Odklenjeno

Šokantna vprašanja po požaru v največji predelovalnici strupov

Zločinsko malomarni predpisi (zaradi katerih je skoraj zletelo v zrak pol Vrhnike).

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Iz pogorišča morda res ne švigajo več strupeni zublji, a še kako se smodi v glavah Vrhničanov in širše Slovenije. In prav je tako. Cankarjeva rodna gruda, v kateri sem preživel večino življenja, je mestece v stanju globokega šoka. Upokojenke v vrsti za tabo togotno vzrojijo, če samo posumijo, da si v pogovoru omenil Kemis. Ljudje s hišami kilometer stran od strupene vihre še vedno pripovedujejo, kako so v jutru zatem na vrtu našli opečene žabice. Kar nekaj prebivalcev mi je zaupalo, da resno razmišlja o selitvi. »Zaradi otrok,« tesnobno odkimajo, »saj ne zaradi sebe, ampak zaradi otrok.«

Številni Vrhničani se zdijo odločeni, da to ne sme postati samo še ena zgodba – vihar v kozarcu vode za največ mesec dni, ki se ga čez dve leti skorajda nihče več ne spomni. Razen seveda prvih obolelih.

Iskrenost, sveta preproščina ali kaj tretjega? Vrhničani se predvsem bojijo, da bodo ostali sami s kopico vprašanj. Namesto da bi bilo teh vprašanj vsak dan manj, jih je vsak dan več. Vprašanje nad vsemi drugimi – vprašanje za morda dobesedno milijon dolarjev – se glasi: kako vendar ministrstvo za okolje vrhniškega toksičnega mastodonta ni uvrstilo niti med »obrate manjšega tveganja«? Kdo je Gorenje tako odvezal od določil direktive Seveso II, po katerih bi moralo podjetje veliko več »zapraviti« za varnostne rešitve?

Potem pa so tu še svežnji drugih, samo za kanec manj domišljijo burkajočih vprašanj. Direktor Kemisa Emil Nanut je dan po dogodku na zboru Sinjegoričanov s hvalevredno iskrenostjo povedal, da so v obratu imeli precej pogoste požare. (Pozneje se je sicer popravil, da so bili to vžigi, a s tem ni ravno pomiril veliko ljudi.) Če je to res, kako je mogoče, da popoldne in ponoči ni bilo poskrbljeno za požarno stražo?! In kar se tiče 24-urnega videonadzora: ali je mogoče, kot je direktor Nanut spet šokantno iskreno odgovoril krajanom, da so ga v Kemisu imeli – in sicer naj bi ga nadziral kar sam od doma?

Vso noč vdihavali strupe. Pa še eno vprašanje za občinske velmože: kako pojasniti dejstvo, da ob taki filmski ujmi ni zadonela niti sirena za splošno nevarnost? Če bi se to zgodilo, bi se ljudje najbrž v manjšem številu zgrinjali na prizorišče, snemali požar s telefoni in vdihavali ves tisti strup. Poveljnik štaba civilne zaščite Viktor Razdrh je pojasnil, da niso želeli tvegati splošne panike. »S tem nam je dal vedeti, da nas imajo za ovce,« se je ob tem grenko pridušal eden od občanov, »ovce, ki niso sposobne razumnega ravnanja! Ampak poglejmo vendar osnovni položaj: na vso moč gorijo strupene snovi, poletje je, ljudje zračijo stanovanja, medtem ko gledajo film … Številni vendar sploh ne vedo, da se kar koli dogaja!« Avtor teh vrstic se je pogovarjal tudi z ljudmi, ki so se z veliko tesnobo v glasu spominjali, kako so zaradi neobveščenosti vso usodno noč blaženo prespali pri odprtem oknu.

