Odklenjeno

Kratka zgodovina prihodnosti

Ne vemo, kakšna bo. Slutimo pa.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Če hočemo ohraniti duševno zdravje, ni pametno brati resnih časopisov in gledati televizijskih dnevnikov, saj nas butasti svetovni voditelji porivajo na rob atomske vojne, narava pa nenehno grozi, da nas bo izsušila, poplavila, sežgala in pokopala pod ruševinami. Kaj nas čaka, ko bomo zreli za pokoj, ko bodo naši otroci (zaman) iskali službe in bodo morda sami želeli otroke? Izraelski zgodovinar in izjemni pisec Yuval Noah Harari je Slovence navdušil že s svojo knjigo Sapiens, zdaj pa nam Mladinska knjiga ponuja v branje Kratko zgodovino prihodnosti, ki nam bolj kot prihodnost pojasnjuje sedanjost. In kaj se lahko iz nje izcimi.

Naj začnemo s koncem te zanimive knjige – prihodnosti v resnici ne moremo napovedati. Nihče ne ve, kakšen bo leta 2050 ta svet, kakšne bodo družine, ekologija, trg dela, koliko od možnih scenarijev, ki se danes že zastavljajo, bo uresničenih. Že dolgo vemo, da je na svetu toliko atomskega orožja, da bi lahko planet menda dvajsetkrat razstrelili, a se do zdaj na srečo še ni našel idiot, ki bi si upal prvi pritisniti na gumb. Tudi to vemo, da bi nas lahko kakšna nalezljiva bolezen pokosila v nekaj tednih, da bi nas lahko kolektivno spravil na oni svet malce večji komet in da bi približno v štirih letih pomrli od lakote, če bi nam uspelo prehransko verigo tako razcefrati, da bi umanjkali čebele, čmrlji in drugi opraševalci, ki skrbijo za pridelek. Krizna žarišča in okoljske katastrofe so sicer najbolj vidni in strašljivi problemi današnjega časa, rešujemo jih, kot vemo in znamo, medtem pa se po tihem, skoraj neopazno dogajajo reči, ki bodo usodno spremenile svet v naslednjih desetletjih. Pa čeprav ne bi bilo nobenih vojn in cunamijev.

Do kod sega rast? Harari nam razkriva tisto, kar že sami dobro vemo – v politiki je največja avtoriteta volivec, v gospodarstvu pa kupec, vse je torej naravnano tako, da se nam oblast prilizuje – da jo bomo volili in da bomo kupovali. Večina oligarhov po svetu – od Amerike prek Kitajske pa do Turčije – gradi svojo avtoriteto na gospodarski rasti. No, praviloma. Čeprav Severnokorejci stradajo, jih greje spoznanje, da imajo atomsko orožje in se jih vsi bojijo. Ne samo bomb, ampak tudi njih, saj se bodo razlezli po vseh okoliških državah, če jih bo ljubljeni vodja ob pomoči grozečih gospodarskih sankcij še malo bolj stradal.

Do kod lahko sega gospodarska rast, se seveda ne sprašuje samo Harari. Za rast je namreč treba surovin in energije, te vire pa že praznimo na račun vnukov, saj so omejeni. Reši nas lahko edinole znanje, ki bo neobnovljive vire energije, ki za povrh onesnažujejo okolje, povsem nadomestilo z obnovljivimi. Kako le, bi lahko rekli Slovenci, saj kar naprej dokazujemo, da za tisti dve vetrni elektrarni, ki ju imamo, pri nas veter ni dovolj dober, elektrika ni dovolj ekonomična, ropot vetrnic moti spanje bližnjim prebivalcem in prestrašeni ptiči se bodo odselili vrag vedi kam! In še grde so. A ne bo šlo drugače, še bolj bomo lovili moč sonca, vetra, strele, vode in še česa, da bomo lahko hranili svoje požrešne naprave, ki čedalje bolj obvladujejo naše življenje. In prav v tem je očitno bistvo prihodnosti – bomo dopustili, da nas stroji prevladajo in izničijo?

Nepotrebni delavci in vojaki. V San Franciscu so leta 2011 odprli lekarno, v kateri dela samo robot. Ko pride človek v lekarno, robot v nekaj sekundah obdela vse recepte in zdravila, ki jih stranka jemlje, pa tudi podatke o alergijah. Poskrbi, da nova zdravila ne vplivajo drugo na drugo. Pri dveh milijonih obdelanih receptov se robot ni zmotil niti enkrat, običajne farmacevtske zmote pa so 1,7-odstotne. Grozi farmacevtom, da bo njihov poklic izumrl?

