Zgodbe

Jedli smo kobilice na regratovi posteljici

Nikar z gnusom ne obračajte glave, kajti če ne vi, jih bodo zagotovo jedli vaši otroci. In če ne zaradi dobrega okusa, jih bodo uživali že zaradi nevzdržnosti današnjega agroživilskega modela pridelovanja hrane ob omejenih naravnih virih. Gojenje žuželk je dobra priložnost, pravita naša sogovornika iz Zagreba, Daniel Pikl in Ivan Zadravec, ki ustanavljata prvo hrvaško farmo žuželk za prehrano. Skupaj z njima sva si s fotografinjo v družbi kuharskega šefa Janeza Bratovža privoščili jed z žuželkami in grizljali posušene ličinke.

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

Tokrat smo se v znamenito ljubljansko restavracijo JB odpravili na nenavadno pojedino. Na meniju so bili škržati, kobilice, črvi mokarji, ličinke …, naključna izbira, le toliko, da je bilo dovolj za pokušino. »Toliko jih imamo trenutno na voljo, čez kakšna dva meseca pa bo ponudba zagotovo občutno bogatejša,« sta povedala Daniel Pikl in Ivan Zadravec, simpatična Zagrebčana, ki ustanavljata prvo hrvaško farmo užitnih žuželk.

Škržati so prav okusni. Janez Bratovž, slovenski kuharski šef, ki uživa svetovni sloves, je tudi navdušen kulinarični popotnik, tako da je brez slehernih predsodkov sprejel izziv in nam pripravil spomladansko jed z žuželkami. »V tujini sem jih že večkrat jedel. V Hongkongu velikokrat. V sloviti restavraciji Noma na Danskem sem poskusil celo mravlje,« je dejal in začel okušati posušene žuželke, ki smo jih razporedili po krožnikih. Tudi midve s fotografinjo sva se opogumili in drugo za drugo zobali ličinke ter različne majhne žuželke. Vsi smo se še posebej navdušili nad okusom škržatov. Občutek imaš, kot da bi jedel semena, okus je prijeten in moram reči, da so škržati v resnici razveselili naše brbončice. Nikakor pa nisva mogli pogoltniti velike kobilice s krilci in nožicami. Predsodek, ki bi se ga sčasoma zagotovo znebili.

Hrana prihodnosti. »V času, ko mi izbiramo med nekaj žuželkami in razmišljamo o tem, ali bi jih jedli ali ne, sta na našem planetu dve milijardi ljudi, ki se redno prehranjujeta z njimi. Žuželke so namreč zelo pomemben vir snovi, ki jih človeški organizem nujno potrebuje. So hrana prihodnosti in nobenega dvoma ni, da je le še vprašanje časa, kdaj bomo to spoznali tudi v Evropi. Izbira je zelo široka in pestra. Za približno dva tisoč vrst žuželk se ve, da so užitne in tudi hranljive,« je razlagal Daniel, ki se sicer ukvarja z digitalnim marketingom, o farmi žuželk pa je začel sanjati pred dvema letoma. Seveda pa to niso sanje o hitrem in bajnem zaslužku, temveč si želi preudarno in potrpežljivo korak za korakom razvijati posel.

Žuželke, skoraj superživila. »Žuželke imajo veliko energijsko vrednost in vsebujejo celo vrsto kakovostnih snovi. Ponašajo se z visokim deležem proteinov, maščob, vlaknin, mikrohranil in vitaminov. Tako, na primer, vsebujejo več železa kot špinača, več kalcija kot mleko in dvakrat več proteinov kot govedina. Vsebujejo več vitamina B12 kot losos in devetkrat več omega maščobnih kislin od divjega lososa. Poleg tega vsebujejo od 46 do 96 odstotkov esencialnih aminokislin. Pa tudi raven prebavljivosti je dokaj visoka – od 77 do 98 odstotkov. Žuželke imajo v sebi precej kalija, kalcija, železa, bakra, magnezija in selena. Količina maščob niha, sestavljajo od 10 do 30 odstotkov teže žuželke; več jih je v ličinkah kot v odraslih žuželkah. Olja žuželk so bogata z nenasičenimi maščobnimi kislinami in nekatere vrste žuželk vsebujejo celo podobno raven maščobnih kislin omega 3 kot ribe,« je dodal Ivan, inženir računalništva, ki je sicer dober poznavalec prehrane, presnojedec in ustvarjalec zanimivih jedi. Med drugim ima tovarno zdravih sokov, predvsem iz granatnih jabolk.

