Zgodbe

Na kaj se moramo pripraviti?

Predsednik Borut Pahor je v enem od predvolilnih soočenj izjavil, da nas čakajo zahtevni časi in da bomo zatorej potrebovali sposobnega in izkušenega voditelja. Čeprav smo ga prosili za podrobno razlago, je v enem tednu nismo dobili, so pa namesto njega o njegovi izjavi, prihodnosti in hudih časih tako v svetu kot v Sloveniji razmišljali naši sogovorniki.

Napoveduje se potovanje iz krize v krizo

Prof. dr. Tanja Rener, Center za socialno psihologijo FDV Univerze v Ljubljani: »Pred časom je pokojni predsednik dr. Drnovšek ljudem svetoval, naj se opremijo z najnujnejšim, ker da prihajajo strašni časi. Nisem šla sicer kupit sveč, a priznam, da sem pogledala v predal, ali imamo še katero. Šalo na stran, šlo je seveda za lažni alarm. Pri predsedniku Pahorju je morda šlo: 1. za lažni alarm, kar je srednje verjetno; 2. za navadno predvolilno potegavščino, s katero je želel potlačiti konkurenta in sebe povzdigniti, kar je zelo verjetno; 3. za dokaz velike razgledanosti, saj svetovnosistemska analiza, ki je eden najpotentnejših družboslovnih pristopov, že dolgo razlaga, da nas čakajo hudi časi in da bomo potovali iz krize v krizo, če ne bomo zrušili sedanjega sistema svetovne kapitalistične ekonomije. Ker govorimo o sedanjem predsedniku, to ni verjetno.«

Izgubljanje empatije je nevarna smer

Dr. Igor Šoltes, evropski poslanec: »Ali bodo hudi časi, je odvisno od nas. Ključno spoznanje prihodnosti je, koliko smo sposobni razumeti socialno državo in ljudi ter da je tehnološki napredek hitrejši od našega razumevanja sveta. Spotoma pa izgubljamo empatijo, skrb za sočloveka, sočutje, izgubljamo bistvo socialne države, kar se mi zdi, da je ključnega pomena za zdrav razvoj naroda. Opažam, da gremo v nevarno smer uničevanja prostovoljstva, saj EU s svojimi predpisi in normami poskuša omejevati prostovoljstvo na vseh ravneh, ga čim bolj institucionalizirati (od gorsko reševalnih služb do skrbi za starejše). Prostovoljstvo pa je dodana vrednost družbe, za katero moramo skrbeti. Družba se bo brez empatije in občutka za sočloveka težko sorazmerno razvijala, ustvarjale se bodo vedno večje razlike med manjšino vedno bogatejših in vedno večjim bazenom revnih. V Evropi zavržemo letno 80 milijonov ton hrane, torej ne bi smeli imeti niti enega lačnega! Probleme moramo reševati s srcem, razumom in strpnostjo ter ne pozabiti na humanizem. Če bomo videli samo številke in stroške, se nam ne piše nič dobrega.«

Potrebujemo pogum

Dr. Mirt Komel, filozof, pisatelj ter predavatelj na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani: »Znašli smo se v času, ko se zdi, da urni kazalec tiktaka na mestu, na isti sekundi. Vsi čakajo na Voditelja in Dogodek, ki bo namesto njih rešil in premaknil stvari. Volitve so lep primer, kako se ljudje izogibajo odgovornosti za stanje v svetu – gredo volit, dobijo občutek, da so nekaj naredili, ampak to ni nič drugače kot priložnostni kovanec, ki ga človek stisne v roko berača, da mu ne bi bilo treba sprejeti odgovornosti za to, da določen delež države živi pod pragom revščine. Ali pa kot priložnostno humanitarno nakazilo, s katerim se zahodnjak odveže za probleme v deželah tretjega sveta – probleme, ki so jih zakrivile njegove lastne države. Tovrstna preložena odgovornost kaže na to, da se ljudje počutijo nemočni v svetu, ki je prestar in prevelik, da bi prestal kakršno koli spreminjanje. Tisto, kar ljudje ravno nasprotno potrebujejo, so zavest, pogum in prepričanje, da lahko edinole oni sami kaj premaknejo v sedanjosti, da se prihodnost ne bo kazala kot vnaprej začrtana spirala, ki zahaja.«

