Zgodbe

Tašča v porodnišnici

Vedno znova čudež!

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

Morda je kdaj v porodnišnici ob hčeri, ki rojeva, prisotna njena mama. Zelo redko pa se zgodi, da je te časti – da spremlja rojstvo vnukinje, prereže popkovnico in to ljubo bitjece na tem svetu simbolično pošlje v življenje – deležna tašča. To izkušnjo bom z veseljem delila z vami, saj se lahko iz nje vsi nečesa naučimo.

V naši družini smo se zaradi več razlogov skupaj odločili, da bo čast prisostvovanja snahi ob porodu pripadla meni. Takoj naj povem, da se nisem niti najmanj vsiljevala – to je bila želja moje snahe. Babice so me prvo uro bivanja v porodni sobi malce čudno gledale, a so potem kaj hitro spoznale, da sva si s snaho zelo blizu. Pravzaprav imam to dekle za svojo hčer in to postane kaj hitro jasno vsem, ki pridejo v stik z nama. Celo kliče me »mami«.

Moja snaha je pogumno dekle, ki je marsikaj prestalo in zna potrpeti. A v tako čustvenem dogajanju, kot je rojevanje otroka, je tudi ona potrebovala roko, da se je je ob bolečinah oklenila, nežno mami, ki ji je brisala potno čelo, ki je vnaprej začutila, kdaj prihaja popadek, in ki ji je hitro namestila masko s kisikom. Moj sin je zelo čustven mladenič. Vedel je, da tega psihično ne bo zmogel, in to tudi priznal.

Moških narava ne pripravi na porod. Sama sem v svojem novinarskem življenju dvakrat preživela noč v porodnišnici – enkrat v Ljubljani in enkrat v Postojni – in skupaj s fotografinjo naredila dve zanimivi reportaži. A to je nekaj povsem drugega. Ko prideš v porodnišnico kot novinarska profesionalka, si takoj ustvariš nujno distanco, in to tako do oseb kot do dogajanja. To distanco moraš imeti, da lahko s trezno glavo sprejemaš podatke in nato na podlagi dejstev prikažeš realno dogajanje. Čustvovanja si dovoliš le toliko, da je na koncu članek lep prikaz resničnega poteka dogodkov.

Takrat sem videla tudi moške, ki so bili ob svojih partnericah v porodni sobi, in moram vam povedati, da prav vsem tem bodočim očetom ni bilo prijetno. Tudi osebje porodnišnic priznava, da imajo včasih z njimi veliko dela, saj je številnim med njimi slabo, njihovi živci vsega tega ne prenesejo in nekateri se celo onesvestijo. Dejstvo je, da vsi preprosto niso čustveno zreli do te mere, da bi lahko prenesli ta stresni dogodek, dogodek, ki ga imamo kljub vsemu za nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi v življenju. Narava moških ne pripravi na porod, še toliko manj pa na morebitne zaplete, ki lahko nastanejo. Ženska se na vse to pripravlja postopoma. Že telesne spremembe in tesna vez z otrokom jo oborožijo za razdajanje in trpljenje, obilica hormonov pa ji vliva novo moč in pogum. Ženska postaja levinja. Pravzaprav postane mati, še preden zasliši prvi jok svojega otroka. Med rojevanjem se dogajanje stopnjuje tako telesno kot čustveno, vse skupaj pa jo nato najpogosteje varno pripelje do srečnega konca. Moški se lahko izgubi že nekje na pol poti, že ob tem, ko zagleda močno krvavitev ali odmaknjen pogled svoje ljube, ki ga preprosto nič več ne vidi, ker je popolnoma zazrta vase. Ženska postane eno z otrokom, sledi njegovim gibom in želji po tem, da zapusti njeno telo. Mati in otrok sta eno. Imata samo eno željo – da se razdružita.

Več v reviji Zarja št.,39. 26. 09. 2017