Ne boš odločal ti, ampak kapital! Podobnih vprašanj je sicer še več in kaj kmalu se bomo vrnili k njim. A najprej navedimo nekaj zanimivih in poučnih pričevanj. Za prvo se moramo vrniti na sam začetek Kemisove dobe na Vrhniki, konkretneje v jesen 1998. »Ker smo kar naprej nekaj ugovarjali in tečnarili proti napovedani selitvi Kemisa k nam, smo začeli postajati že pošteno moteči. Spomnim se, da mi je sedanji župan Stojan Jakin takrat zabrusil: Ne boš odločal ti, ampak bo odločal kapital!« Tako se tistih časov spominja Janez Jerina, ki je bil kar petnajst let predsednik krajevne skupnosti Sinja Gorica. »No, na koncu so nas občane in svetnike posedli na avtobus in odpeljali v Avstrijo. Češ da nam bodo predstavili vzorčno avstrijsko firmo za zbiranje nevarnih odpadkov.«

Iz pravljice v resničnost. V mestecu Schwatz blizu Innsbrucka so to tudi storili. »Predvsem je bil obrat veliko manjši od poznejšega vrhniškega, celotna površina parcele pa je bila namenoma v jami,« videno danes opiše gospod Jerina, »v objektu smo lahko občudovali resnično impresivno tehnologijo. Avtomatsko gašenje z ogljikovim monoksidom, vsi odpadki zgledno izolirani v boksih, lovilni bazeni urejeni tako, da bi v primeru požara prej poplavilo vse laboratorije in upravo, kot da bi kar koli prišlo v okolje. Kot sem rekel takrat po ogledu: tak Kemis pa lahko mirno meji tudi na moje dvorišče! Če bo tak!«

Kako so nas naplahtali! Lahko si torej predstavljamo njegovo ogorčenje, ko se je Janez Jerina ob nedavni katastrofi poučil o pravih gabaritih vrhniškega giganta. »1500 ton strupov?! Pa saj nisem mogel verjeti! Kako so nas naplahtali! In kakšno megalomanstvo je očitno pograbilo Gorenje! Ko so videli, kako veliko denarja lahko tam dobijo za tako malo dela, so se očitno odločili za povsem neobvladljiv Kemis. In potem ravno danes v časopisu berem, da so požarni inšpektorji odkrili, da je bilo vse po predpisih! Pa kako je bilo lahko vse po predpisih, če se je zgodila taka katastrofa?!? Očitno imamo zločinsko malomarne predpise ali pa imajo te barabe popolno kritje države, da lahko počnejo vse, kar hočejo!«

Sam v boju s strupenimi zublji. Na začetku smo omenili redne »vžige« v Kemisu. Uspelo nam je dobiti neposredno pričevanje, kakšni so bili dejansko. Denis Meden je pred leti delal kot varnostnik za podjetje Sintal, ki je bilo takrat odgovorno za varovanje Kemisa. Neke poletne noči je dobil klic, da se je v obratu sprožil alarm, in je potem prvi prispel na prizorišče. »Gorelo je do stropa, plameni so švigali približno šest metrov v višino.« Dobro je vedel, da gasi skrajno nevarne strupene snovi. Marsikdo bi se obrnil in se brezglavo pognal v dir, a Denis Meden je hladnokrvno razvil hidrante in se sam soočil z zublji. Čez čas so se mu pridružili še gasilci. »Kolikor se spomnim, so se vžgale umazane krpe v zabojniku. Zraven je stalo polno drugih stvari, in če tistega takrat ne bi pogasili, bi se lahko ogenj hitro razširil naprej po objektu. Kdo ve, kaj bi se potem zgodilo! Moram reči, da se mi je zdelo zelo čudno, da tak objekt ni imel 24-urnega varnostnika.«

Soseska na uspavalih. Taki so bili torej videti »vžigi« v največji predelovalnici strupov v deželi. In še eno pričevanje lahko navedemo v podporo trditvi, da je bil obrat problematičen, še preden je zaradi njega skoraj v zrak zletela polovica Vrhnike.

»Aktivno smo se s Kemisom začeli ukvarjati pred natančno enim letom,« pravi Primož Urbančič, predstavnik skupine stanovalcev sosesk Zlatica in Vrtnarija. »Naša stanovanja so od objekta oddaljena 540 metrov zračne črte. Moja žena je bila tista, ki je prva zaznala čuden in neprijeten vonj po kemikalijah. Potem smo vonj opazili tudi drugi.«

Ko so dogajanje raziskali, so ugotovili, da naj bi se ob kriznih konicah intenzivnost vonja najbolj povečala prav v bližini Kemisa. »To smo ugotovili brez sence dvoma. Potem sem na Kemisovi spletni strani – zanimivo, da prav tam! – našel pritožbo delavk v sosednjem komunalnem podjetju. Pritoževale so se, da sploh ne morejo več prezračevati pisarn, ker morajo imeti zaradi smradu ves čas zaprta okna. Vmes smo s sosedi počasi ugotovili, da nas je začelo nenavadno veliko imeti resne težave s spanjem. Kar naenkrat smo morali jesti sanvale (tablete proti nespečnosti, op. u.), pa ni zaradi nespečnosti prej trpel nihče od nas. Lahko smo se samo strinjali, da tukaj nekaj očitno ni v redu.«

