Zgodbe

Ohranimo stara drevesa!

Niti dve drevesi nista enaki. Vsako je drugačno, vsako ima svoj značaj in usodo. Tako je med sprehodom po gozdni poti razlagal Primož Bizjan iz Horjula. Je ljubitelj in poznavalec narave, zato se je odločil za varovanje starih dreves na prav poseben način. Opisal nam ga je z željo, da se bo podobno odločil še kdo, ki mu ni vseeno za žive dragocenosti iz narave.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Sprehod po gozdnem kolovozu na sončen dan je bil naravnost idiličen. Suho rdečerjavo listje je šumelo pod nogami, skozi veje so greli topli opoldanski sončni žarki. Primož Bizjan nam je želel pokazati smreko v bližini vasi Samotorica, zatem še lipo in hrast na drugem delu Horjulske doline. In ob tem je bilo dovolj časa za zanimiv pogovor o načrtu za zaščito starih dreves.

Vse se je začelo po naključju, je začel Bizjan, že v njegovem otroštvu. »Ko smo se preselili v novo hišo, smo imeli lep razgled čez travnik na rob gozda, tam je raslo nekaj starih hrastov. Gledal sem jih lahko z okna in v spominu so mi ostali kot stik s takratnim domačim okoljem. Večino hrastov so pozneje posekali in zelo mi je bilo žal.«  To je bil svojevrsten vzgib, ki je spravil v življenje projekt za ohranjanje starih dreves. Razmišljati je začel o njihovem pomenu, materialni in simbolni vrednosti, o človekovem odnosu do narave, ki ga ni mogoče meriti le z denarjem in številkami.

Bizjan v Horjulu že 25 let vodi gozdovniško skupino Rjasta kanja. Ime so prevzeli po ptici, ki se jo le redko opazi. Ker je članov skupine malo, se jim je takšno ime zdelo kar primerno. Tudi gozdovniški skupini je predstavil svojo zamisel, da bi lastnike starih dreves prepričali, naj jih ne odstranijo, in začeli ustvarjati knjigo starih dreves. Sprejeli so jo in začeli širiti. Bizjan je napisal nekaj strani o namenu načrta, izdelal je listine in začel je nastajati seznam.

»Preden sem začel iskati, sem vedel za nekaj dreves, ki jih danes ni več. Zato sem želel nekaj narediti. Težko se bom opravičil sam pred sabo, če ne bom nič naredil, sem si rekel.«

Nekatera drevesa je že dolgo poznal in opazoval na svojih pohodih v naravo, treba jim je bilo le še zagotoviti preživetje. »Vsakega lastnika izbranih dreves  smo obiskali in se z njim pogovorili. Prepričati smo ga želeli, naj drevo pusti na rastišču in ga ne odstrani. Če je zamisel sprejel, smo mu izročili listino, kot nekakšno zavezo, da bo ohranil drevo.« V izjavni listini lastnika starega drevesa je navedeno: Spodaj podpisani izjavljam, da se to drevo vpiše v knjigo starih dreves in se zaradi svoje izjemnosti izloči iz vseh ekonomsko-gospodarskih posegov ter se prepusti naravnim procesom.

Prvo drevo v akciji je bil prav hrast blizu Bizjanove domače hiše. »Šli smo k lastniku, in ta je bil res prava oseba za začetek, saj nam je dal spodbudo za nadaljevanje. Razumel je naš namen. Dobili smo pogum za iskanje novih dreves. Ko smo v domačem okolju razširili idejo, so mi nekatera drevesa predlagali še drugi.« Trenutno je na seznamu deset dreves, za katera so se lastniki zavezali, da jih bodo ohranili. Označijo jih z modro barvo, na deblo napišejo zaporedno številko in narišejo piramido kot simbol ohranitve nečesa velikega. Tako Bizjan doživlja vsako označeno drevo. Drevesa so v zasebnih gozdovih in sadovnjakih. Vsako drevo lahko izberemo, lahko je sadno ali gozdno, kjerkoli pač raste. »Deset ni velika številka, a to je šele začetek. Več ljudi ko bo izvedelo za to idejo in več ko jih bo sprejelo takšno razmišljanje, bolje bo za naše okolje.«

stara drevesa4.JPG
"Težko se bom opravičil sam pred sabo, če ne bom nič naredil, sem si rekel."
Iztok Dimc

