Bastič izkoristil tradicijo in napisal scenarij – meni je kar žal, da ni nadaljevanka ali celovečerni film –, da je naredil prvi slovenski izvirni TV-muzikal. Zdi se mi, da je treba delati slovenske stvari, tako da upoštevamo znanje, ki sta nam ga pokazala Broadway in West End, znanje muzikala. Ti mladi so svetovljani, ki so se nagledali tujega znanja, vendar se zavedajo slovenskih korenin, stvari, ki se dogajajo tukaj, in tradicije – to se mi zdi zmagovalna kombinacija, da delamo izvirne slovenske stvari z znanjem, ki ga lahko črpaš z vsega sveta. Zelo sem ponosna, da je Aljaž tudi iz Trbovelj, ekipa pa je iz vse Slovenije. To je res vseslovenski projekt.«

Že, ampak ali ni imela nobenih pomislekov delati z novincem? Rekla je ne. Dvakrat. »Kje pa! Kje pa! Tako se seznanjaš z novim načinom dela in oni se lahko naučijo kaj od tebe. Zame je to super, sploh se pa njemu ne pozna, da je novinec. Je glasbeno izobražen in končal je akademijo. To so nove generacije. Slovenci preveč gledamo, oh, ta je pa pevec, pa ne more biti še igralec, ali ta je to, pa ne verjamem, da je dober na dveh področjih. On je dokaz, igra klavir in nas spremlja, je naš korepetitor, režira ... Izjemno nadarjen in dober je. Če je človek zainteresiran in radoveden, je lahko dober na več področjih.«

Multipraktik. Nadarjeni gospod Bastič je na AGRFT diplomiral iz montaže, zraven je naredil še srednjo glasbeno šolo, potem je delal magisterij iz televizijske režije in Butalci so njegova magistrska naloga. Razpet je med glasbo in televizijo, kar srečno združuje tako, da režira televizijske koncerte (in bi jih rad še naprej, pravi). Oh, in zraven vodi še pevski zbor. Ravno oni dan je bil z zborom na državnem tekmovanju, takoj naslednji dan je začel snemati Butalce. Mimogrede je omenil, da snema tudi dokumentarec. Kako mu uspe? »Zelo težko,« se je smejal. »Z zelo malo spanja in ta teden z dodatnim C-vitaminom in beljakovinskimi tablicami. Te dni je res kar naporno, ker so se mi sestavili trije večji projekti, vzporedno delam še dokumentarni film ...  Ampak saj se da.« Je sploh treba omenjati, da je bil videti svež kot rožica?

Mimogrede, tudi verze za šest songov je – jasno – skoval sam, uglasbil pa jih je njegov vrstnik Leon Firšt, magistrski študent Akademije za glasbo, ki ima z muzikali že nekaj izkušenj, napisal je namreč Veroniko Deseniško.

Videz razkošja. Muzikal bo dolg kakšnih 30, 40 minut, napoveduje avtor, v njem pa boste srečali nekaj najbolj znanih zgodbic o Butalcih, od tiste o izropani blagajni do sejanja soli, požara, ki ga ni bilo, in večnega lova na razbojnika Cefizlja – ki ga, mimogrede, tisti dan ni bilo na snemanju, čeprav so o njem ves čas govorili. No, peli. Poleg Tanje Ribič igrajo še Jurij Drevenšek, Gojmir Lešnjak, Marjan Bunič, Gregor Čušin, Jure Ivanušič … »Želel sem igralce, ki so znani, težje pa je bilo najti ravnovesje med pevci in igralci, kajti niso vsi pevci dobri igralci in niso vsi igralci dobri pevci. Najprej sem napisal tiste, ki so mi najprej padli na pamet, potem sem šel, ker človek nikoli ne ve, čez vsa slovenska profesionalna in amaterska gledališča, po njihovih spletnih straneh. To je bil cel proces in med njim sem bil bolj odprt tudi za pojavo kakšnega imena v medijih, na televiziji, koga, ki ni angažiran kot igralec ... Malo sem gledal tudi na videz, na obraz. Moram reči, da sem zelo zadovoljen s tem, kako se je sestavila zasedba,« je povedal režiser.

Več v Zarji št. 18, 30.4.2018