Odklenjeno

Bleferji, debili, šalabajzerji

Si predstavljate, da bi vas nekdo naslovil z debil, šalabejzar, prostitutka, gamad, seronja retardiran?

Tak in še nizkotnejši je besednjak, ki si ga ljudje, zaposleni in plačani od davkoplačevalcev, privoščijo v zapisih na družbenih medijih. Žaljivke neredko letijo na račun drugih, ki jih tudi plačujemo državljani iz lastnih žepov, torej na kolege iz javne uprave.

Ob zori spleta so ga slavili kot najmočnejše orodje demokracije, saj naj bi postal poligon za javno razpravo, kjer znovabo svoje mnenje lahko vsakdo izrazil in kjer naj bi najširša civilna družba končno dobila svoj glas. In ga tudi je. Pa ne le glasu, tudi občutek, da ima vsakdo pravico, če ni že kar poklican, komentirati kar koli in kogar koli. Pod praporom svobode govora in iz varne oddaljenosti od osebnega stika se je hitro pozabilo na kulturo komuniciranja, bonton in vsaj osnovno higieno medčloveških odnosov. Javni glas, ki ga je pridobil slehernik, pa čedalje bolj postaja glas šolskega nasilneža, ki z objestnostjo, zmerljivkami in grožnjami poskuša doseči svoje.

Še posebno plodna tla za nestrpno, nasilno in poniževalno spletno obnašanje so družbena omrežja. Facebook, Twitter, Instagram in podobno so postali prava bojišča, tam se prelije več simbolne krvi in gnojnice kot kjer koli drugje. In ker je pero – ali pa tipkovnica – pregovorno močnejše od meča, so družbena omrežja postala priročna giljotina, s katero z žaljivkami, diskreditacijo ali smešenjem učinkovito obglaviš nasprotnika. A težava nastane, ko po njih s takim namenom posegajo tudi vidni predstavniki družbe in celo države.

Bleferji, debili

V Sloveniji se je nekultura javnega komuniciranja že dodobra usidrala. Anonimni komentarji na spletu praviloma niso nekaj, kar bi si človek želel brati na prazen želodec, še posebno kadar gre za politične teme. Vse pogosteje pa se za glasno kritiko čutijo poklicani tudi tisti, ki jim plače grejo iz naših žepov, javni uradniki torej. Ti bi sicer morali biti z izjavami na temo dela državne uprave zelo zadržani, saj jim Kodeks ravnanja javnih uslužbencev nalaga, da mora »javni uslužbenec vedno ravnati tako, da ohranja in krepi zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog«.

Tega zaupanja vsekakor ne ohranja svetovalec pravosodnega ministra in dolgoletni sodnik v eni najbolj prominentnih evropskih ustanov, ko v svoji Facebookovi objavi poziva ljudi k revoltu na ulice in imenuje Slovenijo »pseudo-pravna država«, njene zaposlene pa »šalabajzarje«. Mimogrede se še znese nad »debilnimi in debelimi obrazi birokratk, ki sedijo v pisarnah in prekladajo papirje«. Morda pa bi nam zaupanje v njegovo nepristranskost morale vliti že nekoliko starejše izjave tipa: »Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.« Ali pa tista, da ni bil iz trte zvit slovenski pregovor o tem, da ženske mislijo z zadnjico.

K zaupanju v sodno vejo oblasti niso veliko pripomogli niti tviterski zapisi nekdanjega preiskovalnega sodnika, ki ni skoparil s kritikami, obtožbami in diskreditacijami. O preiskovalcih, ki jih je sam vodil, je zapisal, da so »leni bleferji«, ministra Erjavca pa je pošiljal na delo v Bruselj z besedami: »Korl bi bil ravno pravšnji za komisarja, kar naj tam dela škodo, mi pa se odpočijmo od njega.« Na novinarsko vprašanje, ali se mu zdi to spodobno vedenje za nekoga, ki opravlja delo preiskovalnega sodnika, je odgovoril, da je to politično mnenje zasebnega državljana.

Kot vsakič znova ugotavljajo sodišča, pa zasebni državljan v primeru javnega uslužbenca ne obstaja. Vsak, ki je na plačilnem seznamu države, je pač izpostavljen javnemu interesu, pa čeprav šele takrat, ko si privošči kritiko, najsi bo ta podana kulturno ali pod vsako mero dobrega okusa. Evropska unija sicer v svoji sodni praksi odločno podpira svobodo govora, in če ne gre za razžalitev konkretne osebe, ta pretehta vsakršne kodekse ravnanja in obnašanja. To je torej prepuščeno osebni kulturi posameznika, čeprav se zdi, da čim višji je položaj, tem več je dovoljeno. Tako bo verjetno učitelj, ki je slovenskemu kronskemu dragulju žaljivega tvitanja opsoval mater in njega osebno, utrpel več posledic, kot pa nekdo, ki greje poslanske klopi. Učiteljev izliv besa ob komentarju strankarskega prvaka na posnetek dvojice, ki do smrti pretepata znanca, poleg profanosti naniza žaljivke, kot so seronja retardiran in smrad odvraten. Na koncu pa še zapiše:»Obesi se in reši svet pred tvojim ogabnim ksihtom in komentarji.« Odziv, popolnoma neprimeren za nekoga, ki vzgaja otroke v šoli.

Prav tako kot je neprimerna objestnost poslanke SDS, ki je na Twiterju objavila fotografijo ministra za kmetijstvo in znane televizijske voditeljice, ob kateri se sprašuje, kje je Batman. Vsaj eden od njiju ali pa oba naj bi očitno bila Jokerja.

