Zgodbe

Delo in red dajeta med

Jožef Švagelj, mojster čebelarstva iz Štanjela.

Avtor:

Žana Kapetanovič

Značke:

Še malo, in Jožef Švagelj bo zaokrožil štiri desetletja svoje predanosti čebelarstvu. Še sam ne ve, od kod se je nekega dne, medtem ko je ležal v bolnišnici v Valdoltri, v njem porodila želja po tem, da bi se preizkusil v čebelarstvu. Kaj kmalu je ugotovil, da to delo v veliki meri pripomore tudi k oblikovanju človekove duševnosti. »Če delaš s čebelami, moraš biti miren, pa tudi če si nemiren, se ob čebelah hitro umiriš,« nam pojasni. Ker je otroštvo preživel v Štanjelu, se je med drugim spominjal pričevanj o čebelnjaku, ki je bil pomemben del gospodarstva na posestvu doktorja Ferrarija, posestvu, ki ga je arhitekturno osmislil sloviti Maks Fabiani. Jožef Švagelj se je dve leti vneto zavzemal za projekt, da občina Komen obnovi čebelnjak, in prav te dni so le postavili njegovo rekonstrukcijo. Za lepo obnovljeni čebelnjak je Jožef vzgojil mlade čebelje družine, ki bodo prihodnje leto že podarile prvi med.

Čebelar Jožef Švagelj, ki si je pokojnino prislužil kot profesor, ponosen in vesel stoji pred rekonstrukcijo Fabianijevega čebelnjaka. Zanj ima ta čebelnjak dva pomena: prvi je simbolična zahvala arhitektu, ki je za Štanjel naredil toliko lepega, drugi pa dejstvo, da ima čebelnjak posebno lego – pod obrambnim stolpom v mestnem obzidju – s kakršno se ne more pohvaliti noben drug čebelnjak v Sloveniji. Pa še čebelam ta lega zelo prija! Jožef se spominja, da mu je o tem pripovedoval oče, zdaj pa tudi sam ugotavlja, da se na novo naseljene čebele, ki jih je vzgojil prav za ta čebelnjak, v njem zelo dobro počutijo.

Mirnost in delo brez konca. Čebelarjenja se je najprej učil iz knjig. Jožef je strasten čebelar starega kova, eden od tistih, ki jim je žal, ko morajo sčasoma zaradi let počasi zmanjševati število družin, ki jih oskrbujejo. Zdaj ima približno šestdeset družin na različnih mestih v Štanjelu in okoliških krajih. Telo ni več zdravo, razdajanje čebelam pa ostaja enako, tako da je treba vsako leto zmanjšati obseg družin. Kajti Jožef se drži samo enega pravila: »Delo in red dajeta med.«

Ljudi, ki bi ga nadomestili, ni, vsaj ne po njegovih (zelo visokih) merilih. In kakšen mora biti človek, ki dela s čebelami? »To je predvsem delo. Če delaš s čebelami, moraš biti miren. Če nisi miren, pa se ob delu s čebelami kaj hitro umiriš. Ne vem, kje je začetek in kje konec ... A vedno je treba skleniti celoten krog: od vzreje matice do izdelka, danes pa je treba poskrbeti še za trženje.«

Čebele so počakale. Začel je leta 1978. V ozadju ni bilo nikakršne družinske tradicije, temveč zgolj spomin na dva čebelnjaka v Štanjelu, o katerih so mu pripovedovali oče in še nekateri drugi ljudje. »Nikogar nisem imel, da bi me česa naučil. Zbral sem na kupe literature in se prebijal skoznjo. Takrat sva se z ženo vrnila v Štanjel in začel sem obnavljati podedovane ruševine, da bi si ustvaril dom, hkrati pa še možnosti za opravljanje turistične dejavnosti. Kot učitelj sem se upokojil leta 2005. Da bi se takrat še bolj posvetil čebelam? Ne, to takrat ni šlo, saj naju je popolnoma okupirala turistična dejavnost. Ves preostali čas pa je bil seveda namenjen čebelam.«

S čebelami se da dobro zaslužiti? »Ni je stvari na svetu, iz katere – če delaš prav – ne bi pricurljalo nekaj denarja. Če delaš prav in ob ustrezni količini, se da od tega spodobno živeti. Saj vemo, da obstajajo poklicni čebelarji, je pa to zelo tvegano, saj gre za kmetijsko panogo, ki je odvisna od vremena in še marsičesa drugega, tako da je treba dolgoročneje načrtovati. Nisem obogatel, a sem lepo preživel.«

Za Slovenijo je značilno, da je čebelarstvo zelo razvito in da imamo veliko odličnih čebelarjev. Čebele so še vedno enakomerno poseljene po celotnem območju Slovenije, s čimer v veliki meri pripomorejo k ohranjanju ravnovesja v naravi. Z opraševanjem samoniklih in gojenih rastlin zagotovo največ prispevajo k pridelavi hrane.

Velike spremembe. »Slovenija se zarašča, obdelanega sveta je vse manj, kar pomeni, da mi svojih čebel ne moremo več pasti na ajdi, kot so to počeli naši predniki, temveč se moramo ves čas prilagajati. Zdaj se vse bolj uveljavlja gozdna paša. To je največja sprememba. Z begom v gozdove pa pravzaprav bežimo tudi od strupov, ki se uporabljajo pri gojenju monokultur. Včasih je obstajalo samooskrbno kmetijstvo in je bilo povsod vsega po malem, zdaj pa je tako, da se vse dela s stroji. Kar naenkrat vse pokosijo, tudi takrat, ko je trava še mlada. Včasih se je kosilo samo v času, ko je trava dozorela in tudi že odcvetela. Zdi se, da zdaj ritma nič več ne določa narava, ampak zakonodaja.«

Več v reviji Zarja št., 24. 13. 06. 2017