Zgodbe

Babice gredo na jug

Nikoli ni prepozno za sanje.

Kako pridejo upokojenke – povprečna starost je okrog osemdeset let – od katerih večina nikoli ni zapustila rojstne vasi v italijanskih Alpah, na počitnice na morje? Težko. Ampak skupini zelo domiselnih italijanskih babic je uspelo: prvič v življenju so zabredle v morje. Nekatere celo do kolen! O njih so posneli tudi zabaven dokumentarec Funne: punce, ki so sanjale o morju – ta je pokazal in dokazal, da nikoli ni prepozno, da si uresničiš sanje.

Funne – lokalni izraz za ženske – so doma v italijanski alpski vasici Daone (okrog 580 prebivalcev) v Trentinu, v ledeni dolini Valdaone, ki je pozimi tako mrzla, da je italijanska prestolnica lednega plezanja. Dvakrat na teden se popoldne dobivajo v upokojenskem klubu Rododendro, kjer kartajo, igrajo bingo in včasih plešejo. Pa seveda klepetajo. In tako se je nekoč porodila ideja, da bi šle skupaj na morje, ki ga razen dveh še nobena ni videla.

Le redke so že bile kdaj na počitnicah.

Malo jih je sploh kdaj zapustilo rodno dolino.

Nekatere niso prišle niti do 60 kilometrov oddaljenega najbližjega mesta Trento.

In nobena, niti ena, ne zna plavati.

Funne pojejo: da bi razumeli, kako gromozanski podvig so bile njihove morske počitnice, morate najprej nekaj vedeti o njihovem življenju. Predvsem tole: zelo težko je. Trdo kmečko življenje. Ko so v petdesetih letih tako rekoč vsi moški sodelovali pri graditvi jezov, so ženske ostale same doma, skrbele za otroke in kmetovale. »Moja mama je imela osem otrok, pa ni imela niti toliko, da bi pošteno skrbela za enega,« se spominja Erminia Losa, pri dvainsedemdesetih najmlajša funna. Počitnice so nekaj, česar ljudje v dolini niso poznali. Županja Ketty Pelizzari ne more pozabiti odhoda na svoje prve počitnice: »Dva dni pred odhodom mož še vedno ni povedal svoji mami, da greva. Zares sem bila besna. Bal se je, da bo mislila, da sva lahkomiselna.«

Erminia najbolje povzame miselnost ljudi iz doline: »Rodijo se v Valdaonu, odrastejo v Valdaonu in umrejo v Valdaonu.«

Ampak ne vesele upokojenke iz kluba Rododendro. Te so hotele na morje. In so tja tudi prišle. Med dvanajsturno vožnjo z avtobusom so ves čas prepevale.

Dekleta s koledarja: leta 2013 je upokojenski klub Rododendro praznoval dvajsetletnico obstoja, pa so se funne odločile, da si podarijo nekaj posebnega. In se je ena domislila: gremo na morje! Denar za počitnice – izračunale so, da bi potrebovale okrog 3000 evrov – so sklenile zbrati s prodajo tort. Pa so jih napekle in prodajale na krajevnem sejmu, ampak čeprav so bile nedvomno slastne, je bila zbrana vsota prav srce parajoče nizka, daleč od zastavljenih tri tisoč evrov. In je bil čas za plan B: po vzoru gasilcev so sklenile posneti svoj koledar. Dvanajst funn za dvanajst mesecev je poziralo za šaljiv koledar, na katerem so upodobile svoje skrite sanje – ena je hotela v Avstralijo, druga v London, ena bi imela ranč na ameriškem zahodu, druga je hotela videti svojo sliko razstavljeno v pariškem Louvru. Režiserka Katia Bernardi, ki je izvedela za njihov podvig in jih je spremljala s kamero, jim je priskrbela poklicnega fotografa in maskerja. Za gospe je bila posebna izkušnja že to, da so jih naličili, saj se razen na svoji poroki nikoli niso ličile.

A spet ni šlo gladko: tudi s prodajo koledarjev niso zbrale dovolj. V vasi pa so se grdo norčevali iz njih, češ, ve nore babnice.

Zares, čisto zares je bil čas za plan C. Vnuk ene od njih je predlagal, naj manjkajoči denar zberejo na spletu z množicanjem. A si nor, je rekla njegova zgrožena babica.

Z roko v roki: za pet evrov vložka so funne na spletu obljubljale razglednico s počitnic, za 15 evrov koledar, za 50 razglednico, značko upokojenskega kluba in koledar, za sto evrov pa kuharski tečaj iz alpskih jedi – v živo ali na spletu so funne vlagatelje poučile, kako skuhati krompirjevo polento, divjačinski golaž, borovničevo pito in druge lokalne poslastice. Denar je začel prihajati. Od vsepovsod: iz Avstralije, Londona, New Yorka. V samo treh dneh se je nateklo 6000 evrov. Kar je pomenilo, da lahko funne s seboj povabijo še druge funne. Menda so se ponujali tudi moški, pa so vsem rekle ne. Zakaj ne, so zavekali. Zato, ker nisi funna, so jim odgovarjale. To je bil izključno ženski projekt.

Tudi cilj so imele že izbran: hrvaški otok Ugljan. Tudi pri tem je imela prste vmes Katia Bernardi, režiserka dokumentarca (Funne – le ragazze che sognavano il mare, premiera je bila letošnjega januarja) in avtorica knjige o morskih babicah, ona je namreč ugotovila, da imajo tam isto zavetnico kot Daone, Marijo Snežno.

Zgodba o babicah, ki gredo na jug, se je medtem širila po svetovnih medijih. Iz Hrvaške so dobivale ponudbe za pomoč, za spremstvo, celo sobe so jim ponujali. Drugega avgusta 2015 se je avtobus razigranih funn odpravil na morje.

Na Ugljanu – imena se funne nikoli niso naučile prav izgovarjati, pa so otoku rekle kar Giuliano – so jih »sprejeli kot princese«, poroča Erminia, ves otok je letel na kup, »prišla sta celo župan in škof. In morje je bilo tako lepo, voda tako prozorna, da bi jo kar spila, če ne bi bila slana.«

Leta so kar izginila: »Kljub starostnim težavam, oteklim nogam in hudi vročini ne bomo nikoli pozabile tistega občutka, ko smo vse skupaj z roko v roki zabredle v morje,« dodaja Armida Brisaghella.

 Več v Zarji št. 45, 7.11.2017