Prav veliko kulture duha ni najti niti v objavah nekdanjega policijskega ministra, ko tolče po novinarjih, ki mu niso naklonjeni, in rad deli objave, v katerih se sprašuje, ali bo zdaj, ko je prva dama ZDA Slovenka, kdaj tudi prvi mož Ljubljane Slovenec, in ko Angelo Merkel imenuje gamad.

Prav tako se ne spodobi Joška Jorasa ponujati Hrvatom, kar si je privoščil poslanec SMC, ko je na Twiterju dan pred arbitražo zapisal: »Joška naj kar imajo.« A ta se je za svojo objestnost vsaj opravičil.

Od vrha navzdol in nazaj

Nesporni svetovni prvak zlorabe družbenih medijev pa je zagotovo ameriški predsednik Donald Trump, ki žal postavlja čisto nova merila javne nizkotnosti. Njegovi tviti so zaradi svoje nestrpnosti, agresivnosti in ihtavosti postali že kultni. Čivka (slovenski izraz za uporabo Twiterja) tako hitro in brez vsakega samonadzora, da nima časa popraviti niti zatipkanega teksta. Vsakogar, ki si privošči kritiko na njegov račun, napade poimensko in z vsemi topovi. Perverznež, nizkorazredni lenuh, razvajeni smrkavec brez možganov, klovn in podobne žaljivke so stalni del njegovega besednega repertoarja, s katerim nagovarja vse, od novinarjev do senatorjev.

Seksizem je še ena stalnica njegovega spletnega nasilništva. Debela, pujsa, nemarnica, pasji obraz in puhloglavka so vse izrazi, ki jih je uporabil za konkretne ženske. Za Hilary Clinton se je na Twiterju spraševal, kako naj zadovolji Ameriko, če pa ne more zadovoljiti moža. Meryl Streep je označil za najbolj precenjeno igralko Hollywooda, televizijsko voditeljico Miko Brzezinski pa za norico z nizkim inteligenčnim kvocientom in dodal, da ji je obraz krvavel od liftinga, ko jo je videl za novo leto. Zadnja dva incidenta sta se seveda zgodila po tistem, ko sta bili ženski do njega kritični v javnosti.

Mimogrede in še brez vsakega dokaza je javno obtožil Obamo, da mu je prisluškoval med volilno kampanjo; Kitajsko, da si je izmislila globalno segrevanje, da bi škodila ameriškemu gospodarstvu; muslimane, da so nevarni teroristi, ki razmišljajo le o džihadu; in mehiške priseljence, da so posiljevalci z osebnimi težavami. Najbolj pa Trumpova pritlehnost pride do izraza ob državnih praznikih, ko v svojih tvitanih voščilih ne pozabi voščiti tudi »sovražnikom in zgubam«, kar so zanj vsi, ki se z njim ne strinjajo. Pieteta do žrtev 11. septembra, denimo, pač ne more preglasiti enega največjih egov v zgodovini človeštva.

Večja cvetka od ameriškega predsednika je verjetno samo še njegov nesojeni komunikacijski direktor, Anthony Scaramucci, ki je na tem položaju zdržal pičlih deset dni. Mooch, kot ga kličejo, je preskočil družbene medije in gnojnico izlil kar novinarju New York Timesa. V tiradi, polni nizkotnosti, je Reinca Priebusa, šefa Trumpovega kabineta, ki je nasprotoval njegovemu imenovanju, označil za »jebenega paranoidnega shizofrenika«, Steva Bannona, glavnega stratega Bele hiše, pa je obtožil, da ... khm, »ga poskuša sam sebi potegniti«. Celo Trump, ki sicer ne skriva svojega navdušenja nad tekmovalnostjo in mini vojnami v svoji ekipi, je ob tem svinjanju potegnil črto in Scaramucci se je moral posloviti, še preden je začel.

Nepristranskost in lojalnost?

Meryl Streep si je srd predsednika nakopala s kritičnim govorom na podelitvi zlatih globusov, ko je dobila nagrado za življenjsko delo. Svojo ost je uperila v njegovo nestrpnost, hujskaštvo in sovražnost. Govor je končala z besedami, ki so relevantne povsod, kjer smo pozabili na spoštovanje osnovnega človeškega dostojanstva. »Nespoštovanje izzove nespoštovanje,« je poudarila, »nasilje izzove nasilje. Ko močni ljudje izkoriščajo svoje položaje za maltretiranje drugih, vsi izgubljamo.«

Dodajmo še, da kodeks ravnanja javnih uslužbencev vsebuje še en člen, na katerega ti v svojih javnih kritikah pozabljajo. Ta pravi, da mora »v skladu s spoštovanjem temeljnih in ustavnih pravic in dolžnosti javni uslužbenec skrbeti, da nobena od njegovih političnih dejavnosti ali sodelovanje pri političnih ali javnih razpravah ne okrni zaupanja javnosti in njegovih delodajalcev v njegovo sposobnost, da svoje dolžnosti opravlja nepristransko in lojalno«. Verjetno nisem edina, ki ji tovrstni izlivi na družbenih omrežjih še kako krnijo zaupanje v javne uslužbence – v njihovo etiko, kulturo duha, marsikdaj tudi moralno držo, predvsem pa v njihovo inteligenco in zdravo pamet. Saj pač ni prav brihtno misliti, da lahko javno bruhaš žolč in kislino, obenem pa pričakovati, da se ob to nihče ne bo obregnil. In da tvoj ton ne bo naletel na odpor in prezir. Da tvoj ugled ne bo trpel, da tvoja strokovnost ne bo pod vprašajem, še posebno če predstavljaš državo. Pa čeprav njen čisto majhen in ne preveč pomemben delček.