Bolje tudi za planet. Vse bolj se kaže, da je praksa sodobnega gojenja živali v škodo okolja in človeka in da bo gojenje žuželk, gledano z ekološkega zornega kota, izvrstna poslovna priložnost, uživanje različnih hroščkov pa nujna odločitev. Je pa res, pri tem ne gre za kakšno posebno novost. Žuželke so že od nekdaj del prehrane v številnih kulturah po vsem svetu.

Da bi dobili en kilogram proteinov živalskega izvora, potrebujemo od petkrat do dvajsetkrat več vode, kot bi jo potrebovali za en kilogram proteinov iz žit. Neverjetno zveni podatek, da se za kilogram govedine porabi 22.000 litrov vode. Žuželke v primerjavi z govedom rastejo trinajstkrat hitreje, potrebujejo dvatisočkrat manjšo površino in spuščajo v zrak stokrat manj toplogrednih plinov.

zuzki2 2.jpg

Tona pridelka na 20 kvadratih! Žuželke potrebujejo izredno malo vode in hrane, ne pridelujejo odpadkov, ampak jih – ravno nasprotno – jedo in predelujejo. Gojenje na farmah je preprosto, naložbe v opremo so majhne (morda so malce večje le na začetku), pa tudi nasploh je za farmo žuželk potrebno malo prostora (nekakšna kletka).

»Gojenje žuželk je sila preprosto. Lahko jih gojimo vertikalno na majhnem prostoru. Na borih dvajsetih kvadratnih metrih jih je mogoče vzgojiti eno tono,« nas je prepričeval Daniel, ki s svojimi poslovnimi partnerji – poleg njega, ki je idejni vodja projekta, in Ivana, ki ima izkušnje s skladiščenjem in prodajo sokov, sta tukaj še dva sodelavca, in sicer fotograf Igor Šelar in informatik Daniel Gjuriček – čaka pomlad, da začnejo z večjo proizvodnjo.

»Škampi« na suhem. Medtem ko smo v znameniti restavraciji JB na Miklošičevi ulici v Ljubljani med pogovorom uživali ob hrustljanju škržatov, se je Janez Bratovž, ki je takoj poskusil še nekaj drugih žuželk, že odločil za posebno kombinacijo. Za piko na i spomladanske jedi, ki si jo je zamislil, je izbral tudi nekaj večjih kobilic. Opravil se je v kuhinjo in se čez kakšnih petnajst minut vrnil z zelo lepim krožnikom, na njem je prevladovala zelena barva. Ponudil nam je spomladansko obarvano jed: na posteljici iz regrata s koščki goveje kite, ki se je na majhnem ognju kuhala šest ur, z dodatkom prahu iz luštreka, so počivali nežno zapečene kobilice, nekaj škržatov in mešanica različnih ličink. Samo kobilicam smo, preden smo jih dali v usta, odtrgali krilca in nožice. Nič posebnega, saj nekaj podobnega počnemo na primer tudi takrat, ko jemo škampe. Prav to kot primer običajno navedejo zahodnjakom, ki se, ker pač niso vajeni tega, da bi jedli žuželke, z gnusom obrnejo stran od krožnika. »Glejte nanje kot na škampe, ki živijo na suhem,« jim rečejo. Kljub predsodkom je vse bolj jasno, da postajajo žuželke posebna poslastica. Sicer pa so bili tudi členonožci in školjke nekdaj hrana za reveže, zdaj pa sodijo med najdražje specialitete.

Kruh iz hroščkov? Uboge živali, je zavzdihnila fotografinja, Daniel pa ji je takoj pojasnil, da gre za humano usmrtitev. Tako, kot se v naravi zgodi, da na nizki temperaturi zmrznejo, tako jih v predelavi postopoma uspavajo z zniževanjem temperature. Šele potem ko poginejo, jih spražijo na olju. Torej gre za hrano, ki nima nič skupnega s trpljenjem toplokrvnih živali, ki so od nekdaj žrtve krutih usmrtitev.

Pri začetnem uvajanju v morebitno redno uporabo gre torej za že predelane žuželke. Na evropskem trgu je pri postopnem uvajanju žuželk v prehrano za zdaj največ iz njih pridobljene moke, iz katere je mogoče narediti testenine, kruh in še marsikaj drugega oziroma vsega, kar se sicer pripravlja iz moke. Okus je podoben okusu moke iz oreščkov. Poleg moke in celih žuželk je mogoče na trgu dobiti proteine, hidrolizate proteinov in maščobe.

Več v Zarji št. 14, 3. 4. 2018.