Zgodbe

Je to še Evropa?

Katalonija med sveto jezo in solzami,

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

V nedeljo, 1. oktobra, so sledili informacijam iz Katalonije tudi tisti, ki jih politika sploh ne zanima – kajti pride trenutek, ko dogajanje v še tako oddaljeni državi zaboli in zaskrbi prav vse ljudi. Na posnetkih smo gledali divjanje policije, znašanje nad golorokimi ljudmi, ranjence, ki so jih spravljali v reševalna vozila, jok otrok pa tudi odraslih, ki niso mogli razumeti, da jih tepejo in razganjajo zato, ker hočejo v demokratični državi – glasovati. Je to še Evropa? Mar nismo del svoje suverenosti prenesli na skupno državo zato, da nas bo zaščitila pred samovoljo večjih in močnejših?

Zarja izide v torek, v ponedeljek pa naj bi se sestal katalonski parlament in razglasil neodvisnost. Ko to pišemo, je petek in ne vemo, ali se je to zgodilo, in nimamo pojma, ali je Španija uresničila grožnje o zapornih nalogih za katalonske politike in visoke uradnike ter oglobila člane volilnih komisij s sto tisoči evrov kazni. Morda je današnji dan miren, ker je vendarle začela delovati evropska in španska tiha diplomacija ter streznila razgrete glave, lahko pa da je v Kataloniji spet nasilje ali da se iskri od negotovosti in napetosti. Nekaj takega smo pred sedemindvajsetimi leti doživljali tudi sami, čeprav so bili okoliščine in razlogi nekoliko drugačni.

Referendum ali plebiscit?Katalonija je za dobro polovico večja od Slovenije in ima 7,5 milijona prebivalcev, če in ko bo samostojna, bo med manjšimi evropskimi državami, nikakor pa ne najmanjša. Zavedanje Kataloncev, da so narod s svojim jezikom in kulturo, sega zelo daleč v zgodovino, ki je v tem delu Evrope še posebej zapletena, nazadnje jim je pravice do samostojnosti in uporabe katalonščine v javnem življenju vzel Franco. Po njegovi smrti so si priborili avtonomijo, kljub temu pa želja po samostojni državi ni nikoli ugasnila. Razlogov je veliko, med drugim ta, da je Katalonija najbolj razvita regija v Španiji in seveda nesorazmerno veliko prispeva v skupno blagajno, še bolj pa jih spravlja iz tira odnos centralne vlade do ponosnih Kataloncev. Nenehno namigovanje, da se ne zavedajo slavne preteklosti nekdanje imperialistične velesile, in poskusi, da bi »pošpanili« katalonske otroke, ki bi svoj jezik uporabljali le še kot folklorno posebnost, nenehno netijo nesoglasja in sovraštvo. Omeniti je treba, da so bili Katalonci praviloma na drugi strani – med špansko državljansko vojno so bili na strani republikancev in prav v Kataloniji je bil odpor do Francove vladavine najmočnejši.

Poznavalci pravijo, da v drugačnih razmerah referendum o neodvisnosti Katalonije verjetno sploh ne bi uspel, vprašanje je namreč, ali bi se ga sploh udeležila polovica prebivalcev, ni pa tudi jasno, kako bi tisti, ki bi prišli, glasovali. Veliko Kataloncev je namreč v dobro plačanih javnih službah, ki jih financira Madrid, mnogi so zaposleni po multinacionalkah, skratka, imajo kaj izgubiti, za povrh je v razviti Kataloniji kar precej priseljencev iz drugih delov Španije. Neverjetno visok delež tistih, ki so glasovali za neodvisnost Katalonije, je očitno prispevala centralna oblast v Madridu s svojimi grožnjami in nasiljem. Za začetek s tem, da španska ustava sploh ne dovoljuje regionalnih referendumov, da torej ni legalen. V katalonskem primeru je šlo v resnici za plebiscit, ki mu pravniki sicer lahko oporekajo legalnost, nikakor pa ne legitimnosti. Le kako bi mogla demokratična Evropa preprečiti odločanje nekega naroda o svoji usodi? Še posebej če želi to narediti mirno in slovesno.

Več v reviji Zarja št.,41. 10. 10. 2017