Komu mar! Poziv, naj se stanje razišče, so poslali na celo vrsto naslovov, od vseh sta jim odgovorila samo Krajevna skupnost in direktor Kemisa Emil Nanut. Ta je z njimi komuniciral zelo korektno. Zatrdil jim je, da je vse v redu in da Kemis ni kriv za domnevne vonjave. Ni pa jim dovolil vstopa v obrat, da bi se lahko sami prepričali, da je vse res tako, kot mora biti.

Zgodbo popisujemo predvsem zato, da lahko opozorimo na naslednje: čeprav so stanovalci obeh sosesk svoj poziv za raziskavo zanje čedalje resnejšega problema odposlali že na začetku oktobra lani, so jih vse državne institucije za zdaj pustile na cedilu. Gladko so jih zignorirali ministrstvo za okolje, občinska uprava, Inšpektorat za okolje in prostor (tako na državni ravni kot ljubljanska območna enota), zdravstveni inšpektorat in vrhniško redarstvo. Še enkrat se torej izkaže, da je slovenska država namenjena predvsem sebi, ne pa slovenskemu državljanu.

Nevaren objekt brez uporabnega dovoljenja! Pojdimo naprej po seznamu problematičnih postavk. Med najbolj dejavnimi po katastrofi je bila gotovo civilna iniciativa Gibanje OPS, ki jo vodi Ladislav Troha. Eden prvih žvižgačev v samostojni Sloveniji je danes Vrhničan z dvema mladima hčerama. Na velikem zboru občanov v Cankarjevem domu je sokrajane spravil na noge z učinkovitim sloganom: »26 let nas ropajo in ponižujejo, zdaj nas pa še zastrupljajo!«

»Po občinskem lokacijskem načrtu bi smel biti osnovni objekt postavljen vsaj 11,5 metra stran od Tojnice,« trdi gospod Troha, ki se je takoj po požaru zakopal v uradne dokumente. »Leta 2010 pa so na črno zgradili podaljšek – nadstrešnico, ki je dobre tri metre od potoka. Nevarna dejavnost se je približala potoku, kar je bilo v občinskem lokacijskem načrtu prepovedano. Tudi zato je potok danes mrtev. In kaj ni zanimivo, da je bil prizidek zgrajen leta 2010, gradbeno dovoljenje pa je dobil šele aprila letos? Skoraj tako zanimivo kot to, da je Kemis d. o. o. uporabno dovoljenje pridobil šele 13. aprila 2011. Poraja se vprašanje, kako je lahko tako nevaren objekt prej posloval brez uporabnega dovoljenja, če ga morata imeti denimo vsak bife in avtomehanična delavnica?!«

Zavajanje? Ob tem je Ladislav Troha opozoril še na vprašanje serverjev, na katerih so bili shranjeni podatki o konkretni sestavi uskladiščenih strupov. Kot ste gotovo zasledili, naj bi ti serverji zgoreli skupaj z vsem drugim. »Ampak ali sploh kdor koli lahko verjame tako očitnemu zavajanju?!« bi radi vedeli pri Gibanju OPS. »Da za tako ključne podatke niso imeli niti varnostnih kopij?! V Gorenju smo našli vir, ki nam je potrdil, da so imeli serverje v resnici na sedežu podjetja. Če pa bi morda res zgoreli skupaj s strupi, potem je to nedvomno primer kriminalne malomarnosti. No, najsi gre za namerno potvarjanje ali za kriminalno malomarnost, je šlo za neposredno oviranje uradnih meritev strupenosti v okolici. Kako naj znanstveniki merijo, v kakšni nevarnosti so ljudje, če ne vedo, kaj natančno sploh iskati?«

Kot kura brez glave. Pustimo tokrat ob strani umestitev takega objekta na obrobje območja Natura 2000. Pustimo po mnenju neodvisne stroke eklatantno pomanjkljive uradne meritve po požaru. Zanemarimo za zdaj tudi domnevne vzporedne analize, ki naj bi jih na svojo pest opravili občani soseske Zlatica (in naj bi pokazale, da je prst veliko bolj onesnažena, kot trdi uradna štorija). Te analize sem sicer videl tudi sam, vendar jih za zdaj puščam ob strani, ker je v njih anonimen tudi laboratorij.