Notranje razklanosti in prepiri

Dr. Tit Turnšek, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije: »S predsednikove strani je omenjanje hudih časov predvolilna floskula. Sam pa jih vidim na več področjih: prvič, čedalje več ljudi je pod pragom revščine, drugič, prekarno delo je neurejeno, Evropska unija je na razpotju in Slovenija bo morala v prihajajočih časih sprejemati težke odločitve; zdravstvo se privatizira, na eni strani hočejo zdravniki višje plače, na drugi pa ljudje zaradi enormnih čakalnih dob komaj pridejo do zdravnika. To kaže na socialno neurejeno družbo in nato odseva v nezadovoljstvu ljudi, k čemur pridamo širjenje strahu pred imigranti in imamo dobro pognojeno njivo za vzpon klerofašizma. Vidim, da se bo ta družba znašla pred težkimi odločitvami, drugo leto so volitve in pričakujem notranjo razklanost ter prepire. Resno pa se bo naša družba morala soočiti s socialo, in kakor razumem slovensko dušo, smo v svojem bistvu egalitarna družba, ki ne prenese prevelikih socialnih razlik. Skrbi me tudi razprodaja podjetij – poglejte Mercator, kako so opevali njegovo prodajo! Zakaj moramo prodati banko? Deutsche bank je v lasti nemške države! Torej ne vidim, zakaj moramo mi prodati svojo? Madžari rečejo Bruslju ne in nič se ne zgodi, zakaj ne poskusimo tega mi?! Slovenija bi morala težiti k prehranski in energetski samozadostnosti. Pri slednji nam nekako uspeva, pri prehranski pa smo nazadovali.«

Neenakost in uničenje okolja

Klemen Ploštajner, sociolog in ustanovni član stanovanjske zadruge Zadrugator: 

»Časi so že zahtevni, tako globalno kot lokalno. Zahtevni so za veliko večino, medtem ko so za perverzno bogato manjšino odlični. Rečeno drugače, večina živi v zahtevnih časih, ker gre peščici bogatašev ali pa vplivnih podjetij odlično. Beremo, da ima osem najbogatejših ljudi toliko premoženja kot polovica najrevnejših, slišimo, da si najbogatejša slovenska stoterica lasti pet milijard premoženja in da ga je v lanskem letu povečala za 12 odstotkov. V istem času se revščina ni radikalno znižala, dostopna stanovanja niso bila zgrajena, zdravstvo in šolstvo sta še vedno podfinancirana, klimatske spremembe niso bile naslovljene. Dve ključni temi sta neenakost in uničenje okolja. Če jih ne naslovimo skupaj in ohranjamo današnji nivo koncentracije bogastva, nas čaka svet, v katerem bo večina soočena s katastrofalnimi podnebnimi posledicami, medtem ko si bo bogata manjšina s svojim premoženjem zgradila varna zavetja za zidovi, bodečimi žicami in oboroženimi stražarji.«

Zaton Amerike

Prof. dr. Bogomil Ferfila, vodja svetovnih študij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani: 

»Ali se Pahor tako pojavlja kot veliki diagnostik svetovnega dogajanja ali pa je imel v mislih, da nas čakajo hudi časi, če njega ne bi izvolili za predsednika. Sicer pa bi rekel, da ni razloga ne za pretiran optimizem ne za pretiran pesimizem. Nesporno je, da je Evropa, ki je bila v 17., 18. in 19. stoletju kolonialna vladarica sveta, že močno zadaj. Okoli leta 1800 je bilo na svetu samo 20 suverenih držav, vse drugo so bile evropske kolonije. Dvajseto stoletje je zaznamovala prevlada Amerike, 21. pa Kitajska oziroma Azija. Nesrečnemu Trumpu z dvostranskimi dogovori, kjer je Amerika vedno močnejši partner, kratkoročno uspeva dosegati ugodne dogovore za Ameriko, hkrati se odreka mednarodnim sporazumom. Trumpu to lahko prinese drugi mandat, vendar na srednji in daljši rok pomeni zaton Amerike na svetovnem prizorišču. Če bo nastopal proti vsem mednarodnim povezavam, se bo preostali del sveta obesil na drugo lokomotivo – Azijo – in njeno vzpenjajočo silo Kitajsko. Lani sem bil po nekem času zopet na Kitajskem in v življenju še nisem videl države, ki bi se v desetih letih tako spremenila. Treba je vedeti, da ima Kitajska na vrhu visoko izobražene tehnokrate, poleg tega se že nekaj časa dogaja, da hodijo Kitajci na izobraževanje v ZDA in se z znanjem vračajo domov. Po Aziji sem prav tako srečeval Američane, ki delajo na Kitajskem in imajo tam višje plače, kot bi jih imeli v ZDA. Kitajska je dosegla tako raven, da bo začela pobirati svetovno elito. V naslednjih 50 letih bo azijski del pokupil vso Ameriko in Evropo. Napovedujem, da bo islamski del zmanjšal svoj pomen, vojne na Bližnjem vzhodu se bodo slej ko prej končale, občasne napetosti med Severno Korejo, Savdsko Arabijo in Iranom še bodo, vendar ne usodne. Če bo varnost ostala pod nadzorom, bo ekonomija delovala, in to bo tisto najpomembnejše. Tudi za Slovenijo sta ključna njena gospodarska uspešnost in pripuščanje tujega kapitala, saj to zagotavlja uspeh na tujih trgih. Tuje lastništvo vidim kot nujnost, ki lahko zagotovi preživetje in razvoj Slovenije. Kar pa ne pomeni, da je treba vsa podjetja prodati!«

Terorizem, vojne in roboti

Dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem: 

