Zgodbe

Življenje, pretresljivejše od filma

Najprej sem šla v Kinoteko pogledat zmagovalni film letošnjega festivala slovenskega filma, Družina. Dve uri strmenja v platno, od šokantnega posnetka rojstva do krutih in grobih posnetkov odnosov, prepiranja, otroškega joka, ljubljenja ... vse je v tem filmu. Nenavadno življenje Mateja Rajka, rojenega v družini s posebnimi potrebami. Deset let odraščanja, boja, krivic, odrekanja ... ki jih je s kamero lovil režiser Rok Biček. In šele ob montaži filma je spoznal, da je veliko Mateja tudi v njem samem.

Avtor:

Alenka Sivka

Značke:

Film šokira s svojo neposrednostjo in golo resničnostjo. Po njem sem se srečala z Rokom Bičkom, snemalcem in režiserjem, ter z Matejem Rajkom, fantom, ki je Roku dovolil, da s kamero deset let – no, z izjemo leta in pol, ko sta bila skregana – sledi njegovemu življenju. Z Rokom sva se že kar nekaj časa pogovarjala o okoliščinah, v katerih je nastajal film, ko se je na sveže kupljenem motorju pripeljal Matej. Ves mlad, razkuštran, nasmejan, neukročen. V črno-rumeni motoristični opremi in z aparatom na nastreljanih zobeh.

S kamero v družino.Matej je zelo odprt človek, star komaj 25 let. Roku je dovolil, česar mu najbrž ne bi nihče drug: s kamero je lahko prišel v njegovo ne ravno običajno družino in o njej posnel ne ravno običajen film. Dokumentarec. Nič režije, le sledenje s kamero, kamor koli so šli: na stranišče, v spalnico, v Pariz – kamor koli. Navadili so se ga in ga spustili čisto blizu.

Matejeva družina res ni običajna. Ko prideš v hišo, te najprej sprejme milo rečeno nenavaden vonj. Ne veš, od česa prihaja. Zanemarjena kuhinja je polna stvari, ki tja ne sodijo. Cunje so zložene na kuhinjski mizi, kupi posode, štedilnik je samo plošča, položena na pult. Matejeva soba je še bolj zatohla, iz nje priteče pitbul z imenom Roky. Matejevo nekdanje dekle Eli, takrat staro 14 let, ga je poimenovalo po režiserju Roku. Tako za hec.

Potem nam Matej odpre dnevno sobo, v njej mama Alenka leži na postelji in v čisti temi gleda na televiziji Kmetijo, kar menda lahko počne cele dneve. Matej ji pove, da so prišli novinarji. Mama odvrne, da ona ne bo nič govorila in naj zapre vrata. Pa sem vseeno tiho sedla poleg nje in ji povedala, da sem bila pred leti na Kmetiji slavnih, in takoj sva začeli razpravljati. Povedala mi je, da je mož pred nekaj leti umrl zaradi infarkta. Da sta skupaj kupila to zelo staro hišo (tam iz leta 1800, pove Matej) in jo obnovila. Da za sina Mitjo do njegovega 16. leta ni vedela, da bi bilo kaj narobe z njim. Da ima oba, Mateja in Mitjo, enako rada. Da jo bolijo noge in komaj hodi ter ima obrabljen kolk. Boli jo tudi hrbet in suši se ji roka. V invalidski penziji je že kar nekaj let. Rok mi pozneje pove, da se je mama po moževi smrti psihično čisto sesula, za nekaj časa je morala na zdravljenje.

Zakaj se je odpovedal hčeri.Še Matej je sedel na njeno posteljo in govoril o svoji službi. Dela v Metliki, po treh poskusnih mesecih je dobil delo za nedoločen čas. Ni težko, dela v treh izmenah, izdelujejo kovinsko orodje. Z Rokom se ves čas zbadata. Pripovedujeta o tem, kako so šli skupaj v Pariz na predstavitev filma Razredni sovražnik, kako si je Matejeva punca Eli, takrat štirinajstletnica, vse življenje želela videti to romantično mesto, potem pa je bila strašno razočarana, ker ni bilo takšno, kot si ga je predstavljala. Skupaj so bili tudi v Pragi, in to z drugim Matejevim dekletom, Barbaro, s katero imata hčerko Nio.

Nia je Matejeva boleča točka. Odrekel se ji je. Bil je zraven pri njenem rojstvu (s tem prizorom se film začne in Matej ves čas ljubeče poljublja in boža Barbaro, ki rojeva), leto dni so živeli skupaj v hiši z Matejevo mamo in bratom, pa tudi pri Barbarinem očetu, a se jima ni izšlo. Razšla sta se. Matej se je po dveletnem boju za skrbništvo odrekel Nii, da jo je lahko posvojil Barbarin novi partner. Ko Mateja vprašam, zakaj, pravi, da se ni hotel in mogel več prepirati, ali bo dobil Nio ali ne za dan, dva ali tri, nenehno so bili pritiski, prepiri, zaradi tega ni imel miru, ni mogel spati. Ko se je enkrat odločil, da bo temu naredil konec, se je v sebi spet umiril. Morda mu bo kdaj žal, pravi, a želi, da si hči nekoč ogleda Rokov film, in bo videla, zakaj se ji je odpovedal. Upa, da bo razumela.

Celotno reportažo si lahko preberete v 40. številki revije Zarja.