Odklenjeno

Želite več otrok? Plačajte!

Bi 500 dodatnih evrov dohodka na mesec zadoščalo?

Avtor:

Bernarda Jeklin

Značke:

Otroke imajo Slovenci sicer radi, a preveč jih ne sme biti. Ne samo zato, ker jih Slovenke a priori ne bi želele več rojevati. Predvsem zato, ker jih ob obeh zaposlenih starših nimamo s čim preživljati. Tako rekoč nobena slovenska ženska ne more pustiti službe ali drugačne zaposlitve, ostati doma in rojevati. Odrešitev? Univerzalni temeljni dohodek, a ne tako, kot so si avtorji zamislili. O, še zdaleč ne tako! Kaj menite o ideji, da bi materam omogočili zaslužek za vzgojo in rojevanje?

Slovenija ima za velikansko vedro težav. Nerešljivih ali skrajno težko rešljivih težav. Najhujša in navidezno nemogoča težava od vseh pa je nedvomno nataliteta. Do včeraj je Slovenija uradno in statistično podprto veljala za drugo najmanj plodno evropsko državo, danes je morda že na prvem mestu: najmanj otrok na prebivalstvo! To gotovo pomeni čez čas počasno izumrtje, kmalu, dosti hitreje, kot si mislimo, ko se delamo neumne, pa se bo ustvarjala nagla pavperizacija, obupno siromašenje slovenskih upokojencev in drugih starih ljudi. Današnji petdesetletniki, neredki tudi mlajši, lahko računajo s tem, da za njihove pokojnine dejansko, de facto, kljub izmotavanjem vlade polagoma ne bo (skoraj) nobenega denarja več. Današnji povprečni Slovenec so bo tako vse prej kot počasi spreminjal v reveža. V bedno kreaturo, ki si na stara leta o domovih za stare, o negi na domu in drugem nepopisnem luksuzu ne upa niti sanjati več. Ah, seveda, manjkajo še slike brskanja po smeteh in podobni »indijski« prizori.

Res je, veliko tudi še do neke mere mladih ljudi pri nas na ta rovaš že sistematično varčuje. Toda ta vplačila v pretežni meri zadoščajo le za minimalca in se lahko na poti tja, kamor plujemo, tudi docela raztopijo. Svet se začenja vesti in vrteti vse bolj čudno in nepredvidljivo, bančništvo, svetovni kapital nasploh in politični sistemi plešejo precej divji in nepredvidljiv ples. Nič več ni zanesljivo. Kam dejansko potujemo, danes pravzaprav še nič ne vemo. Nekateri, ki vsaj slutijo, niso dobre volje. Prihodnost je povsem v tujih rokah, nas zgolj nosi voda.

Zakaj prav mi? Zakaj ne tudi Nemci ali Francozi? Kaj pa drugi po Evropi, si ob tem rečemo nejeverno. Zakaj nimajo enakih ali še hujših težav z nataliteto denimo Nemci, Nizozemci ali Francozi? Zelo preprosto: njihova zgodovina je tako ali drugače poskrbela za to, da so jim potreben otroški prirastek priskrbeli migranti, ki imajo skoraj praviloma precej več otrok kot domačini in uravnotežijo in tudi presežejo povprečje otrok. Vzemimo le Združene države, kjer, kot vemo, že dolgo statistično ugibajo, kdaj se bo število temnopoltih in nasploh drugopoltih Američanov povzpelo nad število belopoltih. Ne pozabimo na različne in zelo razlikujoče se življenjske stile. Marsikje so velike družine še vedno osnovni družinski standard. Francijo rešuje Magreb, nekdanje francoske sredozemske pa tudi druge kolonije, kjer priseljenci tradicionalno rojevajo precej več otrok kot domačini. Jedro nemške delovne sile je že dodobra v rokah priseljenih delavcev iz drugih evropskih držav. In tako naprej, doma in po svetu.