Terorizem. Prva in najbolj neposredna nevarnost, ki grozi evropskim državam in ZDA, je teroristična grožnja. Slovenija sicer ni v najbolj ogroženi skupini držav, vendar pa tudi ni nujno povsem varna. Zahodne države in Rusija so skupaj z iraškimi in sirskimi šiitskimi in kurdskimi zavezniki povsem napačno pristopile k reševanju fenomena Islamske države. Kljub temu da je Islamska država nastala kot neposredna posledica vojaškega napada zahodne koalicije pod vodstvom ZDA na Irak leta 2003, je koalicija zahodnih držav (med njimi je bilo več evropskih) pod vodstvom ZDA v zadnjem letu in pol ponovila hudo napako. Problem Islamske države so spet »reševali« z izjemno brutalnim in neselektivnim metanjem bomb na »kalifat«, ki ga je razglasila radikalna islamistična skupina. Zahodne države so tako rekoč zravnale z zemljo zahodni Mosul in Rako, v teh napadih pa je bilo v obeh mestih ubitih okoli 7600 sunitskih civilistov – mnogi so živi zgoreli ali pa so se nanje zrušile celotne stavbe … Že zgolj zaradi tega pri pobeglih borcih Islamske države in tudi pri delu sunitov po vsem svetu zagotovo obstaja velika želja po maščevanju. 

Kozmična vojna. Morda najnevarnejše pa je to, da so bili pri napadih na Islamsko državo izpolnjeni kriteriji, da neka skupina bojevnikov svoje bojevanje razume kot t. i. kozmično vojno: bojevniki Islamske države in mnogi njihovi sunitski simpatizerji po svetu so menili, da branijo svojo kulturo (sunitski islam), poleg tega pa borci Islamske države zaradi velikanske premoči zahodnih držav v zraku niso mogli zmagati na človeški način, zaradi česar so verjetno začeli boj prenašati v roke Boga. V tem primeru celotne družbe napadalcev, vključno s civilisti (ženske in otroki), postanejo kolektivni brezoblični sovražnik. To je glavni razlog, da teroristični napadalci v zadnjih dveh letih neselektivno napadajo civiliste v evropskih mestih (Bruselj, Manchester, Barcelona, Nica, Pariz). 

Begunci. Vojna v Siriji se trenutno umirja, na domove se je že vrnilo okoli 400.000 razseljenih Sircev. Obstaja tudi sodelovanje med Iranom in Turčijo ter med Iranom in Katarjem ter med ZDA in Rusijo. Ker je Islamska država kot konvencionalna paradržavna tvorba v Iraku in Siriji poražena, bodo v ospredje začela stopati nasprotja, ki so bila doslej zaradi skupnega boja proti Islamski državi potisnjena v ozadje – predvsem med Iranom in ZDA. Ker pri Američanih za boj proti iranskim zaveznikom lobirata Savdska Arabija in Izrael, ni mogoče izključiti možnosti, da bo oživel boj sunitskih upornikov proti Bašarju Al Asadu. Zaradi tega se lahko spet okrepi begunski val iz Sirije, kar bi imelo posledice tudi za Slovenijo. To se še posebej lahko zgodi, če bodo še naprej naraščale napetosti med EU in Turčijo in bi slednja nehala zadrževati begunce z Bližnjega vzhoda.

Finančni balon. Predvsem v anglosaškem svetu finančni špekulanti zopet na veliko špekulirajo in napihujejo finančni balon, to pa jim bosta še dodatno omogočila Trumpova administracija in tudi Evropska komisija z načrtovano deregulacijo… Kmalu lahko izbruhne nova finančna kriza, ki morda ne bo tako destruktivna, kot je bila tista leta 2008, vseeno pa bi lahko znatno prizadela realno ekonomijo in odnesla večje število delovnih mest, poleg tega bi morale države spet še dodatno stiskati pas. Slovenija je kot izrazito izvozna ekonomija zelo ranljiva za tovrstno nevarnost.

Napadalni Trump. Glede na trenutne napetosti med ZDA in Severno Korejo in še posebej zaradi napadalnih stališč Donalda Trumpa in Japonske, ni mogoče izključiti eskalacije napetosti v Aziji. Če se bo Severna Koreja čedalje bolj počutila ogroženo zaradi pritiskov ZDA, Japonske in Južne Koreje (vojaški manevri, preleti letal, načrtovanje vdorov), bi lahko švignila iskra, posledice pa bi bile katastrofalne. Tako ali drugače bi bila lahko prizadeta tudi Slovenija. Ni mogoče izključiti možnosti, da bi v naslednjih petih letih prišlo do povečanja napetosti in celo oboroženega konflikta med LR Kitajsko in ZDA, še posebej če bi Kitajska hotela priključiti Tajvan in če bo še naprej agresivno zavzemala položaje v Južnokitajskem morju.

Roboti. Srednjeročno bo velika težava izguba delovnih mest, ki jo bo prinesla tehnologizacija oziroma robotizacija. Verjetno se ljudje še ne zavedajo dovolj, da bo njihovo mesto lahko kmalu prevzel robot oziroma umetna inteligenca. Če bodo šli sedanji procesi naprej, se bomo dejansko približevali temni, izjemno neprijetni distopični družbi.