Zgodbe

Smrtonosna svetovna epidemija

Kratek spanec, kratko življenje.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Tule je ponudba, ki se ji ne boste mogli upreti: »Znanstveniki so odkrili revolucionarno novo metodo za daljše življenje. Izboljšuje spomin, povečuje vašo privlačnost. Ohranja vas vitke in zmanjšuje željo po hrani. Ščiti vas pred rakom in demenco. Odganja prehlad in gripo. Zmanjšuje tveganje za srčno in možgansko kap, da sladkorne bolezni sploh ne omenjamo. Celo srečnejše se boste počutili, manj depresivne, manj anksiozne. Vas zanima?« Seveda nas zanima, še posebej če vemo, da nič ne stane, niti evra, pa da nima neprijetnih stranskih učinkov. Nam boste že enkrat izdali, kako se imenuje to čudežno zdravilo? Seveda vam povemo: spanec.

Že dolgo vemo, da ima premalo spanja škodljive posledice za naše zdravje in duševno ravnovesje, niti slutili pa nismo, da so stvari tako resne, kot jih v svoji knjigi Why We Sleep, Zakaj spimo, razkriva Matthew Walker, nevroznanstvenik, ki že dvajset let preučuje vse o spanju. V knjigi, ki jo je pisal skoraj pet let, ne odgovori na naslovno vprašanje, nasprotno – priznava, da je še ogromno stvari, ki jih o spanju ne vemo, vključno s tem, zakaj to sploh počnemo. »Rad bi ugotovil, kdaj se je pojavilo spanje. Naj postavim absurdno teorijo: morda se spanje sploh ni razvilo – morda je bilo spanje tisto, iz česar se je razvila budnost.«

Čisto zagotovo pa vemo, da ima premalo spanca zares pogubne posledice in da smo, pravi Walker, »sredi katastrofalne epidemije pomanjkanja spanca«. Pa da zato prej umiramo, saj obstajajo dokazane povezave med pomanjkanjem spanca in Alzheimerjevo boleznijo, različnimi vrstami raka, sladkorno boleznijo, debelostjo in duševnimi motnjami. Če bi se ljudje zavedali, kako jim premalo spanja krajša življenje, bi se vsi pobožno držali tistih osmih ur spanja, priporočenih za odrasle. Vse, kar je manj kot sedem ur na noč, se šteje za pomanjkanje spanja. Ki ubija.

Če vas je postalo zelozelozelo strah, imate popolnoma prav.

Sramotni podatek. Zadnja desetletja manj in manj spimo, navaja Walker. Leta 1942 je samo okrog osem odstotkov ljudi spalo šest ur ali manj na noč, leta 2017 pa si tako nevede krajša življenje že skoraj vsak drugi. Kaj se je torej tako zelo spremenilo v zadnjih 75 letih? »Prvič, elektrificirali smo noč,« našteva Walker. »Luč zelo kvari spanec. Drugič, služba. Ne le da so se zabrisale meje med začetkom in koncem, tudi vožnja v službo je daljša. Nihče se noče odpovedati zabavi ali času z družino, zato se raje odpovejo spanju. Svojo vlogo ima tudi anksioznost, smo bolj osamljena, bolj depresivna družba. Alkohol in kofein sta laže dosegljiva. In vse to so sovražniki spanca.«

Na slabše se je spremenil tudi odnos do spanja – vsi razumejo, da dojenčki veliko spijo, pri odraslih pa je drugače: »Spanec smo stigmatizirali z nalepko lenobe. Hočemo dajati vtis pridnosti, in eden od načinov, kako to naredimo, je ta, da ponosno razglašamo, kako malo spimo. To je znak odličnosti. Po mojih predavanjih ljudje počakajo, da vsi drugi odidejo, potem pa zašepetajo: 'Jaz sem eden od tistih, ki potrebuje osem ali devet ur spanja.' Nerodno jim je to javno povedati. Raje počakajo 45 minut, da smo sami. Prepričani so, da so nenormalni, in nič čudnega. Ljudi okrcamo, ker spijo toliko, kolikor je konec koncev povsem normalno, imamo jih za lene. … Ljudje smo edina vrsta, ki se brez kakšnega očitnega razloga zavestno prikrajšuje za spanje.«

Tole je lepa okrogla številka, v odstotkih izraženo število ljudi, ki brez posledic preživijo pet ur ali manj spanja na noč: nič. Več kot dvajset velikih študij je prišlo do povsem enakega zaključka: kratek spanec pomeni kratko življenje.

Več v reviji Zarja št.,41. 10. 10. 2017