Slovenci nimamo tovrstnih priseljencev in jih tudi ne bomo več imeli. Bratstva in enotnosti v nekdanji Jugi, ki je le navrglo nekaj dodatne populacije, je nepreklicno konec. Že vnaprej, že v mislih in srcu naženemo naprej po svetu slehernega tujca, ki bi vsaj od daleč pomislil, da bi se ustalil v Podalpju. Otroke imajo Slovenci sicer radi, a preveč jih ne sme biti. Ne samo zato, ker jih Slovenke a priori ne bi želele več rojevati. Predvsem zato, ker – in tu smo končno v srčiki problema – jih ob obeh zaposlenih starših nimamo s čim preživljati. Prerevni smo. Po vzhodnoevropsko prerevni. Tako rekoč nobena slovenska ženska ne more pustiti službe ali drugačne zaposlitve, ostati doma in rojevati. Se ne izide, v nobenem primeru se ne izide, kajti ni dovolj denarja. Skratka, nobena velika družina se že nekaj časa ne more več normalno pretolči z eno samo po večini usrano slovensko mesečno plačo. Če obtiči, pri priči zdrkne v ubožnost, v pakete Rdečega in drugih križev, v vseh sort akcije pomoči, v privolitev v časopisno ali na televiziji fehtajočo reportažo in v bolj ali manj prikritem srce parajočem pozivu javnosti, pomagajmo jim vendar – in vsi sosedje in znanci se jim pomenljivo muzajo. Gre za samodejno zaznamovanost. Družina zdrkne v štampiljko: mi smo berači. Kdo normalen to hoče? Nihče. Ne jaz ne vi. Torej: največ dva otroka! Trije potomci sicer so, a so precejšnja redkost. To je seveda premalo, mnogo premalo, še za enostavno reprodukcijo ne zadošča.

Država? Pozabite. Država daje družinam, kolikor največ zmore, in prisega, da je to najsvetejša resnica. Pa laže. Odrešitev? Univerzalni temeljni dohodek vsem ljudem po vrsti v vsaki državi po vrsti. A seveda ne tako, kot so si avtorji zamislili. Čisto drugače. Čisto drugače, ha!

Plačilo za dodatno materinstvo (ali očetovstvo)

O čem moram zdaj nujno spregovoriti, upam, sluti večina. O filozofsko-politični utopiji, uradno o univerzalnem temeljnem dohodku vsem državljanom Evrope, pa tudi drugim po svetu. O enakem posebnem skupnem finančnem dodatku vsem državljanom po vrsti, bodisi da so milijonarji bodisi da so reveži, s čimer je ustvarjena bazična enakopravna minimalna pogojna osnova za preživetje, čeprav bistvo zamisli sploh ni preživetje. Okoli te ideje je zdaj zlasti po Evropi cela reč in tudi pri nas temu viku in kriku pritrjujemo in v njem sodelujemo. Pod vsakovrstnimi pritiski se je končno nad idejo zamislila tudi slovenska vlada. Po dolgem tuhtanju je oni dan uradno objavila, da sicer zamisel podpira, a nikakor ne more v tem pogledu za vsakega prebivalca Slovenije prispevati več kot največ tristo evrov na mesec.

Dovolj bo. Rešeni smo! Tega denarja je namreč namesto univerzalca, ki lahko še čaka, zdaj dokazano zagotovo čisto dovolj za tiste ženske, ki so pripravljene za primerno, vsaj nujno finančno nadomestilo ostati doma in rojevati. Pogojno že za tretjega (o tretjem otroku bo treba še temeljito premišljati), vsekakor pa za četrtega, petega otroka, kolikor bodo pač zmogle in hotele. Pozor, zelo pomembno: to ni nikakršna socialna pomoč rojevajoči ženski, nekakšne nove otroške doklade, miloščina države. To je normalen zaslužek, mesečni prejemek, ki ženski nadomesti plačo in je zelo zelo od daleč psihološko podoben pokojnini. To je pač na drugi način zaposlena ženska. Daleč od »gospodinje za lonci«, čeprav jih bo najbrž veliko, ki bodo ti dve kategoriji nalašč mešali med sabo in izenačevali in se šli ideološko in politično vpitje. In ta nova kategorija zaslužka bi morala biti enakovredna vsaj slabi današnji mesečni plači, denimo zaslužku blagajničarke pri Mercatorju. Čisto na pamet: vsaj petsto evrov, v nobenem primeru pa ne manj kot petsto evrov.

Težko je reči, koliko današnjih Slovenk bi v to privolilo. Toda že enkrat na začetku je bilo rečeno: slovenske ženske imajo rade otroke. Nekaj učinka bi vsekakor bilo, če malce verjamem v čudeže, bi bil morda učinek kar krepak. In treba je vsekakor poudariti še: če želi pozneje za družino rajši skrbeti oče, ker želi ženska iz tega ali onega razloga nadaljevati svojo službo, je to povsem enaka in enako sprejemljiva pozicija. Dohodku, o katerem sem na tem mestu premišljevala, bi se lahko pogojno reklo maternina (kar vleče na pokojnino, čeprav ta primerjava sploh ni točna) ali tudi paternina, če bi od ženske prevzeli to aktivnost moški.

Pa poimenovanja ta hip sploh niso pomembna. Pomembna je ideja. In veseli bomo, če boste v uredništvo Zarje sporočili, kaj si o napisanem mislite vi.