Zgodbe

Če ne bo zmagala socialna država, bo počilo

Mednarodno združenje preiskovalnih novinarjev, katerega pomemben člen je tudi slovenska novinarka Anuška Delić, je opravilo velikansko delo. Preučili so trinajst milijonov dokumentov (projekt je znan kot Rajski dokumenti) ter dokazali, da v svetu obstajata dva davčna sistema: eden za bogate, drugi za tiste s povprečnimi oziroma minimalnimi dohodki. Iz državnih proračunov se na leto v davčnih oazah izgubi kar 200 milijard dolarjev! Vse je zakonito, a še zdaleč ni prav. Industrija prikrivanja in imena, ki sodelujejo v njej, bi morala zanimati vsakega od nas. Saj vam menda ni vseeno, ali bo jutri vaš otrok dobil mesto v javnem vrtcu, mu ne bo treba plačevati šolnine za študij in vam ob zapletenem zlomu roke ne bo treba bankrotirati?

Glavni poraženec te brutalne svetovne ureditve so države Evropske unije, ki na leto izgubijo 20 odstotkov svojih davčnih prihodkov, med njimi pa so tudi glavne zmagovalke, Irska, Nizozemska, Belgija in Luksemburg. Te so z nizko stopnjo davka na dobiček (2–3 odstotke) zelo prijazne do multinacionalnih gigantov, s katerimi sklepajo posebne dogovore in se tako razvijajo na račun preostalih evropskih držav. Za davčne odpustke se je še posebej specializiral Juncker, predsednik Evropske komisije, ki je v Luksemburgu za to ustanovil poseben urad.

Za to dogajanje pa je ključna globalizacija s prostim pretokom blaga in prosto trgovino, kar omogoča tudi mobilnost kapitala in selitev naložb. Na tak način smo odprli Pandorino skrinjico: podjetje se preseli v tujino in tam nenadoma začne kovati velike dobičke. Ker imajo države različne davčne sisteme, podjetja seveda dobro razmislijo, kje se bodo parkirala, da bodo čim manj plačala. V Ameriki imajo 35-odstotno stopnjo davka na dobiček, na Irskem 12,5-odstotno, v Nemčiji 30-odstotno, v Sloveniji pa 18-odstotno. Torej se tudi Slovenija gre davčno konkurenco, vendar še zdaleč ne tako kot Irska, ki se poleg uvedbe najmanjšega davka na dobiček v Evropi obnaša kot davčna oaza. Podružnica podjetja Apple na Irskem je hkrati podružnica podjetja z Bermudov, na Irskem dejansko obračunavajo prihodke, hkrati pa izdajajo račune preostalim podružnicam po svetu za licenčnino, torej »prodajajo« storitve intelektualne lastnine. Tako si zmanjšajo osnovo davka na dobiček, ker prikazujejo velike stroške. Ker pa so rezident Bermudov, tam ne plačajo davka. Tu pa je še pot preko holdinga na Nizozemskem … Takšne zapletene poti se gredo podjetja, da bi se izmaknila dacarski roki.

Profesor z ameriške univerze Berkeley, Francoz Gabriel Zucman, ki se ukvarja prav z davčnimi oazami, pojasnjuje, zakaj je to za nas problem. Irci se sicer lahko odločijo za tak davčni sistem in pridobijo več davkov, kot bi jih sicer – zanje je krasno, vendar tako kradejo drugim državam, ki zato dobijo manj davkov! Namesto da bi napredovali vsi, lahko samo ena država. Če bi se za tako vrsto davčne konkurence odločile vse države, lahko pričakujemo samo še tekmo proti dnu.

Prof. dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani

Ustvarjamo sprevržen svet

Neverjetno, da imamo v Evropi kar šest davčnih oaz. Če bi se vse države zgledovale po Irski, Nizozemski, Belgiji, Malti, Luksemburgu in Cipru, bi ostale državne blagajne prazne. 

