Zgodbe

Dnevna soba za osamljene

... kjer vsak vložen evro prinese 21,58 evra družbenih učinkov

Avtor:

Nina Konvalinka

Značke:

Po podatkih ministrstva za javno upravo je v državni lasti skoraj 10.000 stavb – od tega jih je kar 17 odstotkov praznih. Tako 300.000 kvadratnih metrov površin počasi propada in izgublja vrednost, namesto da bi se izkoristile za družbenokoristne namene. Nedavno je korak v pravo smer naredil Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana in Društvu Kralji ulice omogočil uporabo dela svojih prostorov po simbolni ceni en evro na mesec. V stanovanjskem delu bo društvo izvajalo nastanitveni program, v skladiščnih in »klubskih prostorih« pa bo posredovalnica Stara roba, nova raba omogočala kroženje rabljenih stvari in odprla prostor za druženje okoliškega prebivalstva. O njihovem delu in načrtih za prihodnost smo se pogovarjali z Ireno, Jožetom in Luno, ki se že vrsto let s svojim delom uspešno lotevajo problematike brezdomstva pri nas. Dragocena verižica. 

S fotografom sva začela obisk v prikupni trgovinici na Poljanski 14, tam naju je z nasmehom na obrazu sprejela prodajalka Irena Mrhar. »Vsaka stvar tukaj je unikat, neponovljiva,« je povedala. »Nekaj, kar bi nekdo vrgel stran, za nekoga drugega predstavlja priložnost za ponovno uporabo, dragocenost, ki je zlepa ne najdeš v navadnih trgovinah. Samo poglejte na primer tisto starinsko omaro, takoj ko je prispela k nam, jo je nekdo že kupil za 400 evrov.« Vsaka stvar ima svojo zgodbo, le prepoznati jo morate.

Irenina zgodba sega na začetek delovanja trgovine, ki je danes organizirana v obliki zadruge, v čas, ko so še pod okriljem Društva Kralji ulice na stojnicah prodajali podarjene predmete in si s tem omogočili dodaten zaslužek. »Ni bilo lahko, čez noč sem se znašla brez službe, dolgo sem bila na socialcu, in priložnost za delo pri Kraljih sem sprejela z odprtimi rokami. Sprva sem prodajala časopis na cesti, nato pa nadaljevala v trgovini. Delo je zanimivo in kaj hitro sem razvila veliko strast do starin, danes poznam vse: porcelan, kristale, različne materiale in proizvajalce, prav zabavno je.« Ko sem jo povprašala, kaj je bilo najdragocenejše, kar so kdaj prodali, se je zamislila. »To je težko reči, vendar smo enkrat prodali verižico za skoraj 900 evrov. Takrat donatorja nismo poznali, velikokrat pa jih. Tudi rednih strank imamo veliko. Ljudje pravijo, da je ta prostor zanje kot terapija, prijetno je tukaj.« Poudarila pa je, da jim je bila v teh letih v neizmerno pomoč strokovna podpora vseh zunanjih sodelavcev. Omenila je Jako Prijatelja iz Carniole Antique in pesnika Braneta Bitenca, pa številne prostovoljce, ki vsak mesec pridno pomagajo v trgovini.

Prostor za druženje. Pomoč pa je vselej dobrodošla, saj dela res nikoli ne zmanjka. Zlasti sedaj, ko se večji del ekipe mudi na novem naslovu, le nekaj metrov čez obvoznico v Polju. Tam jim je namreč Stanovanjski sklad MOL ponudil v uporabo stare prostore, danes pa sveže prenovljeni že čakajo na nove obiskovalce.

Več v Zarji, št. 52, 26. 12. 2017