Zgodbe

Resnična zgodba, ki boli in tolaži

Sanje o veliki jedilni mizi.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Vsebino knjige je mogoče povedati v nekaj stavkih – uspešna poslovna ženska – s poudarkom, da je belka – sreča podhranjenega fantiča – s poudarkom, da je črn, kar je za Ameriko še zmeraj pomemben podatek. Večino najbolj ponižujoče revščine tolče obarvani del prebivalstva. Fantiček berači, ženska gre naprej, potem pa se nekaj v njej zgane. Vrne se, a namesto da bi v dečkovo suho dlan mimogrede natresla nekaj drobiža, naveže z njim stik, ki se je prelevil v čvrsto zvezo, ta traja tri desetletja. Knjiga Nevidna nit (založba Učila) pač ni še ena od solzavih zgodb, ki jo bomo hitro pozabili, ampak nam od strani do strani razkriva prizore, ki so tudi nam v Sloveniji dobro znani. Ne pa tudi dobro razumljeni.

Laura Schroff tistega 1. septembra leta 1986 ne bo nikoli pozabila – bil je ponedeljek, praznik dela (in zato je bila prosta), nad New Yorkom se je znesla nevihta in na nekem vogalu je naletela na črnega dečka, ki je prosjačil. »Gospa, oprostite, ali imate kaj drobiža?« Najprej je šla mimo njega, kot da ga ni, potem pa se je ustavila in si ga ogledala. Drobno bitje s tankimi rokami in velikimi očmi. Še enkrat je ponovil prošnjo s pristavkom, da je lačen. »Če si lačen, te bom peljala v McDonald's in ti kupila kosilo,« mu je odvrnila.

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste beraču, ki je prosjačil, ker da je lačen, ponudili hrano? V Trstu sem videla precej ogorčeno žensko, ki je možakarju, prosjačil je s kakšnim tri leta starim otrokom v vozičku, v bližnji gostilni kupila dva sendviča. »Na, če si lačen,« mu je rekla in prav nobene hvaležnosti ni pokazal. Meni se je to zgodilo pred prodajalno burekov, starejši možak je žical denar, da bi si enega kupil. Katerega bi pa radi, sem vprašala, izdavil je, da mesnega. In sem mu ga kupila. Niti hvala ni rekel. Prodajalec burekov se je pomenljivo smehljal, saj je dobro vedel, da možakar zbira prispevke za alkohol.

 No, ampak Maurice, tako je bilo fantku ime, je vprašal, ali lahko dobi sirov burger, in Laura mu je odvrnila, da lahko dobi, kar hoče. In sta šla.

Ponedeljkova srečanja. Laura si je v restavraciji izbrala isto kot fantič in počasi sta se začela pogovarjati. Nenavadni gost je bil radoveden – kje stanuje, kaj počne ves dan? Zase je povedal, da živi v socialnem domu, v sobi z babico, mamo in številnimi sorodniki. Samo eno ulico proč od njenega razkošnega stanovanja. Svoje stanovanje ima? A ne živi v hotelu? Ni vedel, da ima lahko človek dom, od koder te ne naženejo od časa do časa. In prvič v življenju je srečal človeka, ki ima službo.

Potem ga je odpeljala na sladoled in videoigrice in med potjo ugotovila, da je dečka, kot je Maurice, nesmiselno spraševati, kaj hoče postati, ko bo velik. Za zdaj je imel težavo, kako preživeti naslednji dan. Že dveleten je sestradan brskal po smeteh in se hranil s podganjimi iztrebki, da so mu morali izprati želodec. Ko sta se poslovila, mu je dala vizitko in mu rekla, naj jo pokliče, ko bo lačen, a jo je, kot je pozneje ugotovila, vrgel v prvi smetnjak.

Laura se je tisti dan počutila dobro, ker je pač naredila nekaj dobrega, a jo je takoj začela gristi slaba vest – je to naredila samo zato, da bi se ona počutila bolje? In ji v resnici ni mar za zapuščenega otroka?

Znova ga je poiskala na njegovem vogalu, znova ga je nahranila in mu predlagala, da se dobita v ponedeljek. Nevidna vez, o kateri Laura nenehno govori, je očitno začela delovati. Maurice se je naselil v njeni glavi, pa tudi v njeni duši. Sledilo je 150 ponedeljkov in še kakšen dan vmes, ki sta jih uspešna belka s polno omaro dizajnerskih oblek in polpismeni sestradani črni fantič v umazani in razvlečeni rdeči trenerki preživela skupaj. In drug drugemu korenito spremenila življenje – na bolje.

Več v reviji Zarja št.,40. 03. 10. 2017