Ne samo farmacevtom, zdi se, da se bo to zgodilo (in se že dogaja) večini ljudi ne glede na to, za kaj so usposobljeni. V stroje smo natlačili brezmejno število podatkov in jim določili postopke, po katerih jih razvrščajo. Nihče več ne more tekmovati z njimi v hitrosti in optimalnih rešitvah, premagali so tudi vrhunske šahiste in druge genije, ki so jim nekoč dajali prednost domišljija, pogum, smisel za hazard. Stroji nadomeščajo delavce – in vojake. Kmalu ne bomo več potrebovali celih armad enih in drugih, ker imajo v primerjavi s stroji zelo malo primerjalnih prednosti. Ljudje postajajo vojaško in gospodarsko nekoristni. Med seboj bi se, recimo, vojskovali stroji, ki bi že imeli vgrajen etični moment (kar je itak že dolgo dogovor sodobne družbe, vprašanje je le, kako ga kdo spoštuje) – da se ne napadajo civilisti, ne uničujejo kulturna dediščina in viri preživetja. Ljudi bi torej lahko uporabljali za živi ščit (kar sicer uspešno počnemo že danes), ker jih stroji ne bi napadli, elektronske naprave tudi ne posiljujejo, ne ropajo, ne puščajo za seboj vdov in sirot – skratka, le čemu še velike vojske? Dovolj je nekaj visoko usposobljenih posameznikov, ki znajo elektronsko armado voditi in načrtovati zmeraj bolj izpopolnjene stroje. Enako je s trgom dela, na katerem bomo skoraj vsi odveč. Kar izmislite si poklic, ki ni nadomestljiv!

Vse bo povezano. Sicer pa vojne niti ne bodo več potrebne, le čemu? Če bi hoteli neko državo sesuti do tal, je potrebnih le nekaj minut. »Dovolj izpopolnjen kibernetični napad bi lahko v nekaj sekundah ohromil električno omrežje ZDA, onesposobil centre za nadzor letalskega prometa, povzročil številne okvare v jedrskih elektrarnah in kemičnih tovarnah, prekinil komunikacijske mreže policije, vojske in obveščevalnih služb ter izbrisal podatke na naših bančnih računih, da bi bilijoni dolarjev izginili brez sledu in nihče ne bi vedel, kdo ima kaj v lasti. Množično histerijo bi zajezilo le to, da ljudje brez delujočega interneta, televizije in radia ne bi poznali polne razsežnosti katastrofe,« piše Harari. Nekaj takega se je letos že zgodilo, ko so velikanski sistemi ostali brez podatkov in so ustrežljivo plačali hekerjem (menda so bili iz Severne Koreje) odkupnino, da so lahko spet delovali. Kaj pa varnostne kopije, smo se zgrozili. So preveč zapletene in drage, so se izmotavali računalniški strokovnjaki.

Zdi se, da v prihodnosti varnostne kopije podatkov ne bodo kaj prida uporabne, saj bo vse povezano in bo nemogoče zabrisati vse sledi. »Naše telo, avtomobili na cesti, hladilniki v kuhinjah, piščanci v kurnikih in drevesa v džungli – vse bi moralo biti povezano z internetom vseh stvari. Hladilnik bo spremljal število jajc v predalu in obvestil kurnik, ko bo potreboval novo pošiljko. Avtomobili se bodo dogovarjali med sabo in drevesa v džungli bodo poročala o vremenu in ravneh ogljikovega dioksida,« opisuje Harari morebitno prihodnost. Edino smrt je stanje, v katerem se podatki ne pretakajo.

Kje je prostor za nas? Stroji so že zdaj nepogrešljivi pomočniki, brez katerih bi se težko znašli. Si predstavljate, da za nekaj mesecev zmanjka elektrike? Begunci z vojnih območij, ki jih je polna Evropa, vedo zelo veliko povedati o tem, pa so med njimi tudi univerzitetni profesorji, ki bi se po logiki s svojim razumom morali znajti. Kako naj se znajde zobozdravnik v štirinajstem nadstropju sodobne poslovne zgradbe sredi Ljubljane, ko crkneta dvigalo, klimatska naprava in ni vode, njegove sofisticirane naprave pa niti ne pisnejo? Le pulil bi lahko zobe, če bi pacienti seveda prisopihali tako visoko in če bi se elektronsko varovana vrata sploh odprla.

Vsa sodobna zgodovina se je (predvsem v razvitem svetu) posvetila humanističnemu liberalizmu, kot temu pravimo, v središču vsega sta namreč človek in njegova svobodna volja, da se odloča, kot mu ustreza. Koliko svobodne volje pa bomo sploh še imeli, če bomo skoraj vse prepustili pametnejšim strojem? Ti vsaj za zdaj še niso sposobni čustev in se ne odločajo o tem, kaj je v danih razmerah najbolj prav, ampak kaj je hladno razumsko najbolj optimalno.

Očitno je čedalje bolj pomembno, da se ljudje bolj kot za svobodo govora bojujejo za svobodo pretoka informacij – kdor jih ima, se lahko odloča, kaj je najbolj primerno in prav. Harari v svoji knjigi razkriva številne mite o vojnah, religiji, civilizacijah, ki so izmišljeni, da bi lahko veliki vodje obvladovali množice. Če bi imeli ljudje prave informacije in analize podatkov, bi se odločali drugače. In prav v tem je vprašanje naše prihodnosti – si bomo znali izbojevati dostop do vsega védenja, ki obstaja, in ali bomo znali uporabljati znanje, ki ga imajo in ga zmeraj znova pridobivajo stroji – za to, da si bomo osmislili življenje na drugačen način, kot ga poznamo danes? O tem se moramo dogovoriti, dokler je še čas, sicer se bodo med seboj – mimo nas – dogovarjali stroji, ki že kažejo nekatera znamenja čustvene inteligence. V primerjavi s tem so zdajšnje vojne mala malica.