indira ekic Odkrito.si

Indira Ekić in Matic Kolenc: zgodilo se je ...

melania donald trump, vladimir putin Svet24.si

VIDEO: Neprecenljiv izraz na Melaniinem obrazu ob ...

Angel varuh Petisvet

Tako se javi naš osebni angel

profimedia-0377285224 Svet24.si

Zaposleni delajo le štiri dni, plačani pa so za ...

Budva, plaža Svet24.si

VIDEO: Bitka za ležalnik na plaži

demi lovato Najstnica.si

Drastična sprememba Demi Lovato

henrik 3 Njena.si

Osupljivo: Henrik nekoč in danes

Zgodbe

Neustavljivi mik tretje bradavičke

Zaupne besede danes, včeraj in za zmeraj

Pošteno priznajte, ste tudi vi eden tistih, ki začne revijo brati od zadaj? Veliko je takih in eden od močnih razlogov, ki vas napeljujejo k temu nepravovernemu načinu branja, je ta, da so v zadnjem delu najboljše rubrike, na primer zaupne besede (kot je naša Prostovoljno pred poroto), v katerih bralci razgaljajo svoje najintimnejše probleme v zameno za dober nasvet. Zaupne besede imajo domovinsko pravico (in zveste bralce) v časopisih že več stoletij in prav nič ne kaže, da se bo to kmalu spremenilo. Pa smo šli in stvar raziskali. In mimogrede izvedeli, zakaj se ni pametno poljubljati v kanuju.

V angleščini svetovalkam – praviloma so ženske –, ki bralcem pomagajo odmotavati zapletene vozle življenja, pravijo »agony aunts«, za kar mi preprosto nimamo pravega prevoda. Izraz sicer pojasni razlaga, da je to »oseba, ki v revijah odgovarja na vprašanja o osebnih težavah«, kar je pravilno, ampak, oh, tako zelo dolgo in prav nič sočno. In vam zato podarjamo agonitetke, sad domače pameti. Sprejmite, če hočete, ali pa si sami izmislite kaj boljšega.

Kdaj? Prva agonitetka je bila pravzaprav agonistriček (»agony uncle«), zgodovina dobrohotnih nasvetov razbolelim dušam sega namreč v pozno 17. stoletje, ko je (leta 1691) takrat dvaintridesetletni John Dunton varal svojo ženo in šokiran spoznal, da nima nikogar, ki bi ga lahko povprašal za nasvet, ne da bi razkril, kdo je. A je bil na srečo založnik in knjigotržec, pa si je lahko pomagal sam: ustanovil je časopis Athenian Mercury in odprl njegove strani bralcem. Tako se je rodila prva rubrika zaupnih besed in postala tako strahovito priljubljena, da je moral Dunton kmalu najeti še več piscev, ki so odgovarjali na pošto. Mimogrede, eden od njih je bil Daniel Defoe, avtor Robinsona Crusoeja. Tole je eno od vprašanj, ki so jim Duntonovi trosilci nasvetov skušali najti odgovor: ali je moški upravičen zahtevati ločitev, če ugotovi, da ga je ženska ukanila in se je, prevarantka, da bi ga ujela na trnek, pred poroko lepšala z ličili?

Kmalu se je pokazalo, da si tudi ženske želijo nasveta in spodbudne besede, pa je začel Dunton najemati tudi ženske svetovalke, potem pa so leta 1693 samo za ženske ustanovili The Ladies' Mercury, prvi izključno ženskam namenjeni časopis. Ta je seveda imel tudi rubriko z zaupnimi nasveti in odgovori »na najlepša in najzanimivejša vprašanja o ljubezni, zakonu, obnašanju, oblačenju in razpoloženju ženskega spola, pa naj bodo device, žene ali vdove«.

V naslednjih desetletjih so se svetovalne rubrike razširile tudi v druge časopise, agonitetke pa so sčasoma skoraj povsem izpodrinile agonistričke. Rubrike z zaupnimi nasveti so se izkazale za zares zlato odkritje – pritegovale so bralce (in jih še vedno), hkrati pa imajo še to prednost, da polovico vsebine povsem brezplačno ustvarijo bralci. In zakaj jih tako radi beremo? Dva razloga sta za to, menijo strokovnjaki. Prvič, ljudi zanimajo, kadar imajo tudi sami podoben problem. In drugič, vedno je fino vedeti, da gre komu drugemu še slabše kot tebi. In tako smo vsi zmagovalci.