Vprašajmo se raje tako, kot se je Igor Šoltes v odprtem pismu Miru Cerarju: kako to, da v času nesreče na državni ravni sploh ni bilo nobenega koordinatorja ekoloških nesreč? Vlada ga je namreč imenovala šele petnajsti dan po požaru. In tudi zato so vse njene institucije po oceni evropskega poslanca skupine zelenih delovale »vsaka zase in nepovezano, predvsem pa veliko prepozno«.

Mirno pustili otroke zunaj. Nadalje: kako to, da so pristojne inšpekcije tako redko izvajale nadzor nad tako nevarnim obratom? Kako to, da je vrhuška pristojnih služb v medijih od samega začetka zmanjševala pomen strupenih zubljev, ko za to sploh še ni imela nobenih pravih podatkov? Namesto da bi opravila svoje delo in javnost denimo čim prej izobrazila o tako imenovanem sinergičnem učinku gorenja strupenih snovi in o principu biomagnifikacije? (Slednji je po besedah Antona Komata temeljni zakon toksikologije.) Zakaj je Romana Lah z Inšpektorata za varstvo pred naravnimi nesrečami dan po požaru na Odmevih gledalcem grulila, da so gasilci večino toksične gošče polovili in da je v potok ušla le malenkost? Kar so vrhniški ribiški čuvaji ob biološko mrtvi Tojnici kaj hitro označili za »žaljiv, lažniv komentar« in »zavajanje ljudi«.

In kako to, da so lahko šli naši otroci po požaru mirno v šole in vrtce? Kako to, da so svarila in ukrep čiščenja igral padli šele dneve pozneje, potem ko so nekateri otroci v potencialno hudo kontaminirani zemlji že mirno sadili rožice?!

Pojejte svoje strupe! Pozor, na mestu je tudi vprašanje, ali je Kemisovo okoljevarstveno dovoljenje sploh še veljavno. V poglavju 7.2, ki pokriva obratovanje v primeru izrednih razmer, je navedeno, da mora ob razlitju nevarnih snovi obrat te zadržati v lovilnih sistemih. Kot je zapisal Igor Šoltes: »Po nesreči je neizpodbitno dejstvo, da so pogoji za okoljevarstveno soglasje kršeni in posledično okoljevarstveno dovoljenje tovarne Kemis ne velja več že po sami odločbi.«

In če smo že pri vprašanjih, naj primaknem še dve svoji osebni: koliko Vrhničanov je zaradi revščine zdaj preprosto prisiljeno pojesti vso tisto solato s svojih vrtov – kot tudi tisto, po besedah Antona Komata veliko bolj strupeno, ki bo zrasla jeseni in v prihodnjih letih? In ali nam bo Kemis povrnil tudi škodo zaradi nedvomno znižanih cen nepremičnin na širšem območju? Ne pozabimo, da so odškodninski sodni procesi kmetov v Zasavju trajali tudi po dvajset let.

Lahko res delajo, kar jim prija? Pod črto: ignoranca, smrtonosno šalabajzerstvo in zelo verjetno tudi brezsramna lažnivost državnega aparata se zdijo v primeru toksične ognjene vihre v Kemisu šokantni celo po slovenskih merilih. In to je vse prej kot samo stvar Vrhničanov. Kdaj se bo vendar državica zavedla, da je v tako majhnem sistemu to gromozanska težava za vse nas? Posebno ker smo se lahko iz televizijskih prispevkov poučili, da je po vsem našem ozemlju kup rizičnih industrijskih objektov s precej slabšo stopnjo varnosti, kot jo najdemo pri malce bolj resnem mizarju?

Ali z besedami enega od bolje poučenih občanov, ki je v tej deželi strahu želel ostati anonimen: »Eno samo podjetje ne sme več zagoreti v državi! To pa lahko najbrž dosežemo samo, če Kemis pade. Ker če bo sprega države in kapitala tole zdaj izpeljala po enačbi 'posel kot običajno', če lahko sredi naselja zgori 800 ton strupenih snovi in se ne zgodi nič, potem bodo dobili jasno sporočilo, da lahko delajo čisto vse, kar jim prija!«