To pomeni konec socialne države. Preprosto, država nima več denarja za infrastrukturo, zdravstvo, šolstvo …

Potem bi bilo tako kot na primer v Silicijevi dolini, ko je tehnološki gigant sponzoriral policijsko postajo in si tako v primeru posredovanja zagotovil prednost. Če bi meni nekdo oropal hišo in bi se hkrati zgodilo nekaj podobnega v tem podjetju, bi policisti zdrveli k njim, jaz pa bi ostala ogrožena.

V Ameriki je podobno s cestami: podjetja donirajo za obnavljanje odseka cest, ker država tega ne počne, potem pa uveljavljajo to kot davčno olajšavo. Sprevržen svet! To nikamor ne vodi. Zaradi tega pa ekonomisti, kot sta Zucman in Piketty, predlagajo, da bi morale multinacionalke pravično plačevati davke, in sicer da plačajo tisti državi, kolikor tam ustvarijo prodaje. Če Apple v Sloveniji recimo ustvari en odstotek celotne prodaje, mora v Sloveniji tudi plačati en odstotek davka – po slovenski davčni stopnji. Tako imajo urejeno v Ameriki med zveznimi državami in tak sistem je pravičen. Tudi predlog Evropske komisije gre sedaj v tej smeri. Če v Evropi ustvarite 20 odstotkov globalnega dobička, boste nanj plačali davek po evropski davčni stopnji.

Je Slovenija res tako davčno neprijazna država, da podjetniki iščejo zatočišče drugje?

To sploh ni res. Pri nas imamo eno najnižjih stopenj davka na dobiček v Evropi. Pri nas je efektivna davčna stopnja davka na dobiček med 12 in 13 odstotki, po vseh olajšavah. Če so brez olajšav, plačajo 18 odstotkov. Drugače je, če imaš delež v nekem podjetju, takrat na dividendo plačaš 25 odstotkov. Nekateri se temu izognejo tako, da si poiščejo državo, v kateri bodo plačali čim manj. Legalno je že, ni pa legitimno in pravično.

Z 200-milijardnim dohodkom v davčno blagajno, ki se izmuzne na globalni ravni, bi lahko preprosto zmanjšali javne dolgove, mi pa se na drugi strani pogajamo za dvajset evrov višje plače (v nekaterih poklicih)?!

Ja, pri minimalni plači ljudi nategujejo za drobiž. Revni tistih dvajset evrov res potrebujejo, jih tudi potrošijo ter plačajo še davek na to. Revni vedno plačajo vse davke: ker vse porabijo, plačajo tudi trošarine in DDV. In še dohodnino ter socialne prispevke. Nimajo nič, kar bi lahko skrili!

Bi zaradi tega morali biti glasni, protestirati? Povrhu vsega pa še toleriramo in poslušno kimamo, ko nam z vrha Evropske komisije o prodaji bank in drugih podjetij dirigira človek, ki si je v Luksemburgu zamislil davčne odpustke!

Se strinjam. Za Irce ali Luksemburžane je to verjetno dobro. Ravno včeraj je nekdo napisal, kaj težimo s tem, ko pa je za Irce taka davčna ureditev krasna. Ne vidijo pa, da s tem kradejo drugim. Težko je oblikovati zavezništvo v Evropi, ko pa smo v različnih situacijah. Tudi Irci sami so se že navadili na manj socialen sistem, da jim država omogoča manj in da morajo poskrbeti sami zase.

Kakšna logika je to? Če zaradi svoje prijazne davčne politike prejemaš veliko denarja od multinacionalk, bi torej moral imeti v državi več ugodnosti?

Morda imajo boljšo infrastrukturo, ni pa nujno, da vlagajo v javno šolstvo in zdravstvo.

ANUŠKA DELIĆ: »Problematika davčnih utaj in davčne 'optimizacije' se tiče prav vseh nas. Vsak evro davka, ki je utajen ali pa 'optimiziran', je evro manj v državnem proračunu, evro manj za šole, zdravstvo, socialne transferje, evro manj za prihodnje generacije. To sicer zveni populistično, a kljub temu drži. Vse več ljudem je jasno, da je dosedanji sistem nevzdržen, da je vzdržen le za tiste, ki imajo in hočejo imeti še več.«

Več v Zarji št. 46, 14. 11. 2017