Kako? Sprva so bila nekatera vprašanja precej filozofske narave (»Kako naj človek ve, kdaj sanja in kdaj je zares buden?«), le približno polovica problemov se je dotikala intimnejše sfere. Ampak takrat so si svetovalci dali duška in tako rekoč nobena tema ni bila preveč delikatna za obravnavo. Takole je Dunton svetoval dami, ki se je bala samotne starosti: naj gre v pristanišče, ji je napisal, pa naj si tam poišče kakšnega pohotnega mornarja …

Zlata doba agonitetk se je začela v viktorijanski dobi z razmahom tiska, zakon, ki je zapovedoval, da je treba vsakega otroka naučiti branja, pa je močno povečal število bralcev. Na zaupne svetovalke so se obračali tako moški kot ženske, s problemi, ki se jih niso upali razkriti nikomur drugemu – le o seksu je bilo čedalje manj besed, saj so se viktorijanske svetovalke čutile dolžne varovati javno moralo, ki je imela vedno prednost pred dobrobitjo iskalca nasveta. Tole je (moški) svetovalec leta 1836 menil o pogostosti spolnih odnosov: »Po enkrat vsak lunarni mesec je za najboljše zdravje vpletenih popolnoma dovolj.« Še strožja je bila leta 1886 neka agonitetka, ki je menila, da je seks v zakonu kot prostitucija, seks med nosečnostjo pa lahko moralno škodi otroku in se mu je zatorej najbolje povsem izogniti.

Ampak seks, saj veste, je pač seks in se ne da zatreti, pa se je sčasoma spet zrinil nazaj v zaupne nasvete, čeprav sprva še pod mehkim plaščem poetike. Takole je neki agonistriček pisal o prvi poročni noči: »Kot dve kapljici vode popolno zdrsneta skupaj in postaneta eno, tako se bosta telesi in duši združili v celoto, najpopolnejšo in blaženo, kar jih lahko izkusi človeško bitje na tem svetu.« Sčasoma so nasvetodajalci postajali drznejši in vse bolj velikodušni s podrobnostmi. Leta 1937 je eden radovednim spraševalcem razložil vse o spolnih položajih, tempu, gibih in navrgel še najboljši kot za obojestransko zadovoljstvo (45 stopinj).

Spremenilo se je tudi mnenje o pogostosti seksa v zakonu – bralki, ki je pred poroko spraševala, kolikokrat mora početi »tisto«, so strogo zabičali, da tako pogosto, kot se možu zahoče, pa če njej paše ali ne. Ker je pač moški tisti, ki daje pobudo. Vedno.

Reševali so seveda tudi druge zadrege, na primer (enkrat v tridesetih letih prejšnjega stoletja) ko je bralka svojemu povsem šokiranemu zaročencu v roke porinila krpo za brisanje posode VPRIČO DRUGIH MOŠKIH! Pozneje jo je mladec milo prosil, naj tega ne počne več, da ga ne bodo kolegi imeli za poženščenega. Kako zastarelo, se je svetovalka zgražala v odgovoru, »v teh modernih časih, ko je kuhanje med moškimi postalo modno«. Zaupne rubrike so veliko naredile za emancipacijo moških v kuhinji, saj so njihovo pomoč pri dotlej »ženskih« opravilih ocenjevale kot nekaj občudovanja vrednega, kot znak prave moškosti. Pravi dedci se ne bojijo krpe za posodo!

Če se hočem poljubljati v kanuju, se tudi bom! Samo medklic, britanska avtorica Tanith Carey je nabrala zanimivo zbirko zaupnih besed Never Kiss a Man in a Canoe: Words of Wisdom from the Golden Age of Agony Aunts (Nikoli ne poljubite moškega v kanuju: Modre besede iz zlate dobe zaupnih svetovalk), v kateri objavlja odgovore (in ne vedno tudi vprašanj, teh namreč v zgodnjih letih zaupnega svetovanja zaradi varčevanja s prostorom niso vedno objavili, svetovalci so jih le na kratko povzeli) agonitetk in stricev od sredine 19. stoletja pa do zgodnjih šestdesetih prejšnjega stoletja. In si seveda lahko mislite, da nas je blago grizljala radovednost, kaj je vendar narobe s poljubljanjem v kanuju, pa smo stvar raziskali in ugotovili, da ni absolutno prepovedano, je pa odsvetovano, ali kot pravi tale zlati nasvet naših babic: »Ne poskušajte se poljubljati v kanuju, razen če znata oba plavati in je dama pripravljena tvegati, da si uniči svojo elegantno poletno oblekico.«

Aha. Ne gre za kakšno pozabljeno perverznost, le za ravnotežje na vodi. Kakšno razočaranje.

Kdo? Časi se spreminjajo in zaupni svetovalci z njimi. V času pred internetom so bile agonitetke dragocen vir informacij, ali kot pravi dolgoletna zaupna svetovalka, Britanka Virginia Ironside: »Bile smo izjemno vpliven informacijski servis. Nismo dajale le nasvetov, temveč čisto pravo, praktično pomoč.« Zavzemale so se tudi za kontracepcijo, za pravice gejev, za spolno vzgojo v šolah ...