Dodal je, da ni nič bolj kot kdor koli drug pristojen za ocenjevanje, katero drevo je treba ohraniti ali označiti. Lastniki si jih lahko sami izberejo in naredijo zavezo, da jih bodo ohranili. »Nimamo kriterija, po katerem bi drevo pustil rasti. Ni nujno, da je zelo staro, posebno ali veliko. Pomembna je odločitev.« Spodbuditi je le želel razmišljanje in ohraniti katero od dreves dlje časa, kot bi ga pustili rasti brez razmisleka. Nekdo ima kotiček gozda in v njem ohrani drevo, ki se mu zdi posebno. Veselilo bi ga, če bi se podobno razmišljanje uveljavilo še v drugih krajih po Sloveniji. Z veseljem bi se posvetoval, če bi mu kdo pisal (pišete mu lahko na naslov primoz.bizjan@gmail.com).

stara drevesa5.JPG
Tudi na domačiji Jeralovih se je jim je zamisel o ohranitvi starih dreves zdela zanimiva in Peter Jerala je podpisal listino.
Iztok Dimc

Večina lastnikov je dobro sprejela predlog za vpis dreves na seznam, nekateri pa ne. »Vemo za dve veliki bukvi, radi bi ju dali na ta seznam, izjemno sta stari, v predelu nad Horjulom, kjer je vedno rastel gozd, tudi takrat, ko so bili naokrog pašniki. Teren je strm in zahteven. Želeli smo ju vpisati na seznam, a se lastnik ni strinjal. To je pač njegova izbira. Nam je žal, tako pač je. Nismo ga uspeli prepričati.«

In je nadaljeval: »V času, ko je vse urejeno s paragrafi, naš projekt temelji zgolj na dogovoru, zavezi, besedi. Razumemo, da se situacija lahko spremeni in je neko drevo treba podreti. A z listino je zavest o pomenu drevesa drugačna.«

Še en vidik, ki govori o tem, kako kratek čas smo na svetu: »Človek si ne more postaviti lepšega spomenika, kot je drevo, ki ga pusti rasti. Tako bo morda nekoč pravnuk lahko počival v senci drevesa, ki ga je ohranil njegov pradedek. Vsaka naslednja generacija ga bo lahko, če bo razumela njegov pomen, prav tako ohranila, ob tem pa opazovala in obujala spomine na prednike.«

Kaj nam sporočajo stara drevesa

»Po razmisleku ugotovimo, da staro drevo, pa naj bo to smreka globoko v gozdu, lipa na robu travnika ali star hrast za hišo, nosi v sebi veliko konkretnih in simbolnih dimenzij. Je odraslo stanje nekega drevesa. In teh je zelo malo. To dosežejo le nekatera na zaščitenih rastiščih, ne pa v zasebnih gozdovih ali tam, kjer drevesa pomenijo zgolj pridelavo lesa. Sprehajamo se skozi gozd, vidimo drevesa, ki pa niti slučajno ne dosežejo odrasle dobe. Želel sem si, da bi se z nekaterimi drevesi to zgodilo tudi v nezavarovanih predelih, zunaj parkov in varovanih območij.«

Drevo je najstarejše mogočno živo bitje, doda Bizjan. Tako kot se pri človeku nalagajo izkušnje, modrost, se tudi pri drevesu nalaga njegova naravna vloga. Potrebna so, da ohranjajo tla, se razmnožujejo, na znane in neznane načine podpirajo naravo in življenje nasploh. Če drevo še ni dovolj debelo, v njem na primer ne morejo gnezditi žolne ali sove. Starih dreves zelo primanjkuje tudi za gnezdenje ptic.

Po drugi strani pa je vrednota simbolnih dreves v tem, da predstavljajo moč življenja in preživetja, da so del kulturne krajine, povezana so z občutljivostjo življenja. Sporočajo nam, da ima tudi življenje starega drevesa vrednost, ki je ni mogoče meriti z denarjem. Do boja in vztrajanja na enem mestu v vseh mogočih razmerah bi morali čutiti spoštovanje. To ni nekaj preprostega, temveč je vredno občudovanja.

In še: drevesa so žive priče preteklih stoletij. Nekatera so potomci prednikov, ki so rasli v srednjem veku. Živijo lahko več stoletij. Pomislimo, koliko generacij ljudi se je zamenjalo po zadnji ledeni dobi pred deset tisoč leti. Pri drevesih je to drugače, morda se je zamenjalo le nekaj več kot dvajset generacij. To nam predstavi čas v povsem drugi dimenziji.