Zgodbe

Ne hodim k zdravniku, hodim k čarovnici

Vsako papeževo apostolsko potovanje v tujino je skrbno načrtovana misija z vnaprej določenim programom in ciljem. Pripravljati ga začnejo že dolgo, preden z njim seznanijo javnost. A to še ne pomeni, da bo šlo vse po načrtih. Povedano drugače, papež Frančišek vedno znova preseneti. Včasih z izjavo, drugič s spontanim dejanjem, tretjič z nepredvideno spremembo programa, ki je niti številni iz protokola ne morejo preprečiti. Papeževe spontanosti, to je zdaj jasno že vsem, ni mogoče obrzdati.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Zdaj tudi nikogar več posebej ne vznemirja njegov slog. Ko se je vzpenjal po stopnicah na letalo, s katerim je odpotoval na sedemdnevno potovanje, najprej v Čile, nato še v Peru, je kot vedno nosil s sabo svojo črno aktovko. Kaj nosi v njej, je pojasnil že na prvih potovanjih, ko je bilo še nenavadno videti svetega očeta z aktovko v roki: pribor za britje, molitvenik, dnevnik in osebne stvari, tako kot vsakdo, ki gre na potovanje. Le kaj bi bilo v tem nenavadnega? Če nič drugega, bi torbo lahko nosil kdo iz številnega spremstva. Konec koncev je papež decembra dopolnil 81 let. A če bi kdo drug nosil njegovo torbo, si preprosto ne bi bil podoben.

Polet iz Rima v Čile je trajal skoraj 16 ur. Dovolj časa za delo in počitek, je komentiral papež. Priložnost je izkoristil za pogovor z več kot sto novinarji, ki so potovali z njim in so pozorni na vsako njegovo izjavo. Enega od njih je zanimalo, ali ga je strah srečanj z njimi in dajanja intervjujev. Seveda, je pritrdil papež. Še pred nekaj desetletji, kar za marsikoga še ni zelo daleč v zgodovini, so njegovi predhodniki z javnostjo komunicirali z enciklikami in apostolskimi pismi. Danes je papež osrednja medijska osebnost, ki se ne izogiba najbolj neposrednim vprašanjem, tudi zelo neprijetnim. Tako zahteva današnji čas in tako obliko odprtosti do pogovorov si je v veliki meri izbral kar papež sam s  svojim značajem.

Fotografija pove več kot tisoč besed

Med poletom je vsem potnikom razdelil fotografije dečka iz Nagasakija. Posneta je bila kmalu zatem, ko je na mesto padla atomska bomba. Deček nosi na hrbtu mrtvega bratca, najbrž starega kako leto, ki katastrofe ni preživel. Vdan v usodo čaka, da bo našel priložnost, ko bodo mrtvega bratca lahko pokopali.

Fotografija pove več kot tisoč besed, je komentiral papež. To so sadovi vojne. Nemo sporočilo fotografije je že večkrat ubesedil, ko je povedal, da ga je strah novega jedrskega spopada. Tretja svetovna vojna nam je bliže kot kadar koli prej. »Mislim, da smo na robu in da je tveganje veliko. Bojim se, saj zadostuje le nesrečna okoliščina in zgodi se lahko najhujše. Jedrsko orožje bi morali uničiti.«

Le od kod jemlje vitalnost, je zanimalo eno od italijanskih novinark med potovanjem. »Kaj vam predpisuje vaš zdravnik? Tudi nam, ki vas spremljamo, bi to koristilo.« Papežev ironični odgovor: »Ne hodim k zdravniku, hodim k čarovnici!«

Načeti cerkveni ugled

Čile za papeža ni bilo neznano okolje. Tam je preživel več let, ko je še študiral. Zdaj je ugled tamkajšnje cerkve zelo omajan zaradi nerazjasnjenih pedofilskih škandalov. Spravni poskus pa ni uspel po pričakovanjih. Papeževo namero, da se pogovori z žrtvami in se jim opraviči za njihovo trpljenje, je zasenčil njegov komentar nekaterih dogodkov. Zelo neposredna vprašanja so se namreč nanašala na čilskega škofa Juana Barrosa. Ta je poskušal prikriti zlorabe otrok, ki jih je povzročil duhovnik Fernardo Karadima. Danes je star 87 let in se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja moral po nalogu Vatikana umakniti v enega od samostanov.

Karadimovo zadevo je obravnavalo čilsko sodišče, a je postopek zaradi zastaranja opustilo, čeprav je zbralo dovolj materiala za obtožnico. Zadevo je leta 2015 znova oživil kar papež sam, ko je Barrosa, ki je ščitil grešnega duhovnika, ponovno imenoval za škofa. Na vprašanja čilskih novinarjev, zakaj je tako ravnal, je papež odgovoril: »O tem bom govoril tistega dne, ko mi bo proti škofu Barrosu kdo prinesel vsaj en dokaz. Za zdaj o tem ni nobenega sledu. Vse so samo klevete. Je to jasno?«

Takega stališča pa žrtve zlorab niso sprejele in papeževa opravičila za trpljenje, ko se je z njimi srečal, so se jim ob tem zdela prazna. Le kdo bi o zlorabah lahko predložil dokaze? In kakšni bi morali biti, so se spraševali.  In kdo bo o takšnih dejanjih zdaj ali v prihodnje želel spregovoriti, če je vnaprej jasno, da mu ne bodo verjeli?   Izjavo je papež skušal po odmevnih kritikah omiliti s komentarjem: beseda dokaz je bila v hitrem pogovoru napačno izbrana. Pojasnil je, da se je s škofovo zadevo natančno ukvarjal in ni našel razlogov za njegovo razrešitev.

Papeževe izjave je kritiziral celo kardinal O'Malley, njegov tesni sodelavec, ki deluje v komisiji za zaščito mladoletnikov. Poudaril je, da se je papež vedno zavzemal za odkrivanje pedofilije v cerkvenih vrstah in nikoli ni nič prikrival, a tokrat ni izbral pravih besed. Številni komentatorji so imeli papežev obisk v Čilu za neuspešen, sam pa je presodil drugače: množice so ga pozdravile na ulicah in mašah ter za to najbrž niso bile plačane, je komentiral.

Poroka v zraku Mnogo simpatij je na drugi strani poželo njegovo spontano dejanje na enem od notranjih letov v Čilu. Brez oklevanja in kar med poletom je poročil stevardeso in stevarda. Pozneje je moral to razložiti. Zadeva je bila zelo preprosta, je povedal. Par ga je prišel pozdravit, v spontanem pogovoru sta mu povedala, da sta že nekaj časa civilno poročena, a za cerkveno poroko ni bilo priložnosti, ker je cerkev v njunem kraju porušil potres. Opravila sta obvezni tečaj za mladoporočence, a za cerkveno poroko ni bilo nikoli prave priložnosti. »Torej to lahko naredimo kar zdaj,« jima je predlagal papež in opravil obred kar tam, med poletom. »Ocenil sem, da sta pripravljena. Zakramenti so namenjeni ljudem, vse okoliščine so bile jasne. Zakaj ne bi naredil nekaj, kar je bilo izvedljivo? Če bi še čakali, morda ne bi bila poročena še naslednjih deset let.« Mladi par je bil navdušen in ganjen, certifikat o poroki, ki ga je podpisal papež, pa so napisali kar na papir z glavo letalske družbe. Papeževo pojasnilo za vse duhovnike, ki bi želeli narediti kaj podobnega: par je dobro izprašal in ugotovil, da ni ovir za sklenitev cerkvene poroke.

Več v Zarji št. 5, 30. 1. 2018.