Izkušene svetovalke so si v letih in desetletjih odgovarjanja na obupane klice na pomoč v zvezi z zunanjim videzom, ljubeznijo, spolnostjo, vzgojo otrok, bontonom, duševnimi težavami, zakonskimi krizami ... nabrale impresivne kartoteke materiala, iz katerih črpajo odgovore. Bile so – in so še vedno – večinoma novinarke, ki so jih preprosto porinili v rubriko z nasveti, pa včasih urednice, avtorice, le redko pa šolane terapevtke. In seveda je bilo v odgovorih tudi veliko neumnosti in slabih nasvetov  (če hočete zrasti, spite z iztegnjenimi nogami), ampak, poudarjajo, saj bralci (vsaj večinoma) niso idioti. »Nasveta nihče ne vzame dobesedno,« meni Virginia Ironside, »pomešajo ga s svojimi čustvi, nasveti prijateljev in domačih. Saj niso vojska bebcev, ki samo čaka, da jim bo nekdo nekaj ukazal.« Da se bralci iz nasvetov res niso veliko naučili, dokazujejo podobna vprašanja, ki se ponavljajo desetletje za desetletjem.

Bralci se seveda skrivajo za psevdonimi, vrelci nasvetov pa prav tako. Peščica jih sicer piše pod svojim imenom, posebej če gre za znane osebnosti, a večino nasvetov v časopisih in revijah dajejo ljudje, ki jim ni ime tako kot piše v glavi rubrike in niso nujno podobni fotografiji sivolase gospe z očali, ki jo včasih krasi. Včasih se je v rubriki, ki že desetletja uporablja isto ime, zvrstilo že več piscev, potem ko je izvirni svetovalec umrl ali se upokojil. Legendarna ameriška agonitetka Ann Landers je bila v resnici Esther Lederer, druga legenda, Dear Abby (ki jo objavlja 1400 svetovnih časopisov s 110 milijoni bralcev), pa Pauline Phillips, ki je uporabljala ime Abigail Van Buren, danes za rubriko skrbi njena hči Jeanne Phillips.

Ne jejte pikapolonic

Moj brat si je za noč čarovnic omislil kostum pikapolonice in od takrat ga nisem več videla. Danes zjutraj sem v kosmičih našla pikapolonico in sem jo pogoltnila z mlekom, ker sem menila, da si je čisto sama kriva, da je not padla. Ampak zdaj imam čuden občutek, ker brata ni nikjer. Naj bom zaskrbljena? Kaj če je bil tisto on, bo z njim vse O. K.? Kaj naj storim, če spijem veliko vode, ga bo to pomagalo spraviti ven?

(N'č bat, je odgovorila svetovalka.)

Skrivno življenje igralnih žetonov

Sinoči sva z ženo naga igrala poker. Žeton je po naključju padel v njeno vagino. Ali obstaja možnost, da je zanosila?

(Žetoni ne vsebujejo sperme, ga je poučila svetovalka.)

Dva fanta v enem

Moj fant je največja klepetulja, kar sem jih kdaj srečala, še huje pa je to, da ob tistih redkih priložnostih, ko vendarle lahko kaj povem, prazno bolšči vame in je čisto jasno, da sploh ne posluša. Rada bi ga odpikala, obstaja pa nenavaden razlog, zakaj ga še nisem: na sredini prsi ima tretjo bradavičko, in ko sleče majico, je njegov torzo podoben zelo prijaznemu obrazu. Pravi bradavički sta kot očesi, dodatna je nosek, popek pa srčkana presenečena usteca. No, temu naprsnemu možakarju sem nadela ime Christopher, in ko moj fant spi, imam z »njim« dolge enostranske pogovore o svojih čustvih in o tem, kar se mi je čez dan zgodilo. Christopher je čudovit poslušalec, in čeprav mi nikoli ne odgovarja, je povsem jasno, da iz njega kipita sočutje in simpatija. Do njega sem začela čutiti celo močno poželenje in ga poljubljati na usta/popek, ko fant smrči. Da so šle stvari predaleč, sem spoznala, ko sem prejšnji teden neko jutro čisto ponorela, ko sem v fantovem popku našla malo puhaste umazanije. »Daj to ven,« sem zarjovela, »Christopher se duši!«

Kaj naj storim?

(No ja, obdrži fanta, je skomignila svetovalka, samo obljubi, da ne boš začela Chrisa predstavljati prijateljicam.)

Čaj z dodatki

Moja žena ima nenavadno navado, da se polula v čaj, ki ga postreže gostom pri nas doma. Pravi, da jo to vzburja. Sprva sem bil šokiran, potem pa je tudi meni postalo všeč. Zdaj se tudi jaz polulam v čaj, ki ga pripravim gostom. Slišal sem, da pitje urina ni škodljivo. Je varno, če s tem nadaljujeva?

(Ja, urinska terapija obstaja, so mu odpisali, ampak izvajajo jo s privoljenjem bolnika.)

Preproste rešitve so najboljše

Že dvakrat sem moža v kopalnici zalotila pri masturbiranju. Kaj naj storim?

(Odgovor: Potrkaj.)

Več v Zarji št. 